VSK Sodba in sklep I Cp 608/2016

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„1. Tožeča stranka je lastnica nepremičnin parc. št.:

- 1378/164 k.o. 1

- 2667/4, 2708/4, 2708/5, 2708/2, 2708/3, 3123/0, 3486/0, 4717/64, 4717/69, 4717/281, 442/1 k.o. 2

- 870/4, 891/2, 895/1, 895/6, 911/1, 911/2, 912/1, 912/2, 913/0, 952/5, 954/1, 954/2, 956/4, 956/5, 956/6, 956/7, 961/6, 961/7, 985/0 k.o. 3

- 13/0, 60/2, 97/0, 98/0, 1108/0, 1109/0, 1110/0, 1160/0, 1161/0, 1217/1, 1217/2, 1217/3, 1218/0, 1223/1, 1246/0, 1418/3, 1428/1, 1428/3, 1429/2, 1430/1, 1436/0, 1449/3, 1454/0, 1457/3, 1457/4, 1458/0, 1492/2 k.o. 4

- 107/1, 107/2, 108/1, 108/2, 132/0, 133/0, 135/0, 229/0, 249/0, 262/1, 262/2, 275/0, 316/0, 502/2, 608/0, 638/1, 638/2, 639/0, 642/2, 642/3, 642/4, 771/17, 867/0, 872/0, 923/0, 985/0, 1024/1, 1044/0, 1045/0, 1074/0, 1075/0, 1078/0, 1085/2, 1190/2, 1220/0, 1407/0, 1439/0, 1613/1, 1613/2, 1693/0, 1732/6, 1732/7, 1739/1, 1739/2, 1739/3, 1843/0, 1956/3, 1956/4, 1956/2, 2107/0, 2108/0, 2139/1, 2139/2, 2194/0, 2465/0, 2466/0 k.o. 5

- 156/1, 156/2, 170/1, 708/3, 732/50, 732/52, 732/65, 773/34 k.o. 6

- 1081/2, 9/2, 1618/0 k.o. 7

- 20/1, 20/4, 101/0, 137/1, 137/2, 138/0, 139/0, 140/0, 740/0, 1201/0 k.o. 8

- 105/0, 106/0, 109/0, 112/40, 156/0, 253/0, 254/0, 255/0, 256/0, 616/1, 616/3, 670/0, 671/0, 672/0, 673/0, 675/0, 761/0, 819/0 k.o. 9

- 137/0, 138/0, 153/0, 154/0, 609/0, 1189/0 k.o. 10

- 117/2, 422/1, 422/2, 441/25, 441/26, 633/3 k.o. 11

- 100/0, 212/0, 254/0, 255/0, 256/0, 274/0, 310/0, 335/0, 379/0, 435/0, 499/2, 519/2, 521/2, 548/2, 581/1, 685/0, 751/0, 770/0, 886/0, 887/0, 1031/1, 1294/0, 1388/11, 1483/15, 1483/33, 1591/0, 1633/0, 1886/0, 1913/1, 1915/0, 1964/0, 2260/16, 2260/57 k.o. 12

- 22/0, 25/0, 27/1, 27/2, 96/0, 112/0, 113/0, 153/0, 160/0, 206/0, 268/0, 581/0, 590/0, 672/0, 673/0, 732/0, 734/0, 880/1, 880/2, 882/0, 883/0, 933/0, 991/0, 1318/0, 1420/0, 1461/0, 1464/0, 1809/0, 1949/0, 1950/0, 2473/0, 2640/0 k.o. 13

- 829/0, 840/0 k.o. 14

- 1/7, 1/3, 1361/3 k.o. 15

- 1/10, 1/7, 2/2, 4/3, 5/3, 9/6, 13/3, 14/1, 14/2, 14/3, 14/4, 14/6, 14/7, 14/8, 14/9, 15/0, 16/1, 17/0, 18/0, 20/0, 23/1, 24/1, 26/0, 28/1, 28/5, 28/7, 29/0, 42/2, 275/1, 467/10, 467/11, 467/12, 567/2, 692/0, 947/1, 988/84, 1101/1, 1101/5, 1102/1, 1102/3, 1102/4, 1102/9, 1231/4, 1253/0, 1254/1, 1254/2, 1254/3, 1257/0, 1258/0, 1259/1, 1259/2, 1262/0, 1263/0, 1265/0, 1267/0, 1269/0, 1272/4 k.o. 16

