VSL Sodba VII Kp 40309/2019

I. Pritožbi obdolženčevih zagovornikov se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženega A. A., rojenega ... v ..., EMŠO: ..., s stalnim prebivališčem na naslovu U., državljan Bosne in Hercegovine, s končano srednjo šolo za avtoključarja, gradbeni tehnik, voznik, poročen, oče enega mladoletnega otroka v starosti 10 let, zaposlen pri N. d. o. o., na mesec zasluži 700,00 EUR, brez premoženja, še neobsojen, ni v drugem kazenskem postopku, na prostosti,

na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je pri prepiru segel po nevarnem orodju, s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, s tem, da je,

dne 13. 3. 2018 okoli 14.40 ure na naslovu U., potem, ko ga je B. B. opozoril, naj pospravi kup odpadnega lesa in počisti dimnik, začel vpiti, naj se odmakne, nato z namenom ustrahovanja prižgal motorno žago, zatem pa je C. C., medtem, ko je v roki držal železno palico, podrl na tla, železna palica ter motorna žaga pa sta nevarni orodji, s katerima se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje ogrožanja z nevarnim orodjem pri prepiru po prvem odstavku 127. člena KZ-1.

II. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovih zagovornikov bremenijo proračun.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri prepiru po prvem odstavku 127. člena KZ-1 in mu izreklo denarno kazen petintrideset dnevnih zneskov po dvajset EUR, to je sedemsto EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Po tretjem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolžencu v izrečeno denarno kazen vštelo globo v višini 125,19 EUR, ki jo je obdolženec plačal za prekršek po plačilnem nalogu št. 0000 z dne 13. 3. 2018. Odločilo je tudi, da je obdolženec na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke oškodovancev in potrebne izdatke ter nagrado njunega pooblaščenca.

2Zoper sodbo so se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožili obdolženčevi zagovorniki in predlagali, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne drugemu sodniku sodišča prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon po 3. točki 372. člena ZKP, ker je ponovno odločilo o stvari, ki je že pravnomočno razsojena.

5Skladno z aktualnim stališčem Vrhovnega sodišča RS je načelo ne bis in idem kršeno takrat, kadar primerjava opisov prekrška in kaznivega dejanja pokaže, da postopek o prekršku in kazenski postopek izhajata iz istega historičnega dogodka oziroma življenjskega primera, hkrati pa so dejstva, ki jih vsebuje opis kaznivega dejanja, v bistvenem enaka dejstvom, ki izhajajo iz opisa prekrška.¹

6Drži sicer, da je bil v obravnavanem primeru obdolžencu za isti historični dogodek predhodno izdan plačilni nalog št. 0000. Da gre za isti historični dogodek izhaja iz dejstva, da so tako v plačilnem nalogu kot v opisu obtožencu očitanega kaznivega dejanja navedene iste krajevne in časovne okoliščine ter iste vpletene osebe, med katerimi je prišlo do konflikta. Vendar pa ni mogoče trditi, da bi bil hkrati izpolnjen tudi drugi pogoj – torej da bi bila dejstva, ki jih vsebuje opis kaznivega dejanja, v bistvenem enaka dejstvom, ki izhajajo iz opisa prekrška.

7Pritožbeno sodišče ob preučitvi opisa dejanja iz plačilnega naloga (l. št. 54) namreč ugotavlja, da se plačilni nalog za prekršek po prvem odstavku 6. člena Zakona o javnem redu in miru (ZJRM-1) nanaša na ravnanje obdolženca, ko naj bi med sporom z oškodovancema C. C. rekel, da ga bo „ubil, razlomil“ in ga zmerjal z besedo „govno“ ter ga odrinil, da je padel po tleh, B. B. pa je zmerjal, da je lažnivec in govno. Opis dejanja iz prekrška torej vsebuje verbalne žalitve in grožnje obdolženca ter dejstvo, da naj bi odrinil C. C., v ničemer pa ne omenja uporabe nevarnih orodij. To je skladno tudi s prvim odstavkom 6. člena ZJRM-1, ki ne predvideva uporabe nevarnega orodja ali orožja. Ravno nasprotno v opisu obravnavanega kaznivega dejanja sploh ni navedeno, da naj bi obdolženec oškodovanca žalil ali jima grozil s smrtjo, je pa navedena uporaba nevarnih orodij. Še več, opis kaznivega dejanja se osredotoča ravno na nevarni orodji in njuno uporabo, saj prav uporaba nevarnega orodja pri prepiru oziroma iz nje izhajajoča eskalacija nasilja predstavlja tisti ključni zakonski znak, na katerem temelji kaznivo dejanje po 127. členu KZ-1. Slednje izhaja že iz samega poimenovanja kaznivega dejanja iz 127. člena KZ-1 – "Ogrožanje z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru".

