VSK Sodba II Kp 28545/2017

I. Pritožba okrožne državne tožilke se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega D. S. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe v smeri storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obtoženca ter potrebne izdatke in nagrado zagovornice, naložilo v breme proračuna.

2Zoper sodbo se zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP pritožuje okrožna državna tožilka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja in mu izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo dveh let zapora in preizkusno dobo štirih let poleg tega pa še stransko denarno kazen v višini 160 dnevnih zneskov.

3Na pritožbo državne tožilke je odgovorila obtoženčeva zagovornica in sodišču druge stopnje predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Državna tožilka nima prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje z izrekom oprostilne sodbe dejansko stanje zmotno ugotovilo. Okoliščine zadeve so namreč pravilno in v celoti ugotovljene, sprejeti zaključki pa tudi prepričljivo obrazloženi tako, da k temu, kar je navedlo že sodišče prve stopnje praktično ni moč ničesar novega dodati. Obtožba je obtoženemu D. S. očitala, da je skupaj z L. S. na parceli gojil – proizvajal 416 rastlin konoplje, ki je bila glede na količino očitno namenjena nadaljnji prodaji. Sodišče prve stopnje je obtoženca oprostilo obtožbe, ker je ugotovilo, da ni na voljo zanesljivih dokazov, da je tudi obtoženec, skupaj z L.S., ki je krivdo priznal, gojil konopljo, državna tožilka pa tudi v pritožbi vztraja s posrednimi dokazi, ki po njeni oceni utemeljujejo obtožbeni očitek. Kot navaja obstaja dejstvo, da se je obtoženec nahajal v nasadu s konopljo, ko so tja prišli policisti in nato zbežal in sicer ne zato, ker naj bi se kot občasni uživalec konoplje, zbal policistov, pač pa iz razloga, ker je nasad štel tudi za svojega. Poleg tega je v mobitelu hranil fotografijo nasada, ki jo je zanesljivo sam posnel že pred obravnavanim dogodkom in mu je nihče ni poslal, niti S. ne. Pomembna je dalje po mnenju pritožnice tudi okoliščina, da je po dejanju poslal svoji prijateljici z imenom V. sporočilo, v katerem je navajal zelo konkretna dejstva glede količine pridelka na nasadu in da bi le-ta bil tiste dni pripravljen, česar pa ne bi mogel vedeti, kolikor se ni sam ukvarjal z gojenjem konoplje. V tistem času tudi ni bil zaposlen, čeprav je to navajal v svojem zagovoru. Poleg tega je bil prepričan, da ga policisti ne bodo odkrili zaradi česar tudi ni izbrisal obremenilnih fotografij in sporočila iz svojega mobitela, kar še dodatno kaže, da je nasad štel za svojega.

6Povzeta pritožbena izvajanja ne morejo omajati prepričljivosti obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jo je dopolnila tudi obtoženčeva zagovornica v odgovoru na pritožbo, ko se je opredelila glede vseh pritožbenih očitkov. Tako je med drugim poudarila, da obtoženčevo sporočilo prijateljici, zanj ni obremenilno, saj je pri tem izhajal iz časopisnega članka, ki ga je pripel sporočilu pa tudi sicer je sporočilo opremil z znakom "smeško", kar kaže, da je celotno sporočilo štel kot zanj zabavno oziroma smešno in ga je kot takega tudi treba razumeti. Tudi količina predelane konoplje je bila precej manjša od tiste, ki jo je navajal v sporočilu.

7Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem obtoženčeve zagovornice, da dejstva in okoliščine kot jih pritožnica izpostavlja, ne nudijo zadostne podlage za izrek obsodilne sodbe. Dejstvo, da se je obtoženec ob prihodu policistov nahajal v nasadu in da je zbežal, tudi po oceni pritožbenega sodišča z zanesljivostjo lahko kaže le na to, da je obtoženec vedel za nasad in da se je zavedal protipravnosti gojenja konoplje, ne pa tudi, da je nasad štel za svojega. V tej smeri ni nobenih dokazov kakor tudi ne glede opravljanja del v nasadu, ki bi jih bilo opredeliti kot gojenje oziroma proizvajanje konoplje. Obtoženca v postopku zaslišani L. S. v ničemer ni obremenil, prav tako niti ni nobenih indicev v smeri očitka, da je obtoženec gojil oziroma obdeloval konopljo. To, da je bil nasad urejen in da je pri tem moral poleg L. S. sodelovati še kdo drug, kot meni pritožnica, še ne dokazuje, da je bil to ravno obtoženi S. Obremenilne dokazne vrednosti tudi ne more imeti dejstvo, da je obtoženec hranil v mobitelu fotografijo nasada, denarja, L S. in posušenih rastlinskih delcev, saj vse te okoliščine lahko dokazujejo kvečjemu to, kot je bilo že zgoraj poudarjeno, da je obtoženec vedel za nasad, ne pa tudi, da je imel z njim kar koli opraviti. Tudi če se zagovor obtoženca pri opisovanju razlogov. čemu se je pognal v tek pred policisti, izkaže kot neživljenjski, pa po drugi strani to samo po sebi še ne dokazuje storitve kaznivega dejanja, kar enako velja tudi za ostale po mnenju pritožnice obremenilne okoliščine. Kaznivo dejanje mora biti namreč dokazano z zanesljivimi in neizpodbitnimi dokazi, le teh pa v dokaznem gradivu tudi po oceni pritožbenega sodišča, ni bilo zaslediti.

8Kolikor pritožnica omenja obremenilno sporočilo, ki je bilo poslano osebi z imenom V., sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je do tega dokaza opredelilo že sodišče prve stopnje češ, da lahko izraža le bojazen obtoženca, ker je bil opažen v nasadu. Drži, kot navaja zagovornica, da je sporočilu pripet časopisni članek (list. št. 251 v spisu I K 26478/2017 zoper L. S.), kar pomeni, da tudi vsebina sporočila nima take obremenilne vrednosti, kot jo vidi pritožnica. Tudi razlaga češ, da obtoženec obremenilno fotografijo ni izbrisal iz telefona kakor tudi poslano sporočilu, ker je bil prepričan, da ga L. S. ne bo obremenil, ni utemeljena, saj dopušča povsem obratno razlago. Torej fotografij in sporočila ni izbrisal zato, ker ju ni štel za obremenjujoče.

9Ker je spričo vsega obrazloženega dejansko stanje v sodbi pravilno ugotovljeno in izpodbijanih zaključkov pritožbena izvajanja niso omajala, je sodišče druge stopnje pritožbo državne tožilke na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Preizkus, katerega je opravilo po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, nepravilnosti v postopku ni pokazal.

10Glede na to, da državna tožilka s pritožbo ni uspela, izrek o stroških pritožbenega dela postopka, kot nepotreben odpade.