- 43/0, 1100/3, 1742/3 k.o. 17

in se na podlagi te sodbe vknjiži lastninska pravica na ime: Republika Slovenija, Gregorčičeva 20, Ljubljana, matična številka: 5854814000, do celote.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati denarno nadomestilo, in sicer:

- za parc. št. 1297/3 in 1297/4 k.o. 14 denarni znesek 5.005,00 EUR;

- za parc. št. 244/3 k.o. 17 denarni znesek 160,00 EUR;

- za parc. št. 1954/0 k.o. 13 denarni znesek 1.420,00 EUR;

- za parc. št. 1255/1 in 1255/2 k.o. 16 denarni znesek 1.500,00 EUR;

- za parc. št. 895/5 k.o. 3 denarni znesek 12.650,00 EUR;

- za parc. št. 520/1 k.o. 12 denarni znesek 2.881,76 EUR;

- za parc. št. 521/1 k.o. 12 denarni znesek 1.511,01 EUR;

- za parc. št. 1141/2 in 1141/4 k.o. 16 denarni znesek 1.600,00 EUR;

- za parc. št. 633/4 in 633/20 k.o. 11 ter parc. št. 1486/0, 1487/0, 1686/3, 1692/0, 1693/0, 1695/0 in 1696/0 k.o. 12 denarni znesek 19.900,18 EUR;

- za parc. št. 112/44, 342/0, 343/0, 347/0, 409/2, 555/0, 645/0 in 776/0 k.o. 9 denarni znesek 5.260,00 EUR;

- za parc. št. 476/1 k.o. 6 ter parc. št. 327/1 k.o. 18 denarni znesek 70.302,00 EUR

- za parc. št. 1776/0 k.o. 12 denarni znesek 1.500,00 EUR;

- za parc. št. 961/5 k.o. 3 denarni znesek 1.200,00 EUR;

- za parc. št. 746/1, 746/2, 915/1, 915/2, 951/0, 952/4, 952/2 in 952/3 k.o. 3 denarni znesek 19.139,00 EUR;

- za parc. št. 870/1, 870/2, 870/3 in 880/0 k.o. 3 denarni znesek 14.900,00 EUR;

- za parc. št. 390/0, 391/0 in 392/0 k.o. 5 denarni znesek 252,37 EUR;

- za parc. št. 502/1 k.o. 5 je bila denarni znesek 970,00 EUR;

- za parc. št. 1/3, 1/4, 2/1, 3/1, 3/2, 3/3, 4/6, 13/1 in 28/2 k.o. 16 denarni znesek 56.732,77 EUR;

- za parc. št. 1/6 k.o. 15 denarni znesek 1.500,00 EUR;

- za parc. št. 336/8 k.o. 16 denarni znesek 15.500,00 EUR;

- za parc. št. 279/4 k.o. 16 denarni znesek 3.300,00 EUR;

- za parc. št. 1483/106 k.o 12 denarni znesek 8.000,10 EUR;

- za parc. št. 43/0 k.o. 12 denarni znesek 10.602,01 EUR;

- za parc. št. 1388/6 k.o. 12 denarni znesek 2.438,70 EUR;

- za parc. št. 688/1 k.o. 6 denarni znesek 1.060,00 EUR;

- za parc. št. 1361/1 in 1361/2 k.o. 15 ter 1/9, 4/1, 4/2, 4/4, 4/5, 9/5, 12/1, 12/2 in 13/2 k.o. 16 denarni znesek 41.610,00 EUR in

