VSK sklep Cpg 195/2009

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo: 1.) da je tožena stranka kot solidarni dolžnik dolžna plačati prvo tožeči stranki D. S. znesek 4.429,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.2.2008 do plačila; 2.) da je tožena stranka kot solidarni dolžnik dolžna plačati drugo tožeči stranki Z. S. 9.561,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.3.2008 do plačila; 3.) da je tožena stranka dolžna v 15 dneh povrniti tožečima strankama pravdne stroške v znesku 1.388,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da je razmerje med špediterjem kot izvajalcem storitve in naročnikom pristno solidarno razmerje. Na podlagi tega stališča je carinske dajatve razdelilo sorazmerno, ne glede na okoliščine, da je naročnik izključni krivec, torej subjektivno odgovoren, ker je sprostil blago izpod carinskega nadzorstva. Ustaljena sodna praksa je zavzela stališče, da se špediterju priznajo stroški v skladu z 841. čl. ZOR in v takšne stroške je vključena tudi carina. Sodna praksa je zavzela stališče, da je med 423. čl. in 424. čl. ZOR na eni strani in 841. čl. ZOR na drugi strani razmerje subsidiarnosti. Na vsakega dolžnika pade enak del le v primeru, če ne izhaja iz pravnih razmerij med udeleženci v poslu kaj drugega. Iz pravnega razmerja med naročnikom in špediterjem pa izhaja dolžnost naročitelja, da špediterju povrne vse potrebne stroške, ki jih je imel z izvršitvijo naročila. Zato za delitev stroškov po enakih delih, za katero se zavzema tožeča stranka, ni podlage. V nadaljevanju ponuja pod tč. c) pregled sodne prakse, trdi, da so v tam navedenih zadevah sodišča obravnavala povsem enako dejansko stanje, vendar pa so odločila drugače, to pa z vidika ustavne pravice do enakega varstva pravic ni sprejemljivo. V vseh primerih je torej šlo za istovetnost dejanskega stanja, za solidarno obveznost špediterja in naročnika po 150. čl. CZ. Sodišča so tam navedla, da na vsakega dolžnika pade enak del le v primeru, če ne izhaja iz pravnih razmerij med udeleženci v poslu kaj drugega. Iz pravnega razmerja med naročnikom in špediterjem pa izhaja dolžnost naročitelja, da špediterju povrne vse potrebne stroške, ki jih je imel z izvršitvijo naročila. Enako velja v obravnavani zadevi, ko je bila sklenjena špediterska pogodba, zaradi česar ni moč uporabiti splošne določbe 1. odst. 424. čl. ZOR. Sodišče v bistvenih delih sodbe sploh ni obrazložilo, zaradi česar je podana kršitev določb postopka po 14. tč. 1. odst. 339. čl. ZPP. Zmotno je tudi razlagalo, da je v obravnavanem primeru bila garant S. d.d., saj bi se potemtakem carinski organ poplačal pri S. d.d.; ni razložilo določila 157. čl. CZ in ni upoštevalo, da je toženec posodil svojo bančno garancijo šoferju, da bi lahko slednji tranzitiral blago. Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo izrecno sklicevala na 2. odst. 424. čl. ZOR, sodišče se o tem ni izreklo, s čimer je kršilo 22. čl. Ustave. Solidarna obveznost je nastala v izključnem interesu prejemnika blaga, A. Š., ki je bil carinski kršitelj, blago je prodal brez plačila carinskih dajatev in se je neupravičeno obogatil na račun obeh pravdnih strank. V tej pravdi ni smotrno, da se med seboj napadata stranki, ki nista imeli nobene koristi iz pravnega posla. Sodišče se ni ukvarjalo s subjektivno odgovornostjo tožeče stranke, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzorstva. Carina je očitno štela šoferja (tožečo stranko) za krivdno odgovornega in je izključno od njega izterjala carinski dolg, saj je pustila pri miru in banko in ostale solidarne dolžnike. CZ v 3. odst. 125. čl. določa, da je za izpolnitev obveznosti odgovoren tudi prevoznik ali prevzemnik blaga, ki sprejme blago vedoč, da je v carinskem tranzitnem postopku. Tožena stranka ni prevažala blaga, zaradi česar ni jasno, kako bi lahko predložila blago v nespremenjenem stanju namembnemu carinskemu organu v predpisanem roku.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

