VSRS Sklep II Ips 327/2007

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 203.285,60 EUR (prej 48,715.363,50 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2005 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da toženkin pobotni ugovor ni utemeljen. Presodilo je, da v obliki notarskega zapisa 7. 4. 2003 sklenjena pogodba z naslovom Prodajna pogodba zavezuje vse pogodbene stranke, med katere spada tudi tožnica. Prvi trije pogodbeniki so prodajalci, toženka je kupec, tožnica pa sopodpisnica, ki se ji je toženka s pogodbo zavezala nekaj izpolniti. Ocenilo je, da je tožbeni zahtevek utemeljen glede plačila tretjega pogodbenega obroka, saj se je izpolnil pogoj za njegovo plačilo (pridobitev lokacijskega dovoljenja), in preuranjen glede plačila četrtega pogodbenega obroka, saj tožnica ni zatrjevala, da je bil pogoj za njegovo plačilo (pridobitev gradbenega dovoljenja) že izpolnjen. Pobotni ugovor, ki ga je toženka uveljavljala na podlagi tožničine odškodninske odgovornosti, je zavrnilo, ker toženka ni izkazala vseh predpostavk odškodninske odgovornosti.

2Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi toženke in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Presodilo je, da gre za klasično prodajno pogodbo, ki so jo sklenili prodajalci in kupec (toženka) in jo nato z dvema dodatkoma sporazumno spremenili in znižali kupnino. Dejstvo, da je tožnica pogodbo podpisala kot pooblaščenka prodajalcev in sopodpisnica, ne pomeni, da lahko v svojem imenu uveljavlja kakšno pravico iz prodajnega razmerja. Iz pogodbe ne izhaja posel, ki bi ga tožnica sklenila s toženko v svojem imenu in za svoj račun in katerega realizacijo je upravičena zahtevati. Ni mogoče govoriti o pogodbi v korist tretjega, saj ni razvidno, da bi prodajalci pogodbo sklenili v korist tožnice, ker bi bili tožnici kaj dolžni. Podani tudi nista niti poslovna niti neposlovna odgovornost toženke.

Navedbe revidentke

3Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila pravočasno revizijo in dodatek k reviziji iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da se pritožba toženke zavrne. Pritožbenemu sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava in navaja, da je pogodbena stranka. Sklicuje se na pogodbena določila in opozarja, da pogodba velja, da ni bila spremenjena s soglasjem vseh pogodbenih strank in da mora toženka izpolniti svoje pogodbene obveznosti. V prid tožnice so tudi določbe o pogodbi v korist tretjega. Pritožbeno sodišče ni navedlo razlogov o neveljavnosti pogodbe (o odločilnih dejstvih), kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je storilo tudi s tem, da je vsebino prodajne pogodbe povzelo drugače, kot izhaja iz same listine, in sicer, da tožnica na podlagi pogodbe ni pridobila nobene pravice. Način izplačila je bistven. Meni tudi, da je izkazala toženkino poslovno in neposlovno odškodninsko odgovornost. V pogodbi je zapisano, da je tožnica sopodpisnica na podlagi pooblastil in dogovorov, ki jih je sklenila s prodajalci pred podpisom te pogodbe in s katerimi so vse stranke seznanjene. Zato je upravičena zahtevati plačilo, ki je predmet zahtevka, saj je opravila storitve, ki so bile dogovorjene v korist prodajalcev in kupca.

Odgovor nasprotne stranke

4Toženka v odgovoru na revizijo z dodatkom pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča in predlaga, naj revizijsko sodišče tožničino revizijo kot neutemeljeno zavrne. V odgovoru na tožničin (prepozen) dodatek k reviziji predlaga njegovo zavrženje.

5Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

6Prepoznih vlog, vloženih v revizijskem postopku, revizijsko sodišče ni upoštevalo.

7Revizija je utemeljena.

8Po presoji revizijskega sodišča očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Pritožbeno sodišče ob presoji, da tožnica ni pogodbena stranka (prvotne) pogodbe, ki so jo pogodbeniki spremenili z dvema dodatkoma k pogodbi, ni bilo dolžno navajati razlogov o neveljavnosti (prvotne) pogodbe. Omenjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka tudi ne more pomeniti na pritožbeni stopnji sojenja opravljena (napačna) presoja listinskih dokazov (glej 2. točko prvega odstavka 358. člena ZPP) in (napačna) razlaga pogodbe (uporaba materialnega prava).