- za parc. št. 1/11 ter 9/4 k.o. 16 denarni znesek 11.400,00 EUR,

vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.“

II. Stroškovna odločitev v V. točki izreka izpodbijane sodbe se razveljavi in se odločitev o stroških postopka postopka na prvi stopnji ter o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v III. točki izreka ugodilo tožbenemu zahtevku (1.) da se ugotovi lastninska pravica tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnica) na nepremičninah, navedenih v izreku te sodbe in (2.) da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna tožnici v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe plačati denarno nadomestilo za posamezne nepremičnine, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je opredeljeno v izreku te sodbe. V IV. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo denarnega nadomestila v višini zneskov 6.403,00 EUR, 2.300,00 EUR in 12.980,00 EUR. Nato je v V. točki izreka tožencu naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 4.958,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper ugodilni del sodbe o glavni stvari in zoper stroškovno odločitev se pritožuje toženec. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, pri čemer odločitve tudi ni v zadostni meri utemeljilo. Ni se opredelilo do temeljnega vprašanja, ki ga je izpostavila toženka – ali je mogoče odločati o utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper toženca kot stečajnega dolžnika ne oziraje se na določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) kot specialnega predpisa, ki velja za toženko. Sodišče ugotavlja, da je bil toženec imetnik pravice uporabe in da jo je pridobil neodplačno, s čimer je bil izpolnjen pogoj, ki ga za tožničino pridobitev lastninske pravice zahteva Zakon o zadrugah v 74. členu. Zato je ugodilo ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku, ni pa upoštevalo, da je bilo dolžno zemljiškoknjižno sodišče lastninsko pravico po uradni dolžnosti vpisati na ime toženke. Zato je treba šteti, da je v zemljiški knjigi na toženko vpisana lastninska pravica in ne pravica uporabe, kot je napačno štelo sodišče prve stopnje. Nadalje ni upoštevalo dejstva, da je tožnica prijavila izločitveno pravico na vseh nepremičninah, ki so predmet tega postopka, že v prvem stečajnem postopku, ki se je vodil pod opravilno številko St 10/92 in da je bila že tedaj izločitvena pravica prerekana. Tudi sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnica ponovno prijavila izločitveno pravico v stečajnem postopku St 462/2009 in da je bila izločitvena pravica tožnici ponovno prerekana, v zvezi s čimer je bil izdan pravnomočen sklep o preizkusu terjatev St 462/2009 z dne 19. 11. 2010. Skladno s prvim odstavkom 310. člena ZFPPIPP mora izločitveni upnik, katerega pravica je bila prerekana, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo, s katero uveljavlja zahtevek za ugotovitev izločitvene pravice. Tožnica tožbe na ugotovitev prerekane izločitvene pravice ni vložila v zakonskem roku, temveč kasneje, 7. 9. 2012. Zato ji je ta pravica skladno s tretjim odstavkom 310. člena ZFPPIPP prenehala in so nepremičnine postale del stečajne mase na podlagi sklepa stečajnega sodišča, kar je dolžno spoštovati tudi pravdno sodišče. Zato po prepričanju toženca o obsegu stečajne mase izven stečajnega postopka ni mogoče ponovno odločati. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem navaja, da je sicer tožnici res prenehala izločitvena pravica. Vendar po mnenju sodišča to ni ovira za vložitev lastninske tožbe, ki glede na tretji odstavek 92. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) ni vezana na rok in izločitveni upnik lahko lastninsko pravico uveljavlja po splošnih procesnih in materialnopravnih predpisih, ne glede na to, ali je svojo terjatev sploh prijavil v stečajnem postopku. Pri tem se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3649/2006 z dne 4. 10. 2006. Toženec se s tem naziranjem ne strinja, saj bi povzročilo, da bi lahko nastalo nasprotje med različnimi izključujočimi pravnimi odločitvami različnih sodišč, kar bi povzročilo pravno negotovost. To posredno izhaja iz odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3144/2014 z dne 6. 5. 2016, kjer je navedeno, da bo o posledicah zamude s predlogom za nadaljevanje prekinjenega postopka odločalo sodišče v stečajnem postopku. Glede na (pravno nevzdržno) stališče sodišča prve stopnje lahko neka stranka postane lastnik nepremičnine na originaren način na podlagi lastninske sodbe, druga stranka pa prav tako lahko istočasno pridobi originarno pravico na podlagi nakupa na javni dražbi v stečajnem postopku. Izpodbijana sodba pomeni neposreden poseg v sodno ugotovljen obseg stečajne mase. Naziranje, ki daje prednost splošnim civilnopravnim določbam o originarni pridobitvi lastninske pravice pred specialnimi določbami ZFPPIPP o izločitveni pravici, bi pomenilo, da so te specialne določbe neuporabne in kot take nepotrebne.

