3. člen ZPol-UPB2

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v tožnikovem ravnanju sicer niso podani znaki očitanih kaznivih dejanj po 323. in 328. členu KZ-1 in da zato ni podan odpovedni razlog za izredno odpoved po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, da pa je kljub temu podan utemeljen odpovedni razlog po 2. alineiji prvega odstavka 111. člena ZDR. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnikovo ravnanje, ko se po trku avtomobila v na tleh ležečega pešca ni ustavil, ampak ga je po vozišču vlekel še 44,15 m, nato pa nadaljeval vožnjo, predstavlja kršitev 2. točke 3. člena ZPol, ker je tožnik, namesto da bi sodeloval pri preiskovanju nesreče, preiskavo otežil in poskušal onemogočiti odkritje storilca, pa tudi kršitev pogodbenih obveznosti iz 14. člena pogodbe o zaposlitvi ter 35. člena ZDR o prepovedi škodljivega ravnanja. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da se mora po citiranih določbah delavec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja ter glede na naravo dejavnosti delodajalcu materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala interesom delodajalca in da je tožnik kršil ugled oziroma moralno škodil ugledu državnega organa. Z zapus

Po ustaljeni sodni praksi je uradno dejanje lahko samo dejanje, ki ga izvršijo uradne osebe (subjektivni kriterij) in se nanaša na opravljanje njenih nalog (objektivni kriterij). Za uradna dejanja je tako šteti predvsem oblastvena ravnanja uradnih oseb. Poseg policistov ob ugotovljenih okoliščinah zaradi njihove opreme in števila ni bil prekomeren. Policisti so ob intervenciji za obvladovanje množice uporabili najmilejša prisilna sredstva, in sicer solzivec, palico za odrivanje ter sredstva za vklepanje in vezanje, zato njihovega ravnanja ni mogoče oceniti kot prekomerno uporabo sile.

Dokazi, pridobljeni v prekrškovnem postopku, se lahko uporabijo v kazenskem postopku. Postopanje policistov je v začetni fazi neodvisno od pravne opredelitve dejanja; torej, ali gre za prekršek ali za kaznivo dejanje.

Tožnik (policist - kriminalist) je v policijski evidenci v različnem obsegu preverjal osebne podatke občana in njegove zunajzakonske partnerice, pri tem pa v določenem obdobju ni storil ničesar za realizacijo razpisanega mednarodnega iskanja in v zvezi s tem za prijetje in predajo tega občana in njegove zunajzakonske partnerice, čeprav je s potrebnimi podatki razpolagal. S tem je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 301. člena KZ.

Tožnik je v tožbi navajal, da je obrazložitev izpodbijane odločbe tožene stranke o njegovi začasni premestitvi nepopolna, vendar ni zatrjeval, da za začasno premestitev ni bilo utemeljenih razlogov. Tožnik je bil napoten na drugo delo zaradi izvajanja nalog zunanjega varovanja objektov, kar je v skladu s 7. točko 1. odstavka 3. člena ZPol, po kateri so naloge policije tudi varovanje določenih oseb, organov, objektov in okolišev. Ker tožnik ni zatrjeval, da je premestitev neutemeljena, izpodbijana odločba ni nezakonita zgolj zato, ker potreba po tožnikovi premestitvi ni podrobneje utemeljena.

Prvi odstavek 3. člena ZPol ni samostojni temelj, ki bi policiji zapovedoval dolžnost določenega delovanja. Gre za pravno normo, katere predmet je okvirno določanje nalog policije in ki ima zato splošen značaj. Tudi če bi drugi in tretji toženec vedela, da A. nimata sodnega naloga za izpraznitev, bi takšno dejansko stanje lahko ustrezalo zgolj dejanskemu stanu kaznivega dejanja samovolje iz prvega odstavka 313. člena KZ, glede katerega pa policija ni pristojna ukrepati v smeri kazenskega pregona. Drugemu in tretjemu tožencu tako ni mogoče očitati opustitve zakonskih pooblastil v skladu s četrtim odstavkom 30. člena ZPol.

Kadar pride do posledice zaradi posebnih specifičnih okoliščin, takrat praviloma ni pravno relevantne vzročne zveze. Zato se je treba najprej vprašati, ali se je zaradi opustitve dolžnostnega ravnanja uresničila prav tista škodna posledica, ki jo je varnostna norma želela preprečiti. Od policije ni mogoče pričakovati, da bi morala vsakič, ko je bila zabava v diskoteki javno oglaševana, določiti potrebno število policistov, ki bi takšno prireditev spremljali le za vsak primer, če bi prireditev presegla tiste prostorske zmožnosti, za katere je bila navedena družba registrirana. Glede na značaj prireditev v diskoteki, bi morala sedma tožena stranka kot profesionalna organizacija naročnika, družbo R., d.o.o., opozoriti, da nima licence za varovanje javnih zbiranj in da za varovanje takšnih prireditev tudi ni usposobljena, oziroma varovanja, ki ga je dejansko izvajala, ne bi smela prevzeti.

