VSL sodba in sklep I Cpg 769/2009

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se 1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavi.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.457,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 349.194,50 SIT od 03. 04. 1996 do 31. 12. 2001 in od zneska 1.457,16 EUR do plačila (1. tč. izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. tč. izreka), sklenilo pa je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 10.306,26 EUR.

Tožeča stranka se je pravočasno pritožila smiselno zoper 2. in 3. točko izreka prvostopenjske sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Zoper 1. točko izreka prvostopne sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila, tožena stranka pa v odgovoru na pritožbo tožeče stranke pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi zavrnilni del izpodbijane sodbe. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je prvostopno sodišče v ponovljenem postopku odločalo tudi o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno, in sicer s 1. točko izreka sodbe prvostopnega sodišča z dne 10. 12. 1996. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in razveljavilo 1. točko izreka izpodbijane sodbe (2. odst. 354. čl. ZPP). Upoštevaje povedano, pritožbeno sodišče tudi ni odgovarjalo na pritožbene očitke tožeče stranke, ki se nanašajo na odločitev prvostopnega sodišča o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno, saj je na le-te že odgovorilo ob reševanju pritožbe tožene stranke.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožeče stranke, da je prvostopno sodišče na zadnjem naroku za glavno obravnavo 27. 05. 2009 brez posebej utemeljenih razlogov zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za vpogled dveh moških suknjičev. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je tožeča stranka v vlogi z dne 12. 05. 2009, s katero je predlagala omenjeni dokaz, navedla, da je od M. J. prejela dva moška suknjiča, ki sta bila del sporne dobave, slednji pa jih je ob pospravljanju svojega podstrešja po naključju našel šele sedaj, zato ju je tožeča stranka, iz nekrivdnih razlogov, tudi predložila prvostopnemu sodišču šele po prvem naroku za glavno obravnavo. Upoštevajoč, da je tožeča stranka tekom prvostopnega postopka večkrat navedla, da se je sporno blago ves čas nahajalo v njenem skladišču, pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbenim stališčem tožeče stranke, da omenjenih suknjičev brez svoje krivde ni mogla predlagati najkasneje do prvega naroka za glavno obravnavo (4. in 1. odst. 286. čl. ZPP). Prvostopno sodišče je ob pravilni razlagi določb o prekluziji predlaganje dokazov torej pravilno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke, takšno svojo odločitev pa je na naroku 27. 05. 2009 tudi obrazložilo.

Prav tako ne drži pritožbeni očitek tožeče stranke, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj substanciranim dokaznim predlogom tožeče stranke ni bilo ugodeno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazni sklep (2. stran izpodbijane sodbe) dovolj obrazložen, v njem je sodišče prve stopnje podrobno navedlo, katere dokaze je izvedlo v prvem in katere v ponovljenem postopku, prav tako pa je navedlo tudi katerega dokaza ni izvedlo (ponovnega zaslišanja priče K.), kot tudi iz katerega razloga tega ni storilo (ker je priča umrla). Ker tožeča stranka v pritožbi ni podrobneje specificirala točno kateremu dokazu prvostopno sodišče ni ugodilo, pritožbeno sodišče na tako pavšalen očitek podrobneje ne more odgovoriti.

Pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi stališču pritožbe tožeče stranke, da izpovedba zakonitega zastopnika tožene stranke L. K. potrjuje navedbe tožeče stranke, da je tožena stranka za napake na blagu vedela že od samega začetka dalje ter, da je bilo blago že od italijanskega kupca vrnjeno kot nekvalitetno. Zaslišani K. je izpovedal le, da je bilo sporno blago namenjeno italijanskemu kupcu, ki je propadel, ter, da tožena stranka z njim ni poslovala preko akreditivov, temveč s plačili vnaprej. Takšna izpoved pa, po prepričanju pritožbenega sodišča, v ničemer ne potrjuje navedb tožeče stranke. Ker tožeča stranka svojih domnev ni uspela dokazati z nobenimi drugimi dokazi, jim prvostopno sodišče pravilno ni sledilo.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbeno navedbo tožeče stranke, da se je tožena stranka s prejemom zapisnika kontrolnega podjetja I. (priloga A107) seznanila z napakami na blagu. Ker pa je podjetje I. pregled spornega blaga ter zapisnik napravilo šele po drugi dobavi blaga, pa to dejstvo nikakor ne dokazuje, da je tožena stranka vedela za napake na blagu tudi že pred prvo oziroma drugo dobavo, kar je v predmetnem sporu edino relevantno.

