VSK sodba PRp 211/2009

Pritožba obdolženega B. M. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi B. M. odgovoren za prekršek po petem odstavku 130. čl. ZVCP-1. Na podlagi določbe d. tč. tretjega odstavka v zvezi s petim odstavkom 130. čl. in ob uporabi četrtega odstavka 235. čl. ZVCP-1, mu je sodišče prve stopnje izreklo globo v znesku 1.000,00 EUR in 18 kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel obdolženi dovoljenje, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk. Sodišče prve stopnje je na podlagi 112. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) obdolžencu čas, ko je bil pridržan pred izdajo sodbe o prekršku od 1.8.2008 od 8.50 ure do 1.8.2008 do 20.30 ure vštelo v globo v znesku 20,00 EUR. Sklenilo je še, da mora obdolženi plačati sodno takso, ki bo odmerjena naknadno s plačilnim nalogom.

Proti takšni sodbi so vložili obdolženčevi zagovorniki pritožbo in sicer zaradi nepravilne uporabe prava. Predlagajo, da višje sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločitev sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno sprejelo v skladu z določbami 133. čl. ZP-1, kar pomeni, da je vestno pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi takšne presoje sprejelo pravilne zaključke.

Obdolženec v pritožbi sicer ponavlja navedbe iz zagovora, in sicer, da ni vedel, da mu je natakar točil dvojne mere alkohola, vendar se s takšnimi pritožbenimi oziroma že prej zagovornimi navedbami ne more razbremeniti odgovornosti. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je obdolženi vozil osebni avtomobil v cestnem prometu z najmanj 1,24 miligramov alkohola v litru izdihanega zraka, kar pomeni koncentracijo, ki več kot štirikrat presega še dovoljeno mejo 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka za voznike, ki niso začetniki, obdolženec pa kot voznik začetnik sploh ne bi smel imeti alkohola v organizmu. Nikakršnega dvoma torej ni, da se je obdolženi zavedal, da zaradi popite alkoholne pijače ne bi smel voziti osebnega avtomobila v cestnem prometu, pa je to kljub temu storil. Glede na navedeno višje sodišče nima nikakršnih pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje, da je obdolženi storil očitani prekršek in da je zanj tudi odgovoren (očita se mu direktni naklep).

Ni se mogoče strinjati s pritožnikom, da bi mu moralo sodišče zaradi olajševalnih okoliščin izreči milejši ukrep, in sicer izreči manjše število kazenskih točk, s čimer bi mu omogočilo, da obdrži veljavnost vozniškega dovoljenja. Prav tako je zmotno stališče, da je bil napačno uporabljen ZVCP, ker da sodišče ne bi smelo razveljaviti vseh kategorij, temveč samo B kategorijo.

Zakon o prekrških v šestem odstavku 26. čl. določba, da sme sodišče storilcu odmeriti sankcijo pod mejo, ki je predpisana, če tako določa zakon ali če ugotovi, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek milejše sankcije. Pri tem sme izreči globo do najnižje mere iz 17. čl. tega zakona, stransko sankcijo kazenskih točk, ki je predpisana v številu 18 kazenskih točk, pa sme omiliti tako, da se izreče vozniku začetniku šest kazenskih točk, drugim voznikom pa 17 kazenskih točk. ZVCP-1 v določbi petega odstavka 235. čl. sicer določa, da se imetniku vozniškega dovoljenja, za katerega je vožnja motornega vozila osnovni poklic, lahko prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izreče za kategorijo motornih vozil, s katero opravlja osnovni poklic, razen če je z vozilom te kategorije dosegel ali presegel tretjino kazenskih točk, predpisanih za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ali storil prekršek, za katerega je predpisanih 18 kazenskih točk. Obdolženec ne navaja, da bi bila vožnja osebnega avtomobila njegov poklic, tudi če bi bila, pa za izrek omiljene sankcije ni pogojev, saj je prav z vozilom B kategorije storil prekršek, za katerega je predpisanih 18 kazenskih točk. Glede na določbe tretjega odstavka 22. čl. ZP-1 pa se vozniku, ki v času treh let doseže ali preseže 18 kazenskih točk v cestnem prometu, izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je storilec imel dovoljenje, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk. Glede na navedeno se tako izkaže, da obdolženčeva pritožba ni utemeljena. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. čl. ZP-1), je višje sodišče neutemeljeno obdolženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (3. odst. 163. čl. ZP-1).

Ker obdolženi s pritožbo ni uspel, je višje sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 147. čl. ZP-1 sklenilo, da mora obdolženi kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se odmeri po tarifnih št. 8111, 8114 in 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).