Tožnik je imel v službenem času 0,81 mg alkohola na liter izdihanega zraka in je v alkoholiziranem stanju s službenim avtomobilom povzročil prometno nesrečo. Glede na to, da je delo pri toženi stranki pod vplivom alkohola prepovedano, upoštevajoč ugotovljene okoliščine tožnikovega dela, ki so zahtevale popolno treznost in pozornost pri delu (pri opravljanju varovanja javne prireditve kot policist – vodnik službenega psa) in glede na stopnjo alkoholiziranosti (0,81 mg alkohola), je šlo za takšno stopnjo izgube zaupanja, da se delovno razmerje ne bi moglo nadaljevati. Izpolnjeni so vsi pogoji za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča.

Pravilno je sklepanje pritožbenega sodišča, da med ravnanjem oziroma zatrjevanimi opustitvami policije in tožnikovo škodo ni relevantne vzročne zveze. Ni mogoče zaključiti, da bi policija s prijetjem B. B. in njegovo vrnitvijo v zavod zanesljivo preprečila škodni dogodek. S tem mu še ne bi onemogočila, da bi ponovno odšel iz zavoda, ki je bil odprtega tipa. Kot pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče, B. ni bila odvzeta prostost. Tožnik se v reviziji tudi neuspešno sklicuje na okoliščino, da je bil B. pred škodnim dogodkom utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja ropa, izvršenega 17. 9. 1999 v Mariboru. Tožnik namreč ni navedel nobenih okoliščin v zvezi s tem kaznivim dejanjem, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da bi bil zaradi njegove storitve proti B. odrejen pripor, kateri bi mu lahko edini preprečil izvrševanje kaznivih dejanj na prostosti. Pri tem je treba tudi upoštevati, da se sme pripor zoper mladoletnika odrediti le izjemoma (472. člen tedaj veljavnega ZKP).

V času, ko izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi javnemu uslužbencu še ne začne učinkovati in ko je javni uslužbenec še v delovnem razmerju, mu delodajalec zaradi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja lahko poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Vendar pa dejstvo, da v redni odpovedi delodajalec javnemu uslužbencu določi odpovedni rok, kaže na to, da je bilo z delovnim razmerjem mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. To nadalje kaže tudi, da niso podane okoliščine in interesi, ki bi zahtevali takojšnje prenehanje pogodbe o zaposlitvi (kar je pogoj za zakonito izredno odpoved).

Tožnik ni upravičen do vtoževanega dodatka za delo pri projektu predsedovanja EU, saj s predstojnikom ni sklenil ustreznega dogovora, poleg tega pa dodatnega dela niti ni opravljal, ampak je opravljal le redno delo. Zaradi nadpovprečne obremenjenosti pri opravljanju rednega dela je dodatek k plači tudi prejel.

Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto policist. S svojim ravnanjem, ko je vozil z neprilagojeno hitrostjo in pod vplivom alkohola ter povzročil prometno nesrečo s hudimi posledicami, ni skrbel za varovanje ugleda policista in policije nasploh, tako da mu je tožena stranka zaradi tega ravnanja utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišču določa okvir za presojo vloženi obdolžilni predlog predlagateljice postopka o prekršku, torej, tudi krajevna in časovna opredelitev prekrška. Ni dvoma, da so policisti po prejetem obvestilu o prometni nesreči, zbranih obvestilih in potem, ko so obdolženca izsledili, zaradi suma, da je bil prav obdolženi povzročitelj prometne nesreče, imeli zakonsko podlago, da mu odredijo preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Vendar takšna odločitev, temelječa zgolj na sumu, da je bil obdolženi povzročitelj prometne nesreče, ne zadostuje za zaključek, da je obdolženi tudi odgovoren za očitani prekršek. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, dokazov, da je bil obdolženec v časovnih in krajevnih okoliščinah, ki jih navaja predlagateljica postopka v obdolžilnem predlogu kot voznik udeleženec cestnega prometa s tovornim vozilom namreč ni. Obdolženec je svojo odsotnost s kraja prometne nesreče v svojem zagovoru preprečljivo utemeljil s podatki iz tahografskega vložka vozila, iz katerih je razvidno, da je bilo vozilo ustavljeno in parkirano že od 20.58 ure. Pritožnica se sicer sprašuje, zakaj sodišče ne dvomi v točnost nastavljene ure na tahografu, vendar ne pove

Policija lahko zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec v cestnem prometu v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, odredi preizkus s sredstvi in napravami za ugotavljanje alkohola tudi po tem, ko je po prekršku s takšno vožnjo prenehal, ne glede na to, kje se v takšnem trenutku nahaja.

