UPRS Sklep I U 632/2018-8

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je kot drugostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo št. 0211-70/2017-7 z dne 31. 1. 2018 zavrnilo tožnikovo pritožbo z dne 21. 11. 2017 zoper odločbo inšpektorja Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote B. št. 0610-3161/2017-24-35005 z dne 2. 11. 2017 (1. točka izreka), dopolnitev pritožbe z dne 18. 12. 2017 zavrglo (2. točka izreka) in odločilo, da stroške pritožbenega postopka nosi stranka sama (3. točka izreka).

2Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, s katero izpodbija citirano odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in nepravilno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da ugodi njegovemu zahtevku, da se prodajalcu, družbi A. d. o. o., odredi, da mu vrne kupnino v višini 121.523,18 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 8. 2015 dalje do plačila in da odloči, da mu je TIRS, Območna enota B., dolžna vrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 821,25 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dneva izdaje sodbe dalje do plačila oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi, da mu tožena stranka povrne stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Toženka na tožbo ni odgovorila.

4Tožba ni dovoljena.

5Skladno s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Skladno z drugim odstavkom tega člena je upravni akt po ZUS-1 upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

6Iz navedenega besedila izhaja, da v upravnem sporu sodišče ni pristojno odločati o zakonitosti tistih aktov, ki niso dokončni upravni akti in ki ne posegajo v pravni položaj tožnika. Predmet odločanja v upravnem sporu so torej lahko le tisti dokončni upravni akti, s katerimi je po vsebini odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Torej tisti akti, ki v izreku vsebujejo meritorno odločitev. Bistveno je torej, da akt posega v pravni položaj tožnika s tem, ko vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Odločba drugostopenjskega organa, s katero ta zavrne pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa in torej vsebinsko ne poseže v odločitev prvostopenjskega organa, ni tak akt. Ne vsebuje namreč odločitve o pravnem položaju tožnika, temveč zgolj odločitev o pritožbi. V takem primeru je bilo o materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke odločeno izključno z aktom prvostopenjskega upravnega organa, akt drugostopenjskega organa pa pomeni zgolj odločitev o neutemeljenosti pravnega sredstva. Glede na prej citirano določbo ZUS-1 takšen akt ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu. Namen upravnega spora je namreč varstvo pravne ali fizične osebe pred nezakonitimi oziroma nepravilnimi odločitvami organov, ki posegajo v njen pravni položaj, ne pa presoja pravilnosti instančnega odločanja upravnih in drugih pristojnih organov. Takšno je tudi povsem ustaljeno stališče upravno sodne prakse¹ ter tudi pravne teorije².

7V obravnavani zadevi ni dvoma, da tožnik s tožbo izpodbija izključno drugostopenjsko upravno odločbo, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo organa prve stopnje in zavržena dopolnitev pritožbe. Navedeno izhaja tako iz uvoda tožbe, v katerem izrecno navaja, da jo vlaga "zoper odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo št. 0211-70/2017-7 z dne 31. 1. 2018", kot tudi iz njenega nedvoumnega tožbenega zahtevka, s katerim primarno predlaga, da sodišče citirano odločbo organa druge stopnje spremeni, podredno pa, da jo odpravi in mu zadevo vrne v ponovno odločanje. Prav tako pa to jasno izhaja tudi iz same vsebine oziroma obrazložitve tožbe kot tudi iz dejstva, da je tožnik tožbi skladno s prvim odstavkom 30. člena ZUS-1 kot kopijo izpodbijanega akta priložil kopijo citirane odločbe drugostopenjskega organa.

8V preteklosti je to sodišče v primerljivih zadevah sicer pozvalo tožnike, naj tožbe ustrezno popravijo³, vendar je pri tem v veliki večini šlo za tožbe, vložene v obdobju neposredno po spremembi relevantne zakonodaje (ZUS-1 je začel veljati s 1. 1. 2007). V tem obdobju, ko upravno sodna praksa na podlagi nove ureditve še ni oblikovala enotnega odziva v primerih, kot je obravnavani, je sodišče s takšno prakso strankam zagotovilo enakopraven dostop do sodnega varstva, posebno v primerih, ko o svojih pravicah niso bile ustrezno poučene s pravnim poukom v drugostopenjski odločbi.

9Sodišče poudarja, da pri navedbi upravnega akta, ki ga tožnik izpodbija s tožbo, ne gre za formalno pomanjkljivost tožbe, ki bi jo bilo mogoče odpraviti na poziv (in s pravnim poukom) sodišča, ker brez tega tožba ne bi bila sposobna za nadaljnjo obravnavo. Zato sodišče v konkretnem primeru ni moglo uporabiti določbe 31. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, če je tožba nepopolna ali nerazumljiva, zahteva predsednik senata od tožnika, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti in ga obenem pouči, kaj in kako naj napravi, in ga opozori na posledice, če tega ne bo storil. Ta določba torej sodišču omogoča, da tožniku pomaga pri vložitvi formalno pravilne in popolne tožbe, ne pa tudi, da mu sugerira, kaj naj s tožbo zahteva. V konkretnem primeru je tožba povsem jasna in razumljiva ter ima vse predpisane sestavine. Razlog za njeno zavrženje izhaja iz vsebine tožbenega predloga, na katerega je sodišče vezano skladno s prvim odstavkom 40. člena ZUS-1. Po drugi strani pa tožnik z njim prosto razpolaga, saj je odločitev o tem, ali bo zahteval sodni nadzor nad zakonitostjo upravnega odločanja ali ne (torej vložil ali umaknil tožbo), izključno v njegovih rokah - torej tudi odločitev, v kakšnem obsegu bo zahteval ta nadzor oziroma katero odločbo bo izpodbijal s tožbo⁴.

10V konkretnem primeru je bil tožnik s pravnim poukom odločbe organa druge stopnje ustrezno poučen o svojih pravicah, in sicer je bil pravilno seznanjen s tem, kateri akt lahko izpodbija v upravnem sporu. Poleg tega je tožnika v postopku zastopala kvalificirana pooblaščenka, in sicer odvetnica, kateri je bila vročena odločba drugostopenjskega organa z navedenim pravnim poukom in ki je tudi vložila konkretno tožbo. Sodišče zato meni, da, ob ustaljenosti sodne prakse in zakonske ureditve, s striktno interpretacijo te ureditve ni bilo poseženo v tožnikovo pravico do sodnega varstva.

11Ker tožnica s tožbo izpodbija drugostopenjsko upravno odločbo, ki ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, saj ne posega v pravni položaj tožnika, je sodišče tožbo v predhodnem preizkusu zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

12V primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Primerjaj sklepa VS RS I Up 457/2009 z dne 7. 7. 2010 in I Up 574/2008 z dne 14. 10. 2009.
² Glej Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2019.
³ Prim. že navedena sklepa VS RS.
⁴ Prim. sklep tega sodišča I U 544/2012.