Toženec nato navaja, da je sodišče v pretežnem delu ugodilo nadomestnemu denarnemu zahtevku za nepremičnine, ki so bile prodane tekom stečajnega postopka, v višini kupnine, za katero so bile nepremičnine prodane. Sodišče je svojo odločitev oprlo na 190. člen Obligacijskega zakonika, čeprav tožnica sploh ni podala pravne podlage spremenjenega tožbenega zahtevka. Tudi tu ni upoštevalo navedb toženke, da mora sodišče upoštevati, določbe ZFPPIPP, ker je bila prodaja izvršena v okviru stečajnega postopka. Tožnica ni vložila tožbe za ugotovitev prerekane izločitvene pravice v predpisanem roku, zaradi česar ji je izločitvena pravica že pred prodajo prenehala. Zato ni upravičena niti do denarnega zneska, doseženega s prodajo, skladno s petim odstavkom 310. člena ZFPPIPP (verjetno pritožnik misli na 299. člen). Ta določba namreč predpostavlja, da izločitvena pravica upnika v času prodaje še obstoji in jo posledično upnik, ki je zamudil rok za prijavo izločitvene pravice, izgubi šele s prodajo. Podrejeno toženec navaja, da četudi bi bila tožnica upravičena do denarnega zneska, doseženega s prodajo premoženja, bi ga bilo treba zmanjšati za stroške prodaje. Celotni stroški prodaje še niso znani, kar je razvidno iz stečajnega spisa, zato je odločanje o tem delu zahtevka preuranjeno in napačno.

3Tožnica je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da zanjo ni sporno, da je izgubila izločitveno pravico na vtoževanih nepremičninah, vendar pa to ne pomeni, da je prenehala tudi njena lastninska pravica. Slednjo je tožnica pridobila na izviren način, na podlagi Zakona o zadrugah, v zvezi s čimer je predložila tudi potrebne dokaze. Toženka glede originarno pridobljene lastninske pravice ni podala nobenih vsebinskih ugovorov. Tožnica ima pravni interes za tožbo, saj so nepremičnine, ki so po zakonu postale njena last, v zemljiški knjigi vpisane na toženca, pravila stvarnega prava pa lastninske tožbe ne vežejo na nikakršen rok. Dokler ni ugotovitev, da so bile sporne nepremičnine v stečajnem postopku prodane in je torej kupec pridobil lastninsko pravico na originaren način, zahtevka na ugotovitev lastninske pravice proti toženki ni mogoče zavrniti ali zavreči (VSL sklep I Cp 3144/2014). Tako poenostavljanje, kot ga zasleduje toženec, je po mnenju tožnice nedopustno. Lastninska pravica je ustavno varovana kategorija. ZFPPIPP v odnosu do (varstva/izgube) lastninske pravice ni nikakršen specialni predpis. Prav tako ni res, da je bila izločitvena pravica na vseh vtoževanih nepremičninah v postopku St 10/92 s strani takratnega stečajnega upravitelja priznana, le sklepa, s katerim bi nepremičnine izločilo v korist tožnice in ki bi bil podlaga za njeno vknjižbo v zemljiško knjigo, sodišče tedaj ni izdalo.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožnica je v tožbi zahtevala ugotovitev svoje lastninske pravice na večjem številu nepremičnin. Trdila je: - da je lastninsko pravico pridobila po samem zakonu, skladno z določbo drugega odstavka 74. člena Zakona o zadrugah (v nadaljevanju: ZZ); - da je zato v stečajnem postopku, ki teče zoper toženca H. zadruga I.B. - premoženje izbrisane pravne osebe – v stečaju¹ prijavila ustrezno izločitveno pravico; - da je bila izločitvena pravica glede vtoževanih nepremičnin prerekana² in - da tožbe v pravdi ni vložila v roku, ki ga določa prvi odstavek 310. člena ZFPPIPP. Ta določba je od tožnice (izločitvene upnice), katere izločitvena pravica je bila prerekana, terjala, da v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vloži tožbo na ugotovitev njene lastninske pravice na spornih nepremičninah (glej še 309. člen istega zakona). Povzete okoliščine glede uveljavljanja izločitvene pravice med strankama niso sporne. V sodbi je ugotovljeno, da upoštevaje sklep o preizkusu terjatev z dne 19. 11. 2010 tožnica izločitvene pravice v pravdi ni uveljavljala v roku, ki ga določa citirana določba. Glede na navedeno je po stališču sodišča prve stopnje tožnica sicer izgubila izločitveno pravico (temu sama tožnica pritrjuje v odgovoru na pritožbo), vendar to ni ovira za uveljavljanje lastninske pravice po splošnih predpisih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da je tožnica glede nekaterih vtoževanih nepremičnin ponovno (z novimi parcelnimi številkami, pridobljenimi po delitvi nepremičnin) prijavila izločitveno pravico, da ji je bila ta s sklepom z dne 15. 6. 2015 ponovno prerekana in je bila ponovno napotena na pravdo. Po materialno pravni presoji, da je tožnica dokazala pogoje za pridobitev lastninske pravice po zatrjevani določbi ZZ, je ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku ugodilo. Denarni zahtevek tožnica uveljavlja po spremembi tožbe med postopkom glede na (nesporno) dejstvo, da je nekatere od nepremičnin, ki jih je prej vtoževala z ugotovitveno tožbo, toženka med pravdnim postopkom prodala. Zaradi prodaje in nemožnosti vrnitve nepremičnin v naravi je namreč zahtevala, da ji toženka namesto lastninske pravice plača denarno nadomestilo v višini kupnine, ki jo je iztržila s prodajo. Sodišče prve stopnje je ugodilo tudi temu zahtevku.

