VSL Sodba I Cp 359/2021

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica naj toženkam povrne 362,34 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala ugotovitev, da je pisna oporoka pred pričami oporočiteljice A. A., roj. --. --. 1918, umrle --. --. 2014, z dne 8. 8. 2012 neveljavna. Tožnico je obsodilo na povračilo 2418,91 EUR stroškov tožencem, v primeru zamude z ustreznimi obrestmi.

2Proti sodbi se tožnica pritožuje, predlaga njeno spremembo oz. razveljavitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 64. čl. Zakona o dedovanju (ZD), ki za pisno oporoko pred pričami zahteva, da zna zapustnik brati in pisati. Trdi, da je napačna ocena, da je to zapustnica znala. Sodišču očita, da je zgolj ugibalo, da ni prišla do konca, ko je z lupo sledila glasnemu branju, ne zato, ker ne bi mogla, ampak enako verjetno, ker ni več hotela. Sodišče bi moralo s stopnjo prepričanja ugotoviti, da je bila zmožna prebrati oporoko. Glede okoliščin branja naj sodišče ne bi upoštevalo 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj dokazna ocena ni analitično-sintetična, ampak nerazumna, nedosledna in logično nevzdržna. Opozarja na posamezne dele izpovedb toženk in oporočne priče, iz katerih naj ne bi izhajalo, kar zaključi sodišče, da je zapustnica sama brala tako, da je z lupo sledila glasnemu branju oporoke. Poudarja, da je imela zapustnica praktično 100% okvaro vida in da se je tudi izgubljala, nihala je v psihičnem stanju. Da se je izgubljala in ni imela zveze z realnostjo, je povedala priča B. B., delno pa je to potrdil celo izvedenec C. C., češ da je imela sicer le prehodne težave s spominom in orientacijo. Trdi, da je bila oporoka želja tretje toženke. Pritožba opozarja na stališče sodišča prve stopnje, da je odločilno, ali je imela zapustnica takšno zmožnost branja, da je lahko prebrala besedilo v obsegu oporoke. Očita, da je sodišče zgolj ugibalo, zakaj zapustnica ni prebrala do konca. Razlogi glede tega so nejasni, zato meni, da je storjena tudi kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Trdi, da tega ni bila zmožna in da je zgolj sledila glasnemu branju. Za osebe, ki ne znajo ali ne morejo brati, je predvidena sodna ali notarska oporoka. Končno očita, da bi sodišče moralo dovoliti spremembo tožbe, po kateri je namesto neveljavnosti zahtevala ugotovitev ničnosti.

3Toženke so na pritožbo odgovorile, se zavzele za njeno zavrnitev ter opredelile svoje stroške v zvezi s podanim odgovorom. Menijo, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, na kar so opozorile ob spremembi tožbe na zadnjem naroku. Sicer pa pritrjujejo dokazni oceni in odločitvi sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopenjskega, da je sporna oporoka popolnoma v redu pismena oporoka pred pričami (testamentum allographum) in da tožnica svojih trditev za njeno neveljavnost ni dokazala.

6Veljavna je tista oporoka, ki je napravljena v obliki, kakor jo določa zakon, in ob pogojih, ki jih določa zakon (62. čl. ZD). Oporočitelj, ki zna brati in pisati, lahko napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug in hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. Priči se podpišeta na sami oporoki s pristavkom, da se podpisujeta kot priči, ta pristavek pa ni pogoj za veljavnost oporoke (64. čl. ZD; Oporoka pred pričami).

7Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je oporoko lastnoročno podpisala zapustnica in da tedaj njena zmožnost za razsojanje kljub častitljivi starosti ni bila bistveno okrnjena. Oboje je ugotovilo s pomočjo strokovnih, jasnih in temeljitih mnenj sodnih izvedencev grafološke in psihiatrične stroke in v pritožbi te ugotovitve niso več konkretno izpodbijane. Glede psihičnega stanja zapustnice pritožba zgolj pavšalno navaja, da je celo izvedenec C. C. potrdil, da je imela prehodne težave s spominom in orientacijo. Njegovo mnenje namreč tožbenih tez ne podpira.

8Nadalje je sodišče prve stopnje v zvezi s tretjim razlogom, ki naj bi po mnenju pritožnice vodil do neveljavnosti pogodbe – da zapustnica ni več znala (zmogla) brati, s pomočjo sodne izvedenke za oftamologijo ugotovilo, da je bila zapustnica zaradi svojega hudo okrnjenega vida (ugotovljen le preostanek bližinskega vida) zmožna prebrati posamezne dele besedila, daljše besede in stavki pa so ji zaradi izgub v vidnem polju predstavljali težave. Ugotovilo je, da je počasi (z lupo, od črke do črke) sledila glasnemu branju oporoke skoraj do konca, ki jo je nato v navzočnosti dveh prič podpisala kot svojo oporoko. V pravilnost te ugotovitve, ki temelji na razumni in prepričljivi oceni izpovedb prič in strank pritožbeno sodišče nima nobenega dvoma. Dokazna ocena o tem je jasna in razumna (glej zlasti 11. tč., str. 8 in 9) in v celoti ustreza merilom 8. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče v njej ne vidi nobenih nasprotij, pomanjkljivosti ali nejasnosti, niti jih ne razgrne pritožba, kljub ponavljanju in navajanju posameznih delov izpovedb prič in strank. Prepričanje pritožnice, da je bila oporoka želja tretje toženke, je pri tem nerelevantno. Vsa odločilna dejstva so tako zanesljivo ugotovljena in nasprotni očitek o storjeni kršitvi iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni utemeljen.

