VSRS Sklep I Up 54/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožnika sta vložila tožbo zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Stanovanjske inšpekcije, št. 06172-187/2020/08 z dne 3. 11. 2020, s katero je bilo odločeno, da so etažni lastniki večstanovanjske stavbe ... in ... , navedeni v prilogi, ki je sestavni del te odločbe, dolžni do 31. 5. 2021 v celoti sanirati levo in desno teraso stanovanja št. 15 v tej večstanovanjski stavbi (1. točka izreka), da mora upravnik o izdaji te odločbe obvestiti vse etažne lastnike in v okviru svojih pooblastil storiti vse, kar je potrebno za njeno izvršitev (2. točka izreka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka), da mora upravnik najkasneje do 31. 5. 2021 o izvršitvi odločbe obvestiti stanovanjsko inšpekcijo (4. točka izreka) in da stroškov postopka ni (5. točka izreka). Zoper navedeno odločbo sta tožnika vložila pritožbo, ki ji je drugostopenjski organ z odločbo, št. 0614-18/2020-2 z dne 12. 1. 2021 delno ugodil in izpodbijano odločbo v 1. točki izreka spremenil tako, da je besedilo "navedeni v prilogi, ki je sestavni del te odločbe", odpravil. V preostalem delu je pritožbo zavrnil.

2Hkrati s tožbo sta tožnika vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero sta predlagala, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odloži izvršitev izpodbijane odločbe z dne 3. 11. 2020.

3Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom navedeno zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnika nista izkazala težko popravljive škode kot pogoja iz 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navedlo je, da tožnika težko popravljivo škodo utemeljujeta s trditvijo, da bo zaradi izvršitve odločbe nastal velik finančni strošek v višini 12.000 EUR, a v zvezi s tem nista predložila nobenega dokaza, kakšen bo v resnici ta finančni strošek in kakšen bi bil strošek za vsakega od njiju. Prav tako nista izkazala, zakaj naj bi bila zaradi plačila njunega deleža oškodovana na tak način, da vrnitev v prejšnje stanje ne bi bila več mogoča, če bi se izkazalo, da izpodbijana odločba ni utemeljena. Hipotetične so njune trditve, da ni zagotovila, da bi plačila povrnila lastnika stanovanj št. 15 in 10 ter da bi bilo treba ta plačila izterjati v sodnem postopku. Poleg tega nista izkazala, da bi strošek sanacije neposredno bremenil njiju in da sredstva iz rezervnega sklada ne bi zadostovala za sanacijo. Pojasnilo je tudi, da sklep Upravnega sodišča II U 249/2020-7 z dne 19. 8. 2020, na katerega se sklicujeta v zahtevi za izdajo začasne odredbe, ni primerljiv z obravnavano zadevo.

4Tožnika (v nadaljevanju pritožnika) sta zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vložila pritožbo. Navajata, da je napačna ocena prvostopenjskega sodišča, da nista predložila nobenega dokaza o višini finančnega stroška, saj sta v pritožbi zoper odločitev organa prve stopnje, na katero se sklicujeta v tožbi, predložila račune za sanacijo obeh teras in korita, ki je v letu 2017 znašala približno 10.000 EUR, iz česar je sklepati, da bi strošek v letu 2021 znašal najmanj 12.000 EUR. Izpostavljata, da iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da so etažni lastniki dolžni izvesti sanacijo in ne rezervni sklad, zato so zaključki sodišča prve stopnje v tem delu neutemeljeni. Četudi bi bila sanacija krita iz rezervnega sklada, pa bi bila oškodovana, saj vanj vplačujejo vsi etažni lastniki. Prav tako pri opredelitvi težko popravljive škode ne gre ocenjevati višine škode, ampak je bistvena škoda, ki bi z nezakonito odločbo nastala njima in je ne bi bilo možno povrniti oziroma če bi se jo dalo, le z dolgotrajnimi negotovimi postopki. Zgrešeno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da gre pri sklicevanju na sklep II U 249/2020-7 za povsem drug ukrep gradbenega inšpektorja. Predlagata, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahtevata tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

5Tožena stranka in stranka z interesom na pritožbo nista odgovorili.

K I. točki izreka

6Pritožba ni utemeljena.

7Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

8Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

9Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče (začasno) le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

10Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da pritožnika nista izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. V zahtevi za izdajo začasne odredbe sta navajala, da izpodbijana odločba vsem etažnim lastnikom večstanovanjske stavbe nalaga obveznost popolne adaptacije petine stanovanja v zasebni lasti, kar pomeni zelo velik finančni strošek (po pridobljenih predračunih vsaj 12.000 EUR). V primeru izvršitve izpodbijane odločbe pa vrnitev v prejšnje stanje ne bo več mogoča, saj gre za tako obsežno prenovo, da naknadno spreminjanje ne bi imelo smisla. Iz tega razloga jima bo nastala težko popravljiva škoda, saj bosta stroške za izvedeno sanacijo že plačala, pri čemer ni zagotovila, da bosta to škodo povrnila lastnika stanovanj št. 10 in 15, v čigar korist bi se sanacija izvedla, kar pomeni, da bi morali etažni lastniki v novem sodnem postopku terjati omenjena lastnika.

11Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnika s tem nista zadostila zahtevi po izkazanosti težko popravljive škode. Njune navedbe v zvezi s težko popravljivo škodo oziroma obveznostjo plačila sanacije terase so namreč presplošne in pavšalne, pri čemer niti ne pojasnita, koliko bi sploh znašal njun delež oziroma finančni strošek plačila sanacije, ki je bila naložena vsem etažnim lastnikom te večstanovanjske stavbe in ne zgolj njima. Prav tako pritožnika nista ne zatrjevala ne izkazala, zakaj bi plačilo tega finančnega stroška oziroma njunega deleža zanju predstavljalo težko popravljivo škodo. V primeru ko gre za inšpekcijske ukrepe, je namen začasne odredbe v zagotovitvi varstva pred škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev določenega ukrepa. V obravnavani zadevi bi zato lahko bila upoštevna le škoda v smislu negativnih posledic naloženega ukrepa, ki bi izhajale iz razmer pritožnikov, torej ob upoštevanju njunih subjektivnih okoliščin. Takih okoliščin pa pritožnika nista zatrjevala.¹ Poleg tega je Vrhovno sodišče tudi že večkrat sprejelo stališče, da materialna škoda sama po sebi praviloma ne pomeni težko popravljive škode.² Na podlagi obrazloženega pritožnika tudi po presoji Vrhovnega sodišča s svojimi navedbami nista izkazala zahtevanega pogoja glede nastanka težko popravljive škode, zato je že iz tega razloga pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njune zahteve za izdajo začasne odredbe. Ker že navedeno zadostuje za zavrnitev obravnavane pritožbe, tako za odločitev niso bistvene pritožbene trditve, ki se nanašajo na rezervni sklad, morebitne dolgotrajne in negotove (sodne) postopke in zaključek sodišča prve stopnje, da pritožnika nista predložila nobenega dokaza o višini finančnega stroška.

12Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je zgrešeno stališče sodišča prve stopnje, da zadeva II U 249/2020 ni primerljiva z obravnavno zadevo. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča namreč ne gre za primerljivi zadevi. V zadevi II U 249/2020 je bil tožnikoma izrečen gradbeni inšpekcijski ukrep, ki se nanaša na odstranitev zidane garaže, pri čemer je bila začasna odredba izdana, ker bi odstranitev te garaže lahko vplivala na stabilnost zalednega terena, zaradi česar bi lahko nastala težko popravljiva škoda. V obravnavanem primeru pa ne gre za odstranitev objekta temveč sanacijo terase stanovanja v večstanovanjski stavbi, pri čemer pritožnika v zvezi z nastalo škodo zatrjujeta predvsem, da bi bila zaradi izvedbe naloženega inšpekcijskega ukrepa finančno oškodovana. Glede na navedeno se pritožnika neutemeljeno sklicujeta na sklep II U 249/2020-7, saj je šlo v omenjeni zadevi za povsem drugačno dejansko in pravno stanje.

13Ker pritožnika nista izkazala težko popravljive škode kot temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, so za odločitev o pritožbi nebistveni tudi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na načelo sorazmernosti in prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

14Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavljata pritožnika, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

K II. točki izreka

15Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato sama trpita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 60/2019 z dne 10. 4. 2019 in I Up 191/2018 z dne 21. 11. 2018.
² Npr. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 22/2020 z dne 4. 3. 2020 in I Up 137/2019 z dne 26. 7. 2019.