6Toženec se zahtevkom ves čas postopka primarno upira s trditvijo, da zamuda roka za vložitev tožbe za uveljavitev izločitvene pravice in posledično prenehanje izločitvene pravice pomenita, da je tožnica izgubila lastninsko pravico na nepremičninah ter je zato v pravdi ne more več uspešno uveljavljati, posledično pa niti kupnine po prodaji nekaterih nepremičnin tekom postopka.

7Vse navedeno terja odgovor na vprašanje, kakšne posledice ima za zatrjevano lastninsko pravico dejstvo, da je tožnica zamudila rok za vložitev tožbe za uveljavitev izločitvene pravice. Tretji odstavek 310. člena ZFPPIPP določa, da v tem primeru izločitvena pravica izločitvenega upnika preneha. Sporna je razlaga te določbe. S tožničinim in sodbenim stališčem, da izguba izločitvene pravice na uspeh tožnice v pravdi ne vpliva, se tudi pritožbeno sodišče ne strinja.

8Izločitvena pravica na nepremičnini je v 2. točki prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP opredeljena kot pravica osebe, ki je na izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, od insolventnega dolžnika z vknjiženo pravico zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini. Lastninske pravice po začetku stečaja ni mogoče uveljavljati mimo stečajnega postopka, ne da bi se upoštevala relevantna pravila ZFPPIPP. Kdor trdi, da je na izviren način pridobil lastninsko pravico na nepremičnini (da je torej njen resnični lastnik), mora po začetku stečajnega postopka zatrjevano stvarno pravico uveljavljati kot izločitveno pravico po pravilih stečajnega postopka, ki so po oceni pritožbenega sodišča jasna. Če stečajni upravitelj prijavljeno pravico (299. člen ZFPPIPP) prereka, jo mora upnik uveljaviti s tožbo na ugotovitev lastninske pravice v pravdi v že omenjenem roku iz prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP. V nasprotnem primeru njegova izločitvena pravica preneha, kar pa po mnenju pritožbenega sodišča pomeni, da ne more več utemeljeno zahtevati ugotovitve stvarne – lastninske pravice, ki je vsebina izločitvene pravice in ki je predmet tožbenega zahtevka (glej prvi odstavek 310. člena v zvezi s prvim odstavkom 309. člena ZFPPIPP). To je (procesno gledano) usklajeno z določbo 330. člena ZFPPIPP, ki predvideva, da (med drugim) premoženja, ki je predmet zatrjevane izločitvene pravice, ni dovoljeno prodajati do prenehanja izločitvene pravice, medtem ko za prodajo po tem ni več ovir. S tako ureditvijo je po mnenju pritožbenega sodišča omogočeno nevknjiženemu lastniku, ki zatrjuje na izviren način pridobljeno lastninsko pravico, da uresniči svoj pravovarstveni zahtevek (uresničitev pravice do sodnega varstva), hkrati pa se mora zaradi siceršnje ureditve tega postopka oziroma morebitnega vpliva njegovih zahtevkov na stečajno maso in interese drugih udeležencev v stečajnem postopku (v izogib pravni negotovosti, kot navaja tudi pritožnik) podrediti posebnim določbam ZFPPIPP. Med temi je sporna ureditev posledic pasivnosti oziroma opustitve (pravočasne) vložitve tožbe. Pri tem ni mogoče mimo dejstva, da tožnica ni navajala nobenih tehtnih razlogov za zamudo roka. Glede na navedeno po oceni pritožbenega sodišča utemeljenosti tožbenega zahtevka ni mogoče presojati izhajajoč (le) iz splošnih procesnih in materialnopravnih predpisov. Kot pravilno povzema pritožba, se sodišče prve stopnje v tej zvezi sklicuje na stališče v sodbi I Cp 3649/2006 z dne 4. 10. 2006, da izločitveni upnik lahko lastninsko pravico uveljavlja proti stečajnemu dolžniku po splošnih procesnopravnih in materialnopravnih predpisih in to ne glede na to, ali je svojo terjatev (izločitveno pravico) sploh prijavil v stečajnem postopku.³ Primerjava obravnavane situacije s situacijo posledic opustitve (ali zamude) prijave terjatve po pravilih 299. člena ZFPPIPP po presoji pritožbenega sodišča ni ustrezna.⁴ Tudi tam lahko pride do enake sankcije kot v konkretni zadevi, saj v primeru prijave terjatve po izteku trimesečnega roka in pred prodajo premoženja, ki je njen predmet,⁵ upravitelj ravno tako lahko prereka izločitveno pravico. Tedaj kasnejše postopanje ne more biti drugačno kot v primeru pravočasne prijave terjatev, kar pomeni, da zamuda roka za vložitev tožbe tudi v tem primeru še pred prodajo pripelje do enake sankcije kot v konkretni zadevi – izgube izločitvene pravice v smislu tretjega odstavka 310. člena ZFPPIPP. Glede na zgoraj navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je ugotovitveni zahtevek tožnice neutemeljen, posledično pa tudi denarni zahtevek, ki ga je tožnica postavila zaradi odtujitve - prodaje nepremičnin med to pravdo in jo je toženec izpeljal skladno z določbami ZFPPIPP po nastopu posledic iz tretjega odstavka 310. člena ZFPPIPP.

