UPRS Sklep II U 353/2017-23

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Inšpektorat RS za okolje in prostor je dne 31. 3. 2017 s sklepoma št. 06113-799/2012/1116 in št. 06113-799/2012/1117 zavrnil predloga tožeče stranke za odlog izvršitve sklepov št. 06113-799/2012/1063 z dne 16. 11. 2016 in št. 06113-799/2012/1068 z dne 25. 11. 2016.

2Zoper omenjena sklepa je tožeča stranka vložila pritožbi, o katerih je Ministrstvo za okolje in prostor odločilo s sklepom in odločbo št. 0618-1284/2012-MKO/65-MG z dne 26. 5. 2017. Pritožbena postopka je združilo v en postopek ter odločilo, da se v izpodbijanih sklepih beseda „zavrne“ zamenja z besedo „zavrže“.

3S sklepom št. 06113-799/2012-1118 z dne 31. 3. 2017 je Inšpektorat RS za okolje in prostor v en postopek združil obravnavo predlogov za odlog davčne izvršbe zaradi izterjave stroškov postopka po sklepu št. 06113-799/2012/2021 z dne 26. 5. 2016 in sklepu št. 06113-799/2012/1027 z dne 21. 6. 2016 ter odločil, da se predloga tožeče stranke za odlog izvršitve omenjenih sklepov zavrneta. Kot neutemeljenega pa je s sklepom št. 06113-799/2012-1119 z dne 31. 3. 2017 zavrnil tudi predlog tožeče stranke za odlog izterjave stroškov postopka po sklepu št. 06113-799/2012/1033 z dne 27. 7. 2016.

4Zoper omenjena sklepa je tožeča stranka vložila pritožbi, ki pa ju je Ministrstvo za okolje in prostor s sklepom in odločbo št. 0618-1284/2012-MKO/66-MG z dne 31. 5. 2017 v združenem postopku zavrnilo.

5V tožbi tožeča stranka nasprotuje izpodbijanim odločitvam o zavrnitvi oziroma o zavrženju vloženih predlogov za odlog davčne izvršbe. Meni, da bi predlogom moral upravni organ ugoditi, ker je po tretjem odstavku 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izkazala obstoj obeh pogojev za dovolitev odloga izvršbe (vložitev pravnega sredstva proti izvršilnim naslovom ter verjetnost nastanka nepopravljive škode). Sodišču zato predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijane odločitve odpravi, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

6Tožba je bila vročena tudi toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

7Tožba ni dovoljena.

8Za začetek in tek upravnega spora morajo biti izpolnjeni temeljni pogoji (procesne predpostavke), ki jih Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa v prvem odstavku 36. člena. Na izpolnjevanje procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena), če niso izpolnjene, pa mora tožbo s sklepom zavreči. Med drugim sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

9V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih upravnih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). V upravnem sporu tako ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje odločitev o materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi.

10Če gre za upravne akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so takšni akti lahko predmet presoje v upravnem sporu le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 pa se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

11V obravnavani zadevi tožeča stranka izpodbija odločitve o zavrženju oziroma o zavrnitvi njenih predlogov za odlog izvršbe sklepov, s katerimi so ji bili naloženi v plačilo stroški izvršbe, ki je bila opravljena po drugi osebi. Izpodbijane odločitve, sprejete na podlagi tretjega odstavka 293. člena ZUP, se nanašajo na tek izvršilnih postopkov in ne vsebujejo odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Obveznost so vsebovali že izvršilni naslovi – sklepi, s katerimi je bilo tožeči stranki naloženo, da je dolžna v postavljenem roku plačati stroške upravne izvršbe, opravljene po drugi osebi.

12S tem, ko predlogom tožeče stranke za odlog izvršbe ni bilo ugodeno, je bilo odločeno le o tem, da se izpolnitev odrejenih obveznosti v sklepih o stroških izvršbe ne odloži, ni pa bilo z izpodbijanimi odločitvami odločeno o obveznosti (oziroma pravici ali pravni koristi) sami. Z izpodbijanimi akti se odločitev, vsebovana v izvršilnih naslovih, ne spreminja in zato v pravico, obveznost oziroma pravno korist tožeče stranke z izpodbijanimi odločitvami ni poseženo (smiselno enako v sklepih Vrhovnega sodišče RS št. I Up 289/2008, I Up 99/2009, I Up 303/2009, I Up 253/2009, I Up 100/2011, X Ips 294/2010, I Up 83/2013 in I Up 451/2013).

13Glede na navedeno v obravnavanem primeru pri izpodbijanih odločitvah ne gre za upravne akte, s katerimi bi se posegalo v pravni položaj tožeče stranke, niti za sklepe iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

14Ker je torej tožba v obravnavani zadevi vložena zoper akte, ki jih v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

K II. točki izreka:

15Kadar sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).