UPRS Sklep II U 352/2018-22

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je bilo odločeno, da se predlog za obnovo postopka izdaje dopolnilnega gradbenega dovoljenja za gradnjo daljnovoda DV 2 x 110 kV ... – ..., št. 35105-11/2014/123, ki ga je dne 28. 10. 2016 izdalo Ministrstvo za okolje in prostor, zavrže (I. točka izreka). Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne (II. točka izreka). Tožeča stranka je dolžna poravnati stroške tega postopka prizadeti stranki Investitorju A. d.d. v višini 142,80 EUR (III. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da sta tožnici dne 9. 8. 2018 pri Ministrstvu za okolje in prostor podali predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo daljnovoda DV 2 x 110 kV ... – ... končanega z dopolnilnim gradbenim dovoljenjem Ministrstva za okolje in prostor, št. 35105-11/2014/123 z dne 28. 10. 2016 v zvezi s sklepom Ministrstva za okolje in prostor, št. 35105-11/2014/135 z dne 5. 1. 2017 in predlog za zadržanje izvršitve dopolnilnega gradbenega dovoljenja. Predlog za obnovo postopka je bil vložen na podlagi 1., 3. in 4. točke 260 člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), podredno pa tožeča stranka predlaga, da upravni organ obnovi postopek iz istih razlogov po uradni dolžnosti.

3Upravni organ je ugotovil, da pogoji za obnovo postopka niso izpolnjeni. Glede razloga po 1. točki 260. člena ZUP upravni organ ugotavlja, da je imel investitor v trenutku izdaje gradbenega dovoljenja vpisano služnostno pravico gradnje v zemljiško knjigo in je upravni organ na to dejstvo tudi oprl svojo odločitev v zadevi.

4Glede razloga po 3. točki 260. člena ZUP, to je, če temelji odločba na sodbi, pa je sodba pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena, organ ugotavlja, da odločitev v tem dovoljenju ni temeljila na sodbi, ampak na odločbi upravne enote z dne 22. 6. 2016.

5Glede obnovitvenega razloga po 4. točki 260. člena ZUP, ki je podan, če se odločba opira na predhodno vprašanje (obstoj pravice graditi), pa je pristojni upravni organ to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil, upravni organ navaja, da po ustaljeni sodni praksi vprašanje pravice graditi ni predhodno vprašanje, razen tega pa je Upravno sodišče odločbo upravne enote sicer odpravilo in zadevo vrnilo v nov postopek, vendar pa upravna enota v ponovljenem postopku o zadevi še ni odločila, zato bi bili zaključki tukajšnjega organa glede morebitne drugačne odločitve pristojnega upravnega organa v postopku ustanovitve prisilne služnosti preuranjeni. Razen tega se predlog za obnovo postopka nanaša na gradbeno dovoljenje, ki je dokončno, vendar pa še ni pravnomočno, saj o tem teče upravni spor pri Upravnem sodišču RS, oddelku v Mariboru pod št. II U 486/2016. Predlagatelja postopka sta istovrstne navedbe v zvezi z izkazovanjem pravice graditi podala tudi v tožbi zoper predmetno gradbeno dovoljenje, stranka pa iz istih razlogov, iz katerih je sprožila upravni spor, ne more predlagati obnove postopka.

6Na osnovi navedenega upravni organ zaključuje, da razlogi za obnovo postopka niso izkazani, zato je predlog za obnovo postopka v skladu z drugim odstavkom 267. člena ZUP zavrgel.

7Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da iz dopolnilnega gradbenega dovoljenja izhaja, da je investitor za zemljišče parc. št. 1099/3 k.o. ... kot dokazilo o pravici graditi predložil odločbo Upravne enote Murska Sobota št. 352-43/2013-146 (0309) z dne 22. 6. 2016, s katero je bila v korist A.A. d.d. omejena lastninska pravica tožeči stranki z ustanovitvijo služnosti v javno korist na tem zemljišču. V zvezi s pravico graditi se je upravni organ skliceval tudi na vpogled v zemljiško knjigo, kjer je bila ta služnostna pravica vpisana. S sodbo II U 439/2016 z dne 4. 7. 2018 je bila odločba o ustanovitvi služnosti odpravljena in zadeva vrne istemu organu v nov postopek. Odločba Upravne enote Murska Sobota je bila odpravljena zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker je po presoji sodišča Uredba o državnem lokacijskem načrtu za predmetni daljnovod nezakonita in neustavna. Tožeča stranka se pri tem sklicuje na pravno teorijo, v skladu s katero ima vpis v zemljiško knjigo konstitutiven učinek samo pri nastanku služnosti na pravnoposlovni podlagi. V primeru nastanka stvarne služnosti na podlagi zakona ali z odločbo državnega organa nastane služnost brez vpisa v zemljiško knjigo. Iz tega sledi, da je vpis služnosti v javno korist v zemljiško knjigo zgolj publiciteten.

8Z odpravo odločbe Upravne enote Murska Sobota in glede na to, da odprava učinkuje za nazaj, je nastopilo novo dejstvo, za katerega velja, da je obstajalo že 28. 10. 2016. Če bi bilo to dejstvo znano že v času teka postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, bi upravni organ moral ugotoviti, da pravica graditi investitorja na zadevni parceli ne obstaja in zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrniti. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v nov postopek oziroma podredno, da ugotovi, da je sklep ministrstva nezakonit. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

9Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo dopolnilno gradbeno dovoljenje s sodbo Upravnega sodišča št. II U 486/2016 z dne 7. 11. 2018 odpravljeno, zato predlog za obnovo postopka ni dovoljen.

10Družba A., d.d., ki nastopa v tem upravnem sporu kot prizadeta stranka v smislu 3. alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), je v predmetni zadevi vložila odgovor na tožbo. Navaja, da tožeči stranki za predmetno tožbo nimata pravne podlage, saj je Upravno sodišče RS dne 7. 11. 2018 izdalo sodbo, s katero je odpravilo dopolnilno gradbeno dovoljenje št. 35105-11/2014/123 z dne 28. 10. 2016, ki ga je izdalo Ministrstvo za okolje in prostor, ter zadevo vrnilo navedenemu ministrstvu v novo odločanje. Sicer pa tožeči stranki tudi v času vložitve tožbe v predmetnem upravnem sporu nista imeli za to izkazane pravne podlage glede na to, da je o utemeljenosti dopolnilnega gradbenega dovoljenja že tekel upravni spor v zadevi II U 486/2016. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže oziroma podredno zavrne, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

11Tožba se zavrže.

12Predmet presoje je odločitev Ministrstva za okolje in prostor, ki je zavrglo predlog za obnovo postopka izdaje dopolnilnega gradbenega dovoljenja za gradnjo daljnovoda DV 2 X 110 KV ... – ..., št. 35105-11/2014/123 z dne 28. 10. 2016. Tožeča stranka je to gradbeno dovoljenje izpodbijala tudi s tožbo v upravnem sporu. O tej je sodišče odločilo s sodbo št. II U 486/2016-46 z dne 7. 11. 2018, s katero je tožbi ugodilo, dopolnilno gradbeno dovoljenje odpravilo in zadevo vrnilo ministrstvu v ponovni postopek. Gradbeno dovoljenje, v zvezi s katerim predlaga tožeča stranka obnovo postopka, torej ne obstoji več, saj je bilo z zgoraj navedeno sodbo Upravnega sodišča odpravljeno in zadeva vrnjena v nov postopek. Glede na to o obnovi postopka izdaje predmetnega gradbenega dovoljenja ni več mogoče odločati, saj slednje več ne obstaja. To pa pomeni, da si tožeča stranka s predmetno tožbo svojega položaja ne more več izboljšati, kar pomeni, da za tožbo nima več pravnega interesa, saj vsebinska izvedba tega upravnega spora očitno ne bi privedla do spremembe njenega pravnega položaja.

13Po obrazloženem je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z drugim in tretjim odstavkom tega člena tožbo zavrglo (I. točka izreka).

14Glede zahtevanih stroškov je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Po obrazloženem je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka tega sklepa.