UPRS Sodba II U 83/2021-6

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je Organ za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča RS, zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe in dopolnitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS, Oddelek v Mariboru, št. II U 527/2019-8K z dne 14. 8. 2020.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil dne 13. 9. 2020, nato pa še dne 1. 10. 2020 pri Upravnem sodišču RS pritožbo zoper sklep, št. II U 527/2019-8K z dne 14. 8. 2020 in v pritožbi med drugim navedel, da predlaga, da mu sodišče dodeli osebo z opravljenim pravniškim državnim izpitom, za sestavo pritožbe zoper naveden sklep. Ker prosilčeva prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni vsebovala vseh iz 32. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zahtevanih podatkov, je skladno s to določbo prosilec moral prošnjo dopolniti. Glede na v vlogah z dne 13. 9. 2020 in z dne 1. 10. 2020 dane navedbe, da prosi za dodelitev osebe z opravljenim pravniškim državnim izpitom in glede na obrazcu brezplačne pravne pomoči št. 1 dane navedbe, je Organ za brezplačno pravno pomoč štel, da prosilec smiselno prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje za sestavo in vložitev pritožbe in njene dopolnitve zoper sklep Upravnega sodišča št. II U 527/2019-8K z dne 14. 8. 2020. Organ za brezplačno pravno pomoč je v skladu s prvim odstavkom 33. člena ZBPP po uradni dolžnosti vpogledal v U vpisniku tudi vlogi, v kateri je prosilec zaprosil za brezplačno pravno pomoč in ugotovil, da je prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vložil sočasno s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča št. II U 527/2019-8K z dne 14. 8. 2020.

3Organ za brezplačno pravno pomoč je nadalje ugotovil, da je prosilec prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vložil v zvezi s sklepom, s katerim je bilo odločeno, da se predlog prosilca za oprostitev plačila sodne takse zavrne, prosilcu pa se dovoli obročno plačilo sodne takse, in sicer v 4. zaporednih mesečnih obrokih. Ob upoštevanju, da sta bili prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ter pritožba vloženi istega dne ter ob upoštevanju določbe drugega odstavka 11. člena ZBPP, prosilcu brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje za sestavo in vložitev pritožbe, ni mogoče priznati, saj so stroški pravnega svetovanja sestave in vložitve pritožbe nastali na dan vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči in ne po dnevu, ko je bila ta prošnja vložena. V določbi drugega odstavka 11. člena ZBPP vsebovana dikcija „do dneva vložitve prošnje“ se razlaga tako, da zajema tudi dejanja, ki so bila opravljena na isti dan, kot je vložena prošnja, kar pomeni, da je bilo dejanje (sestava in vložitev pritožbe) že opravljeno, zato prosilcu brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev pritožbe ni moč priznati. Organ za brezplačno pravno pomoč je prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje za sestavo in vložitev dopolnitve pritožbe zavrnil. Organ za brezplačno pravno pomoč je ugotovil, da je pritožbeni rok začel teči dne 3. 9. 2020 in se je 15. dnevni pritožbeni rok iztekel dne 17. 9. 2020, prosilec pa je v zakonsko določenem pritožbenem roku sam vložil pritožbo, in sicer jo je vložil dne 13. 9. 2020, hkrati pa navedel, da prosil za brezplačno pravno pomoč. Organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da po ustaljeni sodni praksi pomanjkljivosti pritožbe, ki jo prosilec vloži sam, ni mogoče odpraviti in je taka pritožba nedovoljena. Ob upoštevanju sodne prakse Organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da četudi bi prosilec naknadno predložil odvetniško pooblastilo, pritožbe, ki jo je vložil sam, ne bi bilo mogoče šteti za pritožbo vloženo po odvetniku in bi bila le ta še vedno zavržena kot nedovoljena. Kolikor bi odvetnik vložil novo pritožbo, pa bi se zavrgla kot prepozna, saj se je 15-dnevni pritožbeni rok iztekel dne 17. 9. 2020 (prošnja pa je bila popolna in sposobna za obravnavo dne 27. 10. 2020).

4Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu. V laični tožbi navaja, da odločbo izpodbija v celoti, vendar se vsebinsko opredeljuje do sodne poravnave št. Rnp 162/75-11 z dne 30.1.1976 in Sklepa Višjega sodišča Cp 1508/97 z dne 13. 10. 1998, ki ga je GURS spremenil.

5Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču predložila upravni spis.

6Tožba ni utemeljena.

7V obravnavani zadevi sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je Organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz razloga, ker so stroški pravnega svetovanja, sestave in vložitve pritožbe nastali na dan vložitve prošnje za brezplačno pravno pomoč.

8Po določbi drugega odstavka 11. člena ZBPP, ki je bila podlaga za izdajo odločbe tožene stranke, zajema dodeljena brezplačna pravna pomoč tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči še niso bila opravljena.

9V obravnavani zadevi ni sporno, da sta bili prošnja za brezplačno pravno pomoč in pritožba zoper sklep, št. II U 527/2019 z dne 14. 8. 2020 za vložitev katere je tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč, vloženi hkrati, dne 13. 9. 2020.

10Ker po drugem odstavku 11. člena ZBPP dodeljena brezplačna pravna pomoč zajema stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči še niso bila opravljena, tožniku ob tako jasni zakonski določbi tudi po presoji sodišča ni bilo mogoče priznati brezplačne pravne pomoči pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe in dopolnitev pritožbe ter posledično za stroške, ki bi nastali na dan vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči in tudi ne po dnevu, ko je bila ta prošnja vložena.

11S tem, da je tožnik vložil pritožbo isti dan kot samo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, se ni ravnal po navedeni zakonski določbi, po kateri bi moral za brezplačno pravno pomoč zaprositi že pred vložitvijo same pritožbe, zato je pravilna in zakonita odločitev Organa za brezplačno pravno pomoč, ko je le ta zavrnil tožnikovo prošnjo za brezplačno pravno pomoč.

12Glede na dejstvo, da je tožnik je vložil pritožbo sam in v pritožbi ni izkazal in tudi ne zatrjeval, da ima opravljen pravniški državni izpit, zato se šteje, da je pritožbo vložila oseba, ki te pravice nima. Taka pritožba je po določbi četrtega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nedovoljena in ne nepopolna¹. Nedovoljenih vlog pa se nikoli ne vrača v popravo, temveč se jih takoj zavrže², kar tudi pravilno ugotavlja Organ za brezplačno pravno pomoč. V tem primeru tožnik tudi nima verjetnih izgledov za uspeh s pritožbo, kar je eden izmed kumulativnih pogojev za odobritev brezplačne pravne pomoči po 24. členu ZBPP (objektivni pogoj), poleg finančnega pogoja (subjektivni pogoj) iz 13. člena ZBPP.

13Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožnik pa tudi v tožbi ne podaja nobenih ugovorov zoper izpodbijano odločbo. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14O zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nobena nova dejstva in novi dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pravno stališče, na katerega se sklicuje tožeča stranka pa ne pomeni dejstev, ki se dokazuje v tem sodnem postopku.

¹ Stališče Vrhovnega sodišča RS, sklep, št. I Up 12272015 z dne 24. 6. 2015.
² Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-8/10 z dne 3. 6. 2010 odločilo, da 336. člen ZPP, po katerem se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, ni v neskladju z Ustavo RS. Cilj ureditve 336. člena ZPP je izogibanje podaljševanju postopka in obremenitvi sodišč s pozivanjem na dopolnitev pravnega sredstva v primerih, ko je pritožnik vnaprej opozorjen na to, da bo nepopolna pritožba zavržena. Ni nerazumno od pritožnika zahtevati, da vloži popolno pritožbo in opustitev te dolžnosti sankcionirati s takojšnjim zavrženjem, če je bil pritožnik na obvezne sestavine pritožbe in posledice vložitve nepopolne pritožbe posebej opozorjen v pravnem pouku. Taka ureditev je z vidika varstva ustavnosti dopustna in v mejah razumnosti.