8Pritožniki sicer navajajo, da stično točko opisa prekrška in opisa kaznivega dejanja predstavlja navedba okoliščine, da je obdolženec C. C. odrinil oziroma podrl na tla ter da dejstvo, da je to storil medtem, ko je držal nevarno orodje – železno palico, ni pomembno in ne presega bistveno opisa oziroma zakonskih znakov prekrška. Takšnemu pritožbenemu naziranju nikakor ni mogoče pritrditi. Kot že pojasnjeno zgoraj, je ravno uporaba nevarnega orodja temeljni element obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ki ravnanje storilca prevesi v sfero kriminalitete. Poleg tega je navedba, da je obdolženec oškodovanca podrl na tla, v opisu obravnavanega kaznivega dejanja povsem odveč, saj ne predstavlja zakonskega znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 127. člena KZ-1. Zato ni mogoče trditi, da navedba o tem, da naj bi obdolženec oškodovanca C. C. odrinil oziroma podrl na tla, zadostuje za zaključek, da se opisa prekrška in kaznivega dejanja prekrivata glede odločilnih dejstev.

9Ker torej opis dejanja iz plačilnega naloga sploh ne vsebuje zakonskih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in dejstva v opisu prekrška v bistvenem nikakor niso enaka dejstvom iz opisa kaznivega dejanja, so pritožbene navedbe, da gre za res iudicata, neutemeljene.

10Pritožniki nadalje trdijo, da bi moralo sodišče prve stopnje obdolženca oprostiti že zato, ker dejanje, kot je opisano, ni kaznivo dejanje.

11V sodbi, s katero sodišče obdolženca spozna za krivega, morajo biti v dejanskem opisu očitanega kaznivega dejanja navedena tista dejstva in okoliščine, ki v okviru historičnega dogodka predstavljajo subjektivne in objektivne zakonske znake kaznivega dejanja. Abstraktni zakonski znaki morajo izhajati iz konkretiziranega opisa obdolženčevega ravnanja, saj se obdolženec zoper nekonkretizirane očitke ne more braniti.²

12Pritožniki najprej navajajo, da ni konkretiziran zakonski znak „namena ustrahovanja“, pri tem pa očitno spregledajo, da namen ustrahovanja sploh ni zakonski znak kaznivega dejanja po 127. členu KZ-1, zato je (sicer res pavšalna) navedba „z namenom ustrahovanja“ v opisu redundantna.

13Pritožniki pa v nadaljevanju po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno trdijo, da ni opisan zakonski znak „prepira“.

14Prepir je medsebojno, praviloma glasno in ostro izražanje nesoglasja med vsaj dvema udeležencema. Za izvršitev kaznivega dejanja po 127. členu KZ-1 ne zadostuje obstoj kakršnegakoli prepira, temveč mora iti za prepir, ki se lahko vsak trenutek sprevrže v fizični obračun. Na pripravljenost vsaj dveh nasprotujočih si udeležencev na medsebojni fizični obračun in objektivno nevarnost, da prepir preraste v pretep, kažeta denimo vsebina prepira ali njegova intenzivnost. Pri prepiru, pri katerem je podana pripravljenost na fizični obračun le pri enem od udeležencev, nevarnost za telesno integriteto in življenje ne izhaja iz same situacije (prepira), temveč iz napadalne volje enega od udeležencev, zato ni mogoče govoriti o kaznivem dejanju po 127. členu KZ-1.³