9Pritožbeno sodišče še dodaja, da dejstvo, da je glede nekaterih nepremičnin tožnica med to pravdo ponovila prijavo izločitvene pravice in da ji je bila ta pravica ponovno prerekana, nastalih pravnih posledic ne more preprečiti. Dejstvo, da je prišlo do njihove fizične delitve in posledične spremembe identifikacijskega znaka, ne pomeni, da gre za drug predmet spora in da bi zato zamujeni rok lahko začel teči znova.

10Upoštevaje vse navedeno je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ugodilo pritožbi in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu spremenilo tako, da je ugotovitveni in dajatveni denarni zahtevek zavrnilo (peti odstavek 358. člena Zakona o pravdnem postopku). S tem je v celoti zavrnjeno, kar je tožnica uveljavljala kot primarni tožbeni zahtevek. Kot izhaja iz spisovnih podatkov, pa je tožnica postavila tudi podrejen tožbeni zahtevek na ugotovitev izločitvene pravice in zahtevek za plačilo denarnega nadomestila za tri nepremičnine, o katerih sodišče prve stopnje glede na vsebino izpodbijane sodbe v prvem sojenju ni odločalo. Zato bo moralo to storiti v nadaljevanju (tretji odstavek 182. člena ZPP).

11Iz tega razloga in ker je odločitev o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank v pravdi, je pritožbeno sodišče razveljavilo stroškovno odločitev v V. točki izreka izpodbijane sodbe in odločitev o stroških postopka na prvi stopnji ter o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

¹ Sodišče mu je podelilo položaj stranke s pravnim učinkom v tej pravdi.
² Po podatkih spisa gre za sklep St 462/2009 z dne 19. 11. 2010. Po trditvah v tožbi je bila tožnici izločitvena pravica priznana na nekaterih drugih nepremičninah, o katerih je bilo odločeno že v prvem stečajnem postopku St 10/92 leta 2000, pa to ni bilo zemljiškoknjižno izvedeno.
³ Gre za odločbo, ki se nanaša na uporabo Zakona o prisilni poravnavi in stečaju (ZPPSL); ta je veljal pred ZFPPIPP in ni izrecno določal prenehanja izločitvene pravice v situaciji, kot je obravnavani.
⁴ Za tako situacijo je šlo tudi v zadevi I Cp 3144/2014, na katero se sklicuje tožnica v odgovoru na pritožbo.
⁵ S prodajo izločitveni upnik izgubi izločitveno pravico (peti odstavek 299. člena ZFPPIPP).