VSK sklep I Ip 341/2009

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi v 3. točki izreka ter v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V preostalem delu pa se pritožba dolžnika zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 17.9.2008 (1. točka izreka), dolžniku naložilo, da mora upniku v roku 8 dni povrniti 121,22 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, po preteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (2. točka izreka) ter zavrglo dolžnikovo vlogo za oprostitev plačila sodne takse za ugovor (3. točka izreka).

Zoper navedeni sklep v celoti se pritožuje dolžnik in v pritožbi navaja, da je neresnična trditev sodišča prve stopnje, da je podal neobrazložen ugovor, saj je zadevo do potankosti obrazložil, glede dokazov pa meni, da bi jih moralo sodišče priskrbeti samo iz uradnih evidenc in ostalih spisov sodišča, kot predlagano. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da začasna odredba Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. Kpd 1 z dne 25.2.2003 ne posega v izvršilni postopek, saj zaradi zavarovanja interesov upnikov prepoveduje razpolaganje z vsem premoženjem tako dolžniku kot tudi drugim, kar posledično pomeni, da izvršba na dolžnikovo premoženje ni dovoljena. Dalje navaja, da bi sodišče moralo po uradni dolžnosti preveriti točnost dolžnikovega naslova, saj dolžnik na naslovu, navedenem v upnikovem predlogu za izvršbo in sklepu o izvršbi, že dolgo več ne živi in bi moralo sodišče takšen predlog za izvršbo zavrniti. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, saj je na sklepu naveden stari nepravilen naslov, vročitev pa je bila opravljena na novem naslovu. Nasprotuje tudi načinu in sredstvom izvršbe, saj na starem naslovu M. ne živi več in tam nima nikakršnega premoženja, zato izvršba na tem naslovu ne bi smela biti dovoljena. Pojasnjuje, da bi se z rubežem premičnin na starem naslovu nedopustno poseglo v pravice drugih, tam živečih ljudi. Izvršba se lahko dovoli le na dolžnikovih premičninah, ne pa kar na vseh stvareh na nekem naslovu, kjer dolžnik sploh ne živi. To bi omogočalo rubež pri kateremkoli državljanu RS. Pritožuje se tudi glede odločitve o plačilu sodne takse in navaja, da je tak sklep protiustaven, saj moramo imeti pred zakonom vsi enake pravice. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi.

Upnik je podal odgovor na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

V obravnavani izvršilni zadevi je sodišče s sklepom z dne 29.8.2008 dovolilo izvršbo zoper dolžnika na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Sežani opr. št. P 1 z dne 17.4.2007. Pravilen je po oceni pritožbenega sodišča zaključek sodišča prve stopnje, da je dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi neutemeljen, saj dolžnik v njem ni navedel takšnih dejstev, ki bi imeli za posledico zavrnitev zahtevka in tudi ne predložil dokazov in se dolžnik neutemeljeno ponovno sklicuje na obstoj začasne odredbe Okrožnega sodišča v Kopru z dne 25.2.2003. Pritožbeno sodišče se namreč strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da navedena začasna odredba, ki sicer zaradi interesa zavarovanja upnikov dolžniku prepoveduje razpolaganje s premoženjem, na izvršilni postopek za terjatve, za katere obstaja izvršilni naslov, kot je obravnavani primer, ne vpliva. Ne držijo pa tudi nadaljnji pritožbeni očitki o nezakonitosti izpodbijanega sklepa glede dovoljenega sredstva izvršbe rubeža premičnin na naslovu M.. Sodišče prve stopnje je dolžniku že pravilno pojasnilo, da se dovoljena izvršba nanaša le na stvari, ki so last dolžnika in je zato dolžnikovo polemiziranje v pritožbi o poseganju v premoženje drugih stanovalcev brezpredmetno. Iz podatkov spisa je tudi razvidno, da je sodišče prve stopnje dolžnikov naslov stalnega prebivališča pred izdajo sklepa o izvršbi preverilo in glede na to, da je dolžnik na tem naslovu pisanja dvigoval in celo v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedel isti naslov, utemeljeno sklepalo, da je ta naslov pravilen ter pritožnik s pritožbenimi navedbami o dolžnosti sodišča preverjati pravilnost podatkov ne more uspeti. Dejstvo, da je v sklepu o izvršbi in sklepu o ugovoru naveden drugačen naslov, kot je njegov trenutni pravilni naslov, pa na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva. Upoštevaje obrazloženo je dolžnikova pritožba v tem delu neutemeljena, zaradi česar jo je pritožbeno sodišče, potem ko tudi ob uradnem preizkusu ni našlo kršitev (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zavrnilo in v tem delu (1. in 2. točka izreka) potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Utemeljeno pa pritožnik nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Stališče prvostopenjskega sodišča, da glede na določbo 105.a člena ZPP, kjer ugovor zoper sklep o izvršbi ni izrecno naveden kot vloga, za katero mora biti plačana sodna taksa, dolžnik oprostitve ni upravičen predlagati, je namreč napačno. Dolžnik v obravnavanem primeru nastopa kot fizična oseba, zoper njega kot fizično osebo je bil izdan tudi izvršilni naslov, zato omejitev iz 3. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1 ne pride v poštev. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi dolžnika v tem delu ugodilo, izpodbijani sklep v 3. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), da upoštevaje zgoraj obrazloženo o dolžnikovem predlogu za oprostitev plačila sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi ponovno odloči.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovora na pritožbo zakon ne predvideva (366. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).