VSK sodba Cpg 107/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. Ig 1 z dne 8.10.2007 v veljavi v točki 1 izreka za plačilo glavnice v višini 3.142,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.8.2007 do plačila in v točki 3 izreka za stroške izvršbe v višini 149,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.10.2007 dalje do plačila. Poleg tega je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo še, da mora v 15-ih dneh poravnati tožeči strank 453,08 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Zoper to sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu, pri čemer je predlagala sodišču druge stopnje, da izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja na protispisnost iz 15. tč. drugega odstavka 339. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP, saj iz izpovedb strank ne izhaja, da bi njuno poslovno razmerje končalo šele maja 2007, pač pa se je končalo že pred tem. Iz izpovedbe tožeče stranka izhaja, da sta s tožencem nazadnje sodelovala v objektu B., in sicer v mesecu marcu ali aprilu 2006, medtem ko je toženec izpovedal, da sta zadnjič skupaj delala na objektu B. in dela zaključila 13.2.2007. Tožnik je izdal sporni račun zaradi socialne stiske. Toženec tega računa tudi ni prejel vse dotlej, dokler ni prejel sklepa o izvršbi, zato tožnikova terjatev do izdaje sklepa o izvršbi še ni zapadla. Sodišče prve stopnje ni preverjalo, ali je sporna terjatev sploh zapadla, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sklep o izvršbi je namreč obdržalo v veljavi, čeprav niso bile izpolnjene niti osnovne predpostavke za njegovo izdajo. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je spregledalo običajno poslovno prakso med obrtniki (12. čl. Obligacijskega zakonika – OZ). Po tej praksi velja, da se keramičarska dela vrednotijo na enoto dela. Normativi Obrtne zbornice niso splošno dostopni, stari normativi pa se tudi ne hranijo.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

V konkretnem primeru gre za postopek v sporu majhne vrednosti v okviru gospodarskega spora. Sodba, s katero se konča takšen spor, pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. čl. ZPP). Sodbe torej ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tudi ne zaradi relativne bistvene postopkovne kršitve. Tožena stranka v obravnavani pritožbi uveljavlja protispisnost izpodbijane sodne odločbe, in sicer v smeri, da glede na zapisniško zabeležbo izpovedb pravdnih strank ne drži ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki zaključili z medsebojnim poslovnim sodelovanjem šele v mesecu maju 2007 (marveč nekaj mesecev pred tem). Vendar pa vsaka protispisnost še ni kršitev postopka iz 15. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Pri protispisnosti je namreč bistven kvaren vpliv na sodbo, kar pomeni, da se mora nanašati na odločilna dejstva, torej na dejstva, zaradi katerih je odločitev sodišča takšna, kakršna je. V tej zvezi pa obravnavana pritožba sploh ne pojasni, zakaj je okoliščina, da sta pravdni stranki prenehali s poslovnim sodelovanjem že pred mesecem majem 2007, sploh pomembna za odločitev, upoštevaje ob tem, da med pravdnima strankama posamezna pogodbena dela, ki jih je za toženo stranko opravila tožeča stranka (popis del v prilogi A3), sploh niso bila v ničemer sporna, marveč je bil sporen zgolj način oziroma metoda vrednotenja teh konkretnih del (bodisi po številu opravljenih ur ali po enoti oziroma vrsti posameznega dela). Iz tega razloga zatrjevana protispisnost ni vplivala na samo vsebino sodbe, zato sodba tudi obremenjena s kršitvijo iz 15. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP.

Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji le zatrjevala, da spornega računa tožeče stranke ni prejela (temveč se je z njim prvič seznanila šele z vročitvijo sklepa o izvršbi). To pa pomeni, da je pritožbena navedba, da tožnikova terjatev do izdaje sklepa o izvršbi še ni zapadla, pravzaprav nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. čl. ZPP). V tej zvezi je zato sodišče prve stopnje glede zapadlosti iztoževane terjatve pravilno izhajalo iz tega, da se je tožena stranka v celoti seznanila s to terjatvijo že takrat, ko je na svojem domu zavrnila tožnikov popis opravljenih del, iz katerega so bila razvidna posamezna izvedena pogodbena dela in število opravljenih ur za ta dela (pa tudi dotlej prejeti znesek v višini 3.713,00 EUR). Ob tem je treba upoštevati tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki dogovorili višino urne postavke na 9,00 EUR, poleg tega pa tudi, da med pravdnima strankama vsa medsebojna plačila niso potekala na podlagi predhodno izstavljenih računov. Sicer pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni določno in jasno zatrjevala, da sporna terjatev ni zapadla dotlej, dokler ni prejela računa, s katerim je tožeča stranka od nje zahtevala sporno plačilo. Zaradi tega sodišče prve stopnje, ki je pri odločanju vezano na procesno gradivo, ki mu ga ponudijo pravdne stranke, tega dejstva niti ni bilo dolžno preverjati, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba.

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljena dejstva tudi pravilno uporabilo materialno pravo, saj je pri presoji določitve vrednosti opravljenih pogodbenih del pravilno izhajalo iz ugotovljene pogodbene volje pravdnih strank (vrednotenje po kriteriju števila opravljenih ur). To pa pomeni, da v konkretni zadevi uporaba določbe 12. čl. OZ (v smeri določitve omenjene vsebine spornega pravnega razmerja) sploh ni prišla v poštev.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.