15Iz abstraktnega dela opisa obdolžencu očitanega dejanja v izreku sodbe sicer izhaja, da naj bi obdolženec dejanje storil pri prepiru, v konkretnem delu opisa pa je navedeno, da je obdolženca B. B. opozoril, naj pospravi kup lesa, obdolženec je začel vpiti, naj se odmakne, nato pa prižgal motorno žago. Kot pravilno navajajo pritožniki, navedeno ne zadostuje za konkretizacijo zakonskega znaka prepira. Iz opisa bi moralo izhajati, da sta bili v prepiru udeleženi vsaj dve nasprotujoči si osebi, ki sta obe izražali nesoglasje na glasen ali oster način oziroma na drug način, iz katerega je razvidno, da na nobeni strani ni šlo zgolj za „opozarjanje“ ali neko korektno izmenjavo informacij in mnenj, temveč da sta vsaj dve nasprotujoči si osebi dejansko aktivno prispevali k prepiru. Prav tako v opisu niso konkretizirane okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bil prepir takšne narave, da bi lahko vsak čas prerastel v fizični obračun, niti, da je pri vsaj dveh nasprotujočih udeležencih prepira obstajala pripravljenost na medsebojni fizični obračun.

16Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je opis dejanja pomanjkljiv tudi glede zakonskega znaka „seganja po nevarnem orodju“. V opisu je namreč v zvezi z motorno žago navedeno, da jo je obdolženec prižgal, v zvezi z železno palico pa je navedeno zgolj to, da jo je obdolženec „držal v roki“ medtem, ko je C. C. podrl na tla. Za izvršitev kaznivega dejanja po 127. členu KZ-1 ne zadostuje, da bi storilec imel nevarno orodje pri sebi, temveč mora po njem seči pri prepiru ali pretepu, torej ga prijeti in z njim narediti gib oziroma kretnjo, ki kaže na to, da ga bo uporabil.⁴ Iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja ni razvidno, da je obdolženec segel po nevarnem orodju oziroma, da je obdolženec z nevarnim orodjem – železno palico, naredil kretnjo, ki bi kazala na to, da jo bo uporabil. V opisu ni navedeno denimo, da bi obdolženec oškodovanca podrl na tla s samo palico ali da bi z njo zamahnil, temveč zgolj, da jo je držal v roki, kar pa ne zadostuje za izpolnitev navedenega zakonskega znaka.

17Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, saj obdolžencu očitano dejanje po zakonu ni kaznivo dejanje. Ker opis dejanja, kot izhaja iz tenorja obtožnega akta in izreka sodbe, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 127. člena KZ-1, niti katerega drugega kaznivega dejanja, je bilo potrebno obdolženca oprostiti obtožbenih očitkov na podlagi 1. točke 358. člena ZKP.

18V skladu z navedenim je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 349. člena ZKP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje ogrožanja z nevarnim orodjem pri prepiru po prvem odstavku 127. člena KZ-1. V posledici te odločitve pa je na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo tudi, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovih zagovornikov bremenijo proračun.

19Ker je bilo obdolženca potrebno oprostiti že iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, so postale brezpredmetne pritožbene navedbe, s katerimi pritožniki grajajo dokazne zaključke sodišča prve stopnje. Niti dokazni postopek niti obrazložitev sodbe namreč ne moreta sanirati pomanjkljivosti opisa dejanja v obtožnem aktu. Zato se sodišče druge stopnje do preostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.⁵

¹ Odločba USRS U-I-24/10-12 z dne 19. 4. 2021, tč. 15; sodbe VSRS I Ips 22153/2014 z dne 17. 2. 2017, I Ips 43745/2012 z dne 1. 2. 2018 in I Ips 16245/2013 z dne 15. 5. 2014; sodba VSL VII Kp 32543/2017 z dne 29. 6. 2020; Potisk Janja, Razpet Alenka, Razmerje med kaznivimi dejanji in prekrški v zvezi s kršitvijo načela ne bis in idem, Pravna praksa, št. 16-17, 2017, str. 25-27.
² Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 746.
³ Filipčič Katja, Novak Barbara v: Dr. Korošec Damjan, et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 484-485.
⁴ Filipčič Katja, Novak Barbara v: Dr. Korošec Damjan, et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 487.
⁵ Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 827.