VSRS Sodba III Ips 56/2020

I. Revizija se zavrne.

II. Drugi toženec mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 1.461,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za plačilo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožencev zahtevala, da ji solidarno povrneta škodo v višini 43.051,83 EUR, ki ji jo naj bi povzročila v vlogi nekdanjega poslovodje (prvi toženec) in edinega zaposlenega (drugi toženec).

2Sodišče druge stopnje je predvsem na podlagi drugačnega stališča o razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena večinoma ugodilo pritožbi tožnice in je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku zoper prvega toženca glede treh zneskov (4.000,00, 1.200,00 in 1.194,00 EUR), zoper oba toženca pa ugodilo tožbenemu zahtevku za solidarno plačilo 35.600,00 EUR z zamudnimi obrestmi.

3Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 91/2020 z dne 11. 8. 2020 na predlog drugega toženca dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je bilo sodišče druge stopnje ob spremembi odločitve sodišča prve stopnje o odškodninski odgovornosti toženca dolžno argumentirati, zakaj tožencu pripisuje status de facto poslovodje.

4Drugi toženec z revizijo napada sodbo sodišča druge stopnje. Revizijo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, „da tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje“ oziroma podredno „da v izpodbijanem delu razveljavi drugostopno sodbo ter zadevo vrne v novo sojenje prvostopnemu sodišču.“

5Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je tudi revizijske stroške.

Relevantno dejansko stanje

6Tožeča stranka je bila ustanovljena 26. 11. 2008. Prvi toženec je bil njen direktor od ustanovitve do 23. 5. 2011, drugi toženec je bil v letih 2009 in 2010 edini zaposleni v družbi.

7Drugemu tožencu (revidentu) so bili od 19. 5. 2009 do 10. 2. 2010 izplačani potni in drugi stroški v višini 30.600,25 EUR. Odobril jih je prvi toženec, vendar službene poti niso bile opravljene za potrebe tožeče stranke.

8Družbi A., d. o. o., „v lasti“ drugega toženca, je bil iz sredstev tožnice izplačan znesek 5000,00 EUR brez utemeljitve oziroma pravne podlage.

Razlogi revizije

9Revident izhaja iz prepričanja, da je odškodninska odgovornost de facto poslovodje podana, če so izpolnjeni pogoji iz določb prvega in drugega odstavka 264. člena ZGD-1 v zvezi s sedmin odstavkom 515. člena ZGD-1. Sodba sodišča druge stopnje naj bi na novo ustanovila odškodninsko odgovornost drugega toženca prav na tej podlagi, vendar v zvezi s podanostjo predpostavk za odškodninsko odgovornost drugega toženca naj ne bi vsebovala nobene obrazložitve, še posebej ne, zakaj bi bilo treba šteti drugega toženca za de facto poslovodjo.

10Revident uveljavlja še, da je drugostopenjsko sodišče ugotavljalo dejansko stanje na seji, moralo pa bi opraviti obravnavo. S tem naj bi zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi 22. člen Ustave RS. Ta del presega okvir dopuščenega vprašanja (371. člen ZPP).

Razlogi za zavrnitev revizije

11Sodišče druge stopnje svoje odločitve ni oprlo na določbe 264. člena ZGD-1 in drugega toženca tudi ni štelo za de facto poslovodjo. Zato mu tudi ni bilo treba obrazložiti, zakaj mu pripisuje tak status.

12Drugega toženca je sodišče druge stopnje spoznalo skupaj s prvim tožencem za solidarno odgovornega za škodo, povzročeno s tem, ko so mu bili po nalogu prvega toženca izplačani potni in drugi stroški, ker je vedel, da so bile „poti, ki jih je po neizpodbitih ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi opravil“, bile namenjene poslovanju družbe B., d. o. o., in ne poslovanju tožnice (15. točka obrazložitve). Glede izplačila 5.000,00 EUR družbi A., d. o. o., je sodišče druge stopnje spoznalo drugega toženca za odgovornega zaradi skupnega protipravnega ravnanja s prvim tožencem (17. točka obrazložitve).¹ V nobenem primeru sodišču druge stopnje ni bilo treba posegati po določbah 264. člena ZGD-1 in kot predpostavko za odškodninsko odgovornost drugega toženca upoštevati njegovo vlogo de facto poslovodje.

13Po obrazloženem se je pokazalo da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

O stroških postopka

14Izrek o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (II. točka izreka). Drugi toženec z revizijo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške revizijskega postopka. Dolžan pa je tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka. Ti so odmerjeni v skladu Zakonom o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 in nasl.) in znašajo 1.461,56 EUR (1.178,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300 Tarife, 20,00 EUR kot pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 Tarife ter 263,56 EUR za 22% DDV po tar. št. 6007 Tarife).

15Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Toženca nista zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu; nista trdila in dokazala, da je družba A., d. o. o., za tožnico opravila storitve, ki bi jih le-ta plačala v znesku 5.000,00 EUR.