VSK Sklep VI Kp 31182/2019

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog zagovornika obtoženega A. Đ., da se iz spisa kot nedovoljeni izločijo dokazi: - podatki o prehajanju državne meje za V. K. v dneh med 8.3.2019 do 14.3.2019 ter zapis teh podatkov v odredbi državne tožilke, številka Kttp 3/2019 z dne 19.4.2019, - videoposnetki nadzorne kamere na lokaciji Č. K. za dne 11.3.2019 za čas od 5.00 do 10.00 ure ter zapis izsledkov tega videonadzornega spremljanja povzet v obtožnici Okrožnega državnega tožilstva v Kopru, - podatki, ki jih je policija pridobila od varnostnih organov R Hrvaške, in sicer podatke o prehodih oseb preko njenih državnih meja ter podatke videonadzora upravljavcev avtocest "R.-Z." in "I. i." ter zapis teh podatkov v obtožnici oz. odredbi državne tožilke z dne 20.6.2019.

2Zoper ta sklep je vložil pritožbo zagovornik obtoženega A. Đ. iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve 22., 32. ter 38. člena Ustave Republike Slovenije, torej iz pritožbenih razlogov po 1. točki 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kršitve 22., 32. in 38. člena Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik ima prav, da drugi odstavek 38. člena Ustave Republike Slovenije določa, da mora zbiranje, obdelovanje in namen uporabe osebnih podatkov določati zakon. Ravno tako ima prav, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z delno odločbo št. U-I-152/17-30 z dne 4.7.2019 razveljavilo četrti odstavek 113. člena, 32. točko drugega odstavka 123. člena, 32. točko 125. člena in 22. alinejo prvega odstavka 138. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol). Pritožnik pa nima prav, da je prej navedena odločba uporabna tudi v obravnavanem primeru, saj gre za drugačno dejansko in pravno podlago. Kot je glede podatkov, ki jih je policija pridobila z vpogledom v lastne evidence glede prestopa državne, ugotovilo sodišče prve stopnje, sme policija, sledeč 41. členu