9Za presojo (ne)utemeljenosti revizije je bistvena razlaga sporne pogodbe z dne 7. 4. 2003 oziroma odgovor na vprašanje; ali je tožnica pogodbena stranka, ki iz pogodbe uveljavlja lastne pravice [in na njen pogodbeni položaj dodatki k pogodbi, ki so bili sklenjeni med ostalimi pogodbenimi strankami in brez tožničinega soglasja, ne učinkujejo (glej drugi odstavek 9. člena Obligacijskega zakonika, OZ)]; ali le pooblaščenka prodajalcev, ki takšnih pravic ne more uveljavljati.

10Pritrditi je mogoče revizijskemu očitku, da je pritožbeno sodišče pri razlagi pogodbe zmotno uporabilo materialno pravo,(1) ko je presodilo, da tožnica ni stranka sporne pogodbe in da iz pogodbe ne uveljavlja lastnih pravic. 82. člen OZ določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, medtem ko se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku (glej npr. 2. člen OZ o dispozitivni naravi zakonskih določb, 3. člen OZ o prostem urejanju obligacijskih razmerij in 9. člen OZ o dolžnosti izpolnitve obveznosti).

11Tožnica je v sporni pogodbi večkrat omenjena kot pooblaščenka prodajalcev, tudi njeno plačilo je določeno v obliki dela kupnine, kar bi na prvi pogled kazalo na zaključek, da je pooblaščenka prodajalcev in da iz pogodbe ne uveljavlja lastnih pravic. Vendar pa je ob uporabi sistematične metode razlage iz ostalih pogodbenih določil, to je navedb, da je tožnica sopodpisnica pogodbe na podlagi pooblastil in dogovorov s prodajalci, s katerimi so vse pogodbene stranke seznanjene; da bo kupec kupnino po obrokih nakazoval direktno prodajalcem in tožnici (slednji celo pretežen del „kupnine“); da je tožnica zaprosila za izdajo lokacijskega dovoljenja; da so bili projekti za pridobitev lokacijskega dovoljenja izdelani po naročilu prodajalcev oziroma tožnice; da bodo prodajalci oziroma njihova pooblaščenka na svoje stroške poskrbeli za odstranitev vrtičkarjev; da je notar upravičen po izpolnitvi pogojev za plačilo obrokov izročiti bančno garancijo prodajalcem in tožnici; da so upravičenec oziroma koristnik iz bančne garancije prodajalci in tožnica, vsak za tisti del „kupnine“, ki ga je upravičen dobiti, jasno razvidno, da je tožnica stranka pogodbe in da zoper toženko uveljavlja lastne pravice. Navedeno nenazadnje izhaja tudi iz trditev pravdnih strank (predvsem tožničinih) in iz izvedenega dokaznega postopka v smeri ugotavljanja tožničinega izvajanja pogodbenih obveznosti, ki jih je opravljala predvsem v korist kupca - toženke. Velja še dodati, da tožničin pogodbeni položaj ni odvisen od subsumpcije pod enega izmed pogodbenih tipov, ki so določeni v posebnem delu OZ.

12Pritožbeno sodišče je torej po obrazloženem zmotno uporabilo materialno pravo (določbo 82. člena OZ), ko je presodilo, da tožnica ni stranka sporne pogodbe in da iz pogodbe ne uveljavlja lastnih pravic. Ob takšnem stališču se ni ukvarjalo z vsemi uveljavljanimi pritožbenimi razlogi, temveč je ugodilo pritožbi toženke in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti. Ker so zato nekateri izmed pritožbenih očitkov ostali neizčrpani (npr. zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja in z njo povezani presoji spremenjenih okoliščin in pobotnega ugovora), je revizijsko sodišče tožničini reviziji na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP ugodilo, izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

13Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Glej Franc Testen: Razlikovanje pravnih in dejanskih vprašanj pri razlagi pogodb, III. Dnevi civilnega prava, Zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2005.