9Ni pa pomembno, zakaj zapustnica oporoke ni prebrala do konca (bodisi ker ji je bil to prevelik napor, ker torej ni zmogla, bodisi ker ni želela, ker se ji ni zdelo potrebno). Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da je glede na ugotovitve pri zapustnici izkazano zadostno znanje branja in pisanja, da je oporoka sestavljena v pravilni obliki, kot pisna oporoka pred pričami (64. čl. ZD). Ta člen ZD namreč ne določa, da bi moral oporočitelj pri takšni oporoki to v celoti in naenkrat sam oz. samostojno prebrati. Tudi po mnenju teorije ni potrebno, da oporočitelj sestavek res prebere.¹ Zadošča, da zna brati in pisati. Ne zahteva se nobena kvantitativna sposobnost branja, pač pa le znanje. Zapustnica je brati znala. Pritožnica se moti, ko navaja, da je za take primere primerna le sodna oporoka. To ureja 65. čl. ZD, ki pa določa, da oporočitelj oporoko, ki mu jo sestavi sodnik, prebere (in podpiše), medtem ko 64. čl. ZD ne določa, da mora oporočitelj oporoko v navzočnosti dveh prič prebrati, preden je podpiše, pač pa zadošča, da izjavi, da je to njegova oporoka, in da jo podpiše.²

10Pritožnica se moti, ko navaja, da tožena stranka ni s stopnjo prepričanja dokazala, da je zapustnica lahko prebrala celo oporoko, saj, kot že povedano, to ni bilo potrebno. Ona je tista, na kateri je bilo dokazno breme, da oporoka ni v redu sestavljena, da ni napravljena v zakonsko predpisani obliki. V sklopu tega bremena je nosila tudi breme posameznih dejstev, ki jih je zatrjevala, to je, da zapustnica ni bila sposobna (da torej ni znala) brati in pisati. Tega bremena pa ni zmogla.

11Naposled mora pritožbeno sodišče še pripomniti, da imajo toženke sicer prav, ko v odgovoru na pritožbo opozarjajo na neustreznost tožničinega zahtevka. Neveljavnost, kar je tožnica uveljavljala s tožbo, je širši pojem in zajema obe vrsti hib, hujšo - ničnost, in milejšo - izpodbojnost. Prva se uveljavlja z ugotovitvenim, druga pa z oblikovalnim zahtevkom. Če je oporoka nična, je nična ves čas in se to samo (kadarkoli) ugotovi. Ugotovi se lahko torej samo nekaj, kar že obstaja. Če pa je oporoka le izpodbojna, pa oporoka (ob)velja, če je v zakonsko določenem roku upravičeni dedič ne izpodbije (to je: razveljavi). Tudi razlogi za uveljavljanje ničnosti in izpodbojnosti se razlikujejo. Prav imajo toženke, da so tožničine trditve o pomanjkanju oporočne sposobnosti in o napakah v obliki, na katerih sloni obravnavana tožba, podlaga za izpodbijanje, torej za razveljavitev oporoke (1. odst. 61. čl. in 76. čl. ZD). Vendar pa tega pred sodiščem prve stopnje toženke niso izpostavile vse do zadnjega naroka, pa še tam ne v tej smeri, prav tako na to tožnice ni opozorilo sodišče prve stopnje (ki v obrazložitvi sicer o tem razglablja - 7. tč. na 4. str., a brez kakršnega koli zaključka). Ker je tako, glede na odločitev Vrhovnega sodišča RS v podobni zadevi II Ips 62/2018 pritožbeno sodišče zahtevku, kot se glasi, ni namenilo nobene posebne pozornosti.

12Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, toženkam pa mora povrniti stroške odgovora, ki jim jih je z njo povzročila (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer 375 tč. po veljavni Odvetniški tarifi za sestavo odgovora, 2 % materialnih stroškov, 30 % povečanje na račun zastopanja več strank in 22 % DDV, skupaj 362,34 EUR. Priznane stroške mora tožnica toženkam plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

¹ Zupančič K., Dedno pravo, Uradni list Ljubljana, 1991, str. 101.
² Za primere oporočiteljev, ki ne znajo brati, je predvidena posebna oblika oporoke, namreč sodna oporoka pred pričami (66. čl. ZD).