V obravnavanem primeru pravdni stranki nista bili v razmerju špediter kot izvajalec storitve in naročnik storitev, kot to razloguje pritožnica, zaradi česar tudi ni pravno upoštevno njeno sklicevanje na v pritožbi navedene odločbe drugih sodišč, ki so obravnavale takšna razmerja. Vendar pa, kolikor s tem pritožnica napotuje na 841. čl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem je naročitelj tisti, ki mora povrniti špediterju potrebne stroške, ki jih je ta imel z izpolnitvijo naročila o odpravi stvari, to določilo niti ne prihaja v poštev v vsakem primeru. Gre za to, da velja takšna obveza naročitelja le v primeru, ko so nastali potrebni stroški. Če pa gre za zakrivljene stroške, torej takšne, do katerih je prišlo zaradi špediterjevega neskrbnega ravnanja (v nasprotju s 1. odst. 832. čl. ZOR), potem takšna naročiteljeva obveznost ne velja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka 19.8.1999 oziroma 20.8.1999 pri Carinski izpostavi Terminal S. vložila obrazec ECL za tranzitni postopek do namembnega carinskega organa Terminal L. za tam navedene količine plinskega olja. To se je nahajalo na vlačilcu oziroma cisterni, prevoz je opravljala tožeča stranka. Carinska izpostava Terminal S. je dovolila tranzitni postopek z obveznostjo predložitve blaga namembnemu carinskemu organu najkasneje do 20.8.1999 oziroma 21.8.1999. Vendar pa blago ni bilo predloženo namembnemu carinskemu organu in je zaradi odstranitve blaga izpod carinskega nadzora nastal carinski dolg, za katerega je pristojni carinski urad izdal tri odločbe z dne 9.3.2001, v katerih je odločil, da so ga kot solidarni dolžniki dolžni plačati prvi oziroma drugi tožnik (prevoznik), družba S. d.o.o. (prejemnik blaga) in tožena stranka (špediter). Iz navedenih carinskih odločb je sodišče povzelo, da je carinski organ skladno s 3. odst. 145. čl. Carinskega zakona (CZ) štel tožnika za carinska dolžnika, ker blaga nista predložila namembnemu carinskemu organu, ampak sta ga prepeljala na drugo lokacijo, kjer sta omogočila odstranitev carinskih zalivk in da je bilo blago pretočeno v rezervoar. Nadalje je sodišče ugotovilo, da sta tožnika plačala carinski dolg, in sicer prvi tožnik 13.287,13 EUR, drugi tožnik pa 28.683,64 EUR. Skladno s 423. in 424. ZOR uveljavljata povrnitev ene tretjine plačanega carinskega dolga od tožene stranke (špediterja).

Notranje razmerje med solidarnimi dolžniki urejata v času spornega razmerja veljavna 423. čl. in 424. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), pri čemer je v 1. odst. 423. čl. ZOR določeno, da ima dolžnik, ki je izpolnil obveznost, pravico zahtevati od vsakega sodolžnika, da mu povrne del obveznosti, ki pade nanj. Če ni dogovorjeno ali ne izhaja sicer iz pravnih razmerij med udeleženci v poslu kaj drugega, pride na vsakega dolžnika enak del (1. odst. 424. čl. ZOR). Ker gre v obravnavanem primeru za solidarnost, ki je določena v zakonu (CZ), se vprašanje „dogovorjenosti“ med dolžniki ne more postavljati. Skladno s 1. odst. 424. čl. ZOR pa odpade na dolžnika enak del v primeru, če iz pravnih razmerij med udeleženci ne izhaja kaj drugega. V obravnavanem primeru pa bi po mnenju pritožbenega sodišča takšno pravno razmerje pomenilo vprašanje deleža odgovornosti vsakega od solidarnih dolžnikov za nastali carinski dolg. Z vprašanjem subjektivne odgovornosti tožnikov se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati, ker tožnika očitno svojo odgovornost prevzemata, saj ne uveljavljata povrnitve celotnega plačanega zneska, poleg tega pa gre lahko v obravnavani pravdi le za vprašanje, ali je v tretjinskem deležu plačanega carinskega dolga, katerega povrnitev uveljavljata tožnika, podana (so)odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje pa v izpodbijani sodbi tega ni ugotavljalo, ker se je postavilo na zmotno materialnopravno stališče, da preide skladno s 1. odst. 424. čl. ZOR na vsakega od dolžnikov enak del. Glede deleža tožene stranke pa je vprašljivo, ali bi lahko glede na ugotovitve carinskega organa v omenjenih odločbah, ta znašal toliko, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Carinski organ je po navedbah sodišča prve stopnje toženo stranko, ki je bila sicer v obrazcu ECL (polje 50) označena kot glavni zavezanec, štel za carinskega dolžnika zato, ker ni odgovorno spremljala in preverjala izpolnitve obveznosti (predložitve blaga namembnemu carinskemu organu) in ni v treh mesecih po pozivu predložila dokazila o pravilnosti izvedbe tranzitnega postopka. Vendar pa ni jasno, kako bi odgovorno spremljanje in preverjanje izpolnitve in nepredložitev dokazila o pravilnosti zaključka tranzitnega postopka, kar je kot opustitev carinski organ očital toženi stranki, vplivalo na to, da je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora. Sta pa tožnika podala tudi relevantne trditve v smeri, češ da je tožena stranka dala tožečima strankama navodilo, da naj blago razložita pri uvozniku, namesto da bi ga najprej odpeljala do namembne carinarnice v L.. V tej smeri pa je sodišče prve stopnje sicer izvajalo dokaze, vendar pa očitno, zaradi drugačnega materialnopravnega stališča, ni navedlo dejstev, ki jih je v zvezi s tem ugotovilo. Kar pa se tiče pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti 2. odst. 424. čl. ZOR, po mnenju pritožbenega sodišča to ne drži; gre za to, da je solidarnost na dolžniški strani v zakonu (CZ) določena v interesu države, ne pa katerega od dolžnikov, poleg tega pa v primeru uporabe navedenega določila ne bi bilo mogoče upoštevati dejanskega prispevka vsakega od sodolžnikov k nastanku obveznosti.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 355. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; na ostale pritožbene trditve ni odgovarjalo, ker niso bile relevantnega pomena za sprejem odločitve v tej zadevi (1. odst. 360. čl. ZPP).