Na pritožbeni očitek tožeče stranke, da izpodbijana sodba nima dokazne ocene izvedenih dokazov, pritožbeno sodišče odgovarja, da kljub temu, da je dokazna ocena izpovedi nekaterih prič nekoliko skopa, pa je iz celotnega konteksta obrazložitve ter posameznih zaključkov prvostopnega sodišča vendarle razvidno, zakaj je prvostopno sodišče izpovedbam določenih prič sledilo, drugim pa ne. Dokazna ocena izvedenih dokazov je tako zadostna in skladna z določbo 8. člena ZPP, zaradi česar po oceni pritožbenega sodišča, očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (ne relativna, ne absolutna) ni podana.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče v ponovljenem postopku s tem, ko je obširno presojalo vprašanje, ali je tožena stranka vedela za napake na spornem blagu (485. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR), sledilo navodilom, danim s strani pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu z dne 18. 08. 1998. Ob tem pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je tožena stranka tako ob prvi, kot tudi ob drugi dobavi blaga, vedela za napake na njem. Sicer držijo pritožbene navedbe tožeče stranke, da sta priči M. K. in M. J. podrobno opisali napake na blagu ob drugi dobavi, vendar pa njuni izpovedi o obstoju napak ne potrjujeta navedb tožeče stranke, da je tožena stranka tudi vedela za te napake ob drugi dobavi blaga. Ker je bilo dokazno breme o tem na strani tožeče stranke, slednja pa tega ni zmogla, poleg tega pa je tožena stranka z izpovedjo prič I. K. in D. F. uspela dokazati svoje trditve, da za napake ni vedela, je zaključek prvostopnega sodišča o tem, da predpostavke za jamčevalni zahtevek po 485. členu ZOR niso podane, pravilen.

Pritožba tožeče stranke tudi nima prav v delu, ko navaja, da so razlogi sodbe v nasprotju sami s seboj. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe (str. 6, 2. odst.), je prvostopno sodišče tožbeni zahtevek iz naslova jamčevalnega zahtevka ter z njim povezane odškodnine zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da tožeča stranka napak na blagu ob drugi dobavi ni pravočasno grajala, iz česar izhaja, da je sodišče očitno zaključilo, da so določene napake na blagu ob drugi dobavi vendarle obstajale. Četudi je sodišče prve stopnje vprašanje obstoja oziroma odprave napak pred drugo dobavo blaga nekoliko skopo obrazložilo, pa po mnenju pritožbenega sodišča omenjeno dejstvo obrazložitvi sodbe ni odvzelo preizkusljivosti.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožeče stranke, da tožena stranka ni pravočasno ugovarjala navedbam tožeče stranke o konkretnih stroških. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je tožena stranka na prvem naroku za glavno obravnavo 11. 06. 1996 sodišču predložila pripravljalno vlogo z dne 11. 06. 1996, v kateri je zatrjevala, da je bilo sporno blago kupljeno po sistemu „videno-kupljeno“, da je šlo pri pogodbi med pravdnima strankama dejansko za navadno prodajno (in torej ne distribucijsko pogodbo), da tožeča stranka zaradi tega ni imela nobenih posebnih stroškov ter, da se vtoževani računi, predloženi s strani tožeče stranke, za promocije, reklame, zaposlitev delavca, skladiščenje in carinjenje blaga lahko nanašajo na kakršnokoli drugo pogodbo tožeče stranke. S tem je tožena stranka pravočasno in konkretno ugovarjala vtoževanim stroškom tožeče stranke, s čimer je prevalila dokazno breme nazaj nanjo. Ker slednja ni uspela dokazati, da se vtoževani stroški nanašajo prav na pogodbo, sklenjeno s toženo stranko, se prvostopno sodišče pri svoji odločitvi pravilno ni oprlo na s strani tožeče stranke predlagane dokaze o nastanku stroškov.

Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Prvostopno sodišče resda ni navedlo matematičnega izračuna glede uspeha tožeče stranke v postopku, kljub temu pa iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je tožeča stranka z zahtevkom uspela v višini 1.457,16 EUR, vtoževala je zahtevek v višini 71.013,38 EUR, kar predstavlja 2% uspeh. Upoštevaje povedano je prvostopno sodišče tudi pravilno naložilo tožeči stranki v plačilo vse stroške postopka, saj je uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi katerega pa niso nastali posebni stroški (3. odst. 154. čl. ZPP). Slednje drži še posebej zato, ker se je postopek v zvezi z omenjenimi 2% končal že zelo zgodaj (že z dnem izdaje prvostopne sodbe, to je 10. 12. 1996).

Glede na zgoraj navedeno, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. in 3. točki izreka (353. čl. ZPP), saj so se izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi, ki so odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je po 2. odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Upoštevaje pritožbene razloge po obeh pritožbah ter v odgovoru na pritožbo, ki so bili obravnavani v pritožbenem postopku, je pritožbeno sodišče, glede na uspeh pravdnih strank ter upoštevajoč določbo drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške (1. in 2. odst. 165. čl. ZPP).