VSK sodba Cp 180/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 10.608,57 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna tožencu povrniti stroške postopka v znesku 1.615,15 EUR, v 15-ih dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka.

Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka in v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Ne strinja se z ugotovitvijo, da toženec ni rabil ureditve etažne lastnine in da zato ni dolžan ničesar prispevati k tej ureditvi. Pravdni stranki sta že pred letom 2000 želeli urediti etažno lastnino, resno pa sta k temu pristopili v letu 2006 na pobudo in željo tožnika. Toženec pa se je z ureditvijo etažne lastnine strinjal, zato je bila etažna lastnina sporazumno urejena, saj bi se sicer lahko uredila v nepravdnem postopku. Na podlagi oblikovane etažne lastnine je toženec pridobil točno določen del podstrešja in malo je verjetno, da bi tožnik sam določil, kateri del podstrešja bo toženec imel po novem. Ne more biti zato sporno, da se je vse dogovorilo. Toženec je dobil tudi stopnišče, ki je bilo pred tem izključno v uporabi tožeče stranke. Tudi sicer je dolžan kriti stroške pogodbenih obveznosti, razen če bi bil dogovor drugačen. V sporazumu ne piše ničesar, zato se šteje, da stroške nosita obe stranki. Če pride do delitve solastnine na podlagi predloga enega od solastnikov v nepravdnem postopku, so dolžni vsi solastniki nositi skupne stroške v sorazmerju z velikostjo svojih solastninskih deležev, kar dodatno utemeljuje, da je zahtevek za povračilo sorazmernega dela stroškov ureditve etažne lastnine utemeljen. Etažna lastnina se vedno ureja v korist vseh solastnikov. Če bi toženec pogojeval, da ne bo nosil nobenih stroškov, bi se to gotovo zapisalo. Tudi glede ostalih stroškov odločitev ni pravilna. Določena dela so bila opravljena v korist toženca. Ne drži ugotovitev sodišča, da je sporazum z dne 9.3.2007 zaveza tožnika, da bo dela opravil na svoj račun in da gre dejansko za sporočilo tožnika tožencu. To, da se je tožnik zavezal dela izvesti, še ne pomeni, da jih bo tudi plačal. Sicer pa je tožnik opravil v zgradbi tudi druga dela in ne samo tista, ki so navedena v sporazumu z dne 9.3.2007 in ni logično, da bi ta dela izvajal, če nima od njih nobene koristi. V tem delu je šlo za mandatno razmerje oziroma skupni dogovor o opravi določenih del, za kar je toženec zagotovo dolžan povrniti na njega odpadajoči del stroškov. Ne drži ugotovitev sodišča, da v kolikor sta stranki izrecno v prilogi k sporazumu dogovorili okoliščine glede zavarovanja za stavbo, uporabe skupnih prostorov in podobno, da bi gotovo zapisali tudi dogovor o stroških. Zakonska določba 116. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) natančno določa, kaj mora biti določeno v sporazumu o medsebojnih razmerjih in to je bilo tudi v tem sporazumu navedeno. Ne drži tudi ugotovitev, da je direktor tožene stranke na naroku povedal, da mu toženec nikoli ni naročil, naj v njegovem imenu in na njegov račun opravi kakšno delo. Direktor je izrecno povedal, da v času med samo gradnjo tega ni bilo rečeno, pred tem pa, da sta s tožencem dogovorila, da bo firma P. naročnik del in bo dela izvedel, stroški pa se bodo delili. Sodišče ni upoštevalo izjave tožnika, da je za vsa obnovitvena oziroma gradbena dela vedno obstajala pobuda na strani tožeče stranke, vendar so se stroški krili po principu solastninskih deležev. Tudi ni obravnavalo navedbe tožeče stranke, da med prostori posameznih etažnih lastnikov morajo biti vgrajena požarna vrata, kar je tožeča stranka tudi storila in te stroške je toženec dolžan povrniti. Če bi toženec res pogojeval izvedbo določenih del s tem, da ne plača niti eura, bi to zagotovo bilo v sporazumu ali kjerkoli drugje zapisano, saj naj bi se o tem posvetoval z odvetnikom. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbe nepopolno ugotovilo dejansko stanje in tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni uporabilo določbe člena 68 SPZ in 115 SPZ. Glede strelovoda ne more vzdržati ugotovitev, da vse povedano v zvezi s priključkom na kanalizacijo velja tudi za strelovod, saj zanj veljajo drugi predpisi. Tudi ugotovitev, da je stavba imela pred tem uporabno dovoljenje, kar naj bi pomenilo, da je izpolnjevala vse predpisane pogoje, ne more vzdržati. Do adaptacije stavba ni imela strelovoda, oziroma le-ta ni bil priključen. Tožeča stranka zato predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu kakšne absolutne bistvene kršitve postopka ni ugotovilo. V pritožbi pa je ta pritožbeni razlog zgolj navržen, brez vsake konkretizacije in zato neutemeljen.

Pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje v celoti prepriča, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo glede vseh spornih dejstev z logično in življenjsko prepričljivo dokazno oceno, ki je pritožba ni uspela omajati. Dejstvo, da sta se pravdni stranki že pred letom 2000 pogovarjali o skupni urediti etažne lastnine, ni pomembno, saj ni sporno, da pa se je v letu 2006 resno pristopilo k ureditvi etažne lastnine samo zaradi interesa tožeče stranke, ki je v svojem delu želel zgraditi stanovanja za prodajo. Ker toženec v letu 2006 ni imel nobene potrebe za drugačno ureditev razmerij, saj mu je solastnina v celoti ustrezala, je prepričljiva ugotovitev, da je v takšnih okoliščinah pogojeval svoje soglasje k preoblikovanju lastnine s tem, da sam nima zaradi tega pravnega opravila nobenih stroškov. Predvsem pa sama okoliščina, da se je z ureditvijo etažne lastnine strinjal, ne izključuje njegovega pogojevanja, da sam s to ureditvijo ne bo imel stroškov. Drži pritožbena navedba, da krijeta običajno stroške ureditve etažne lastnine solastnika v skladu s solastninskim deležem. Takšno je tudi pravilo, če se stranki ne moreta sporazumno dogovoriti za preoblikovanje solastnine v etažno lastnino in se to ureja v nepravdnem postopku. Če bi toženec odklonil podpis sporazuma in bi morala tožeča stranka v nepravdnem postopku izposlovati oblikovanje etažne lastnine, ni sporno, da bi ji moral toženec povrniti sorazmerni del stroškov nepravdnega postopka. Vendar je v konkretnem primeru bila etažna lastnina dogovorjena v sporazumu, zato je odločilna pogodbena volja strank, ki sta sporazum o oblikovanju etažne lastnine sklepali. Če sta stranki soglašali s takšno ureditvijo medsebojnih pravic in obveznosti, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, ju zakon pri tem ne omejuje (načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij). Stranke so načelno proste pri določitvi pogodbene vsebine. V obligacijskih razmerjih so namreč zakonske določbe zgolj dispozitivne narave, saj je primarno načelo obligacijskih razmerij načelo avtonomije volje in prostega urejanja teh razmerij. Primerjava z nepravdnim postopkom zato v tem sporu ni primerna. Tudi okoliščina, da dogovor po katerem bo stroške oblikovanja etažne lastnine kril tožnik, ni bil pisen, ni odločilna. Sporazum o oblikovanju etažne lastnine mora biti sklenjen v pisni obliki in kakšna mora biti vsebina tega sporazuma določa 108. členu SPZ. Sestavni del tega pisnega dogovora pa ni to, kdo bo plačal stroške oziroma kako se bodo porazdelili stroški za oblikovanje etažne lastnine. Dogovor o stroških je zato le postranski dogovor tega posla in veljajo zanj splošna načela obličnosti za sklepanje pravnih poslov, po katerih pa ni potrebna pisna oblika, kot tudi ni potrebna pisna oblika, če je za določeno vrsto pravnih poslov po zakonu sicer predpisana pisnost, pa gre le za ustno dopolnitev o stranskih točkah, o katerih oblična pogodba nič ne govori (tretji odstavek 51. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Dogovor, da bo stroške v zvezi z oblikovanjem etažne lastnine nosila ena stranka, je torej lahko le stranska točka sporazuma o oblikovanju etažne lastnine in zadošča, da je sklenjen ustno.

Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da se je etažna lastnina urejala v interesu tožeče stranke, ki je želela po ureditvi etažne lastnine svoj del adaptirati tako, da zgradi stanovanja zaradi profitne prodaje. V vsakem primeru je sporazumno urejanje zadev hitrejše, kot iskanje ureditve razmerja preko sodišča. Če bi morala tožeča stranka zadevo v zvezi z oblikovanjem etažne ureditve urejati v nepravdnem postopku, bi bil postopek vsekakor bistveno daljši, kot je bil, ko se je zadeva uredila s sporazumom. Zato ni nelogično, da je tožeča stranka pristala na toženčevo pogojevanje, da sicer da soglasje za oblikovanje etažne lastnine, da pa s tem poslom noče imeti nobenih stroškov. Izpoved toženca o pogojevanju soglasja za ureditev etažne lastnine in gradnje, ki jih je načrtovala tožeča stranka, je bila jasna. Da je toženec svoje soglasje pogojeval s tem, da sam ne bo imel nobenih stroškov sta potrdili priči N. in C.

Ob ugotovljenih dejstvih, da se za toženca ni z oblikovanjem etažne lastnine in zatem z adaptacijo zgradbe nič spremenilo, da je še naprej sam uporabljal iste prostore, kot jih je pred delitvijo, da ti prostori tudi niso bili nič izboljšani, prepriča tudi nadaljnji sklep, da je toženec tudi glede preurejanja stavbe zaradi interesa tožeče stranke, ki je v svojem delu zgradila stanovanja za profitno prodajo, sicer dal soglasje, a tudi pri tem soglasje pogojeval, da sam ne trpi nobenih stroškov. Zato pritožbeno sodišče sprejema tudi materialnopravno presojo, ki se nanaša na stroške tožeče stranke, ki jih je imela z gradbenimi posegi. Pritožbene trditve, da so bila določena dela opravljena tudi v korist toženca, ob prepričljivi ugotovitvi, da pa je do sporazuma o izvajanju vseh del prišlo na podlagi sporazuma, da toženec nima nobenih stroškov, niso pravno pomembna. Tožeča stranka je s tem, ko je k delom pristopila na podlagi takšnega dogovora prevzela obveznost nositi sama vse stroške adaptacije. Zaradi ugotovljenega dogovora se ne more sklicevati, da je šlo za mandatno razmerje. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, zakaj je verjelo tožencu glede vsebine dogovora pred začetkom izvajanja del. Toženčeva pojasnila o teh okoliščinah so bila po mnenju pritožbenega sodišča življenjsko prepričljiva in logična. Toženec je trditve o vseh spornih dejstvih dokazal s svojo konsistentno izpovedjo in izpovedjo zaslišanih prič, zato pritožbeno sodišče tudi odločitev v delu, ki se nanaša na povračilo sorazmernega dela stroškov adaptacije v celoti sprejema. Glede na pravilne dejanske ugotovitve je materialnopravna presoja, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, pravilna. Pravdni stranki sta tako glede ureditve etažne lastnine kot glede adaptacije dosegli sporazum, da stroške te ureditve krije v celoti tožeča stranka, zato ju ta sporazum veže in ob takšnem dejanskem stanju niso pomembne pritožbene navedbe, da je z določenimi preureditvami toženec obogaten.

Ker je sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).