Zaradi preiskovanja prekrška so bili policisti dolžni ugotoviti dejstva ter zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku. Ker je bil podan sum povzročitve prometne nesreče tretje kategorije, to je prometne nesreče, pri kateri je najmanj ena oseba hudo telesno poškodovana, je bila odreditev strokovnega pregleda zakonita, čeprav je sodišče v svoji odločitvi po presoji vseh dokazov pravilno razsodilo, da je obdolženi povzročil prometno nesrečo druge kategorije, saj je bil edini, ki je bil med udeleženci hudo telesno poškodovan, sam obdolženi. Prometne nesreče se namreč v kategorije delijo glede na posledice, ki jih utrpijo drugi udeleženci (ne povzročitelj) in materialno škodo, ki nastane na tujem premoženju.

Ker je bil podan sum vožnje pod vplivom alkohola, so bili policisti dolžni in upravičeni odrediti preizkus alkoholiziranosti, ko so obdolženca s patruljnim vozilom dohiteli, ko je parkiral pred hišo v P. št. 31 in zapuščal vozilo. Da je bil razlog za odreditev preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom utemeljen, kaže tudi zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, iz katerega je razvidno, da je elektronski alkotest pokazal rezultat 0,92 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, čeprav se obdolženec z rezultatom preizkusa ni strinjal in ni hotel podpisati zapisnika. Glede na takšno ravnanje obdolženca je bila odreditev strokovnega pregleda, s katerim bi se preverilo, ali je obdolženi vozil pod vplivom alkohola, zakonita.

Glede pritožbene navedbe, da obdolženi v času, ko se je prevrnil s traktorjem, ni bil pod vplivom alkohola, ker da je alkohol užival, ko se je vrnil domov, pa je treba povedati, da je v skladu z določbo prvega odstavka 51. čl. ZP-1 prekrškovni organ po ugotovitvi pogojev za začetek postopka dolžan po uradni dolžnosti zbrati dodatna obvestila in dokaze o prekršku. Tudi ZPol v določbi 2. točke prvega odstavka 3. čl. od policistov zahteva, da preprečujejo, odkrivajo in preiskujejo prekrške ter odkrivajo in prijemajo storilce prekrškov. Policisti so opravili ogled kraja prometne nesreče in ker je bilo ugotovljeno, da je bil v prometni nesreči udeležen obdolženi, ki je bil po nesreči odpeljan domov, so mu policisti na domu na podlagi suma, da je vozil pod vplivom alkohola, odredili preizkus z alkotestom. Obdolženi je preizkus sicer opravil, vendar se z rezultatom ni strinjal, zato mu je bil odrejen preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom), ki pa ga je obdolženi odklonil. Po določbi prvega odstavka 132. čl. ZVCP-1 sme policist zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec prometne nesreče v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, izvesti preizkus s sredstvi

Ena od nalog policije je tudi nadzor prometa na javnih in nekategoriziranih cestah (glej določbe 3. čl. ZPol in 11. čl. ZVCP-1). V skladu s takšno nalogo je tudi pooblastilo policije, ki izhaja iz določb 132. čl. ZVCP-1. Po prvem odstavku navedenega člena sme namreč policist zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec cestnega prometa oziroma udeleženec prometne nesreče v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, izvesti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Zakon torej ne določa nobenih dodatnih pogojev, ki bi morali biti izpolnjeni, da bi smel policist udeležencu cestnega prometa odrediti preizkus alkoholiziranosti. Prav tako ni naloga policista razlagati, kakšna kazen bo kršitelju za prekršek izrečena. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče obdolženca vabiti na zaslišanje prič – policistov. Obdolženec je bil namreč ob zaslišanju dne 25. februarja 2009 med drugim poučen tudi, da ga bo sodišče na njegovo zahtevo povabilo k posameznim procesnim dejanjem (četrti odstavek 114. čl. ZP-1). Takšne zahteve obdolženec ni podal, prav tako ne njegov zagovornik.

Nevarna dejavnost mora biti takšna, da pomeni v okoliščinah, ki jih kdo ustvarja, posebno nevarnost, zlasti zato, ker jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod kontrolo in tako pravočasno odvrniti grozečo škodo. Preskok 1,20 m visoke ograje v okviru lova storilca kaznivega dejanja zagotovo ni ravnanje, ki bi ga bilo mogoče v celoti obvladovati. Vsebina objektivne odgovornosti je v odgovornosti, ki izhaja iz dovoljenosti ravnanja, ki je obremenjeno z določenim rizikom, ki ga ni mogoče obvladovati. V takšnem primeru je treba škodo, ki izvira iz takšnega dovoljenega ravnanja, pripisati tistemu, ki ima od njega materialne ali imaterialne koristi.