VSRS Sklep II DoR 419/2020

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

1Pravdne stranke so dediči pokojne denacionalizacijske upravičenke. Po zaključenem denacionalizacijskem postopku so prodali vrnjeno denacionalizirano nepremičnino in si razdelili kupnino. Odškodnina (odmena) iz naslova nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja v skupnem znesku 299.086,08 EUR (zapuščina) pa je bila vsakemu v obsegu dednega deleža prisojena s sklepom o dedovanju z dne 28. 6. 2016. Predlagatelj trdi, da sta njegov odvetnik A. B. in odvetnik tožencev A. C. sklenila dogovor o polovični delitvi pravdnih stroškov odvetnika A. B. Svoj zahtevek utemeljuje iz naslova poslovodstva brez naročila in poslovne odškodninske odgovornosti tožencev, ker niso izpolnili dogovora.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od tožencev plačilo 45.168,96 EUR s pripadajočimi obrestmi. Odločilo je o stroških postopka ter umik tožbe zoper trinajsto toženko A. A. vzelo na znanje ter v tem delu postopek ustavilo.

3Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo v stroškovnem delu, sicer je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišči sta zahtevek zavrnili, ker predlagatelj ni opravljal tujega posla za tožence in ker ni bil dokazan dogovor med njimi in predlagateljem oziroma njegovim odvetnikom.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije in predlagal dopustitev revizije glede vprašanj: 1) Ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje, ko pritožbeno trditev obrazloži tako, da s poznejšo odobritvijo pravnega posla nastane obligacija, ki je v nasprotju s pravno logiko nastanka obligacijskega razmerja?; 2) Ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje, ko pritožbene trditve sploh ne povzame ter se o pritožbeni trditvi sploh ne opredeli?; 3) Ali je v konkretnem nastalem materialnopravnem položaju dedič z ostalimi dediči bil v razmerju kot poslovodja brez naročila ali kot prevzemnik naročila?; 4) Ali so dediči dolžni povrniti stroške, ki jih je imel dedič s tem, da je premoženje v postopku denacionalizacije prešlo v zapuščino in se delilo med dediče po dednih deležih?; 5) Ali dediči s položajem stranskih intervenientov lahko posegajo v mandatno razmerje med dediči revidenti in pooblaščenim odvetnikom kot prevzemnikom naročila? in 6) Ali uveljavljanje dednih pravic, zagotovljenih v 33. členu Ustave, izključuje dediče na povračilo stroškov, potrebnih za uveljavljanje premoženjskih pravic do zapuščine?

Predlagatelj navaja, da je višje sodišče ustvarilo nemogočo obligacijo, ko je napačno povzelo pritožbene trditve, in navedlo, da je z odobritvijo vseh procesnih dejanj tožnik nastopal kot poslovodja brez naročila, kar naj bi pomenilo, da se je od odobritve naprej lotil opravljanja tujega posla. Glede drugega vprašanja navaja, da bi moralo višje sodišče odločiti, da so dolžni enotni sosporniki povrniti skupne stroške sosporniku, ki je te stroške plačal iz lastnih sredstev, saj je dejanje enega sospornika imelo učinke za vse ostale sospornike. Drugostopenjsko sodišče se tudi ni opredelilo do pritožbene trditve, da njegova terjatev do odvetnika ni zastarala. V zvezi s tretjim vprašanjem pojasnjuje, da po ustaljeni sodni praksi skrbnik za posebni primer in hkrati dedič ni aktivno legitimiran, da za ostale dediče vlaga zahtevke po 72. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), saj gre za individualno prikrajšanje posameznega dediča in ga nobena zakonska dolžnost ne obvezuje, da vlaga zahtevke in uveljavlja prikrajšanje za ostale dediče, niti ostalih dedičev ni dolžan obveščati, da bo samostojno zahteval odškodnino za svoj alikvotni del. Če do razširitve zahtevka pred zadnjo obravnavo ne bi prišlo, dedičem s položajem stranskih intervenientov odškodnina po 72. členu ZDen sploh ne bi bila prisojena. Ostali dediči bi bili tako opravičeni kvečjemu do delitve odškodnine v zapuščinskem postopku v vrednosti podrejenega tožbenega zahtevka v skupni višini 63.251,68 EUR. Predlagatelj dalje navaja, da je s soglasjem pooblaščenca stranskih intervenientov uveljavljal prikrajšanje še za njih in z zahtevkom v celoti uspel, sam pa mora nositi vse nastale stroške postopka (odvetniku je moral plačati opravljene storitve od zvišane vrednosti spornega predmeta). Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da so dolžni vsi dediči nositi stroške po dednih deležih. Predlagatelj nasprotuje stališču sodišč, da je bil dogovor med tožečo stranko in odvetnikom o plačilu nagrade v breme tretjega. Zadnje vprašanje obrazloži z navedbami, da se je s stališčem nižjih sodišč, ker ni imel zaupanja tožencev in je bil z njimi v koliziji interesov, in mora zato stroške zastopanja nositi sam, poseglo v njegovo ustavno pravico do dedovanja in zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS.

5Predlog ni utemeljen.

6Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367a. člena ZPP).

7Vrhovno sodišče je ocenilo, da razlogi za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367a. člena ZPP niso podani, zato je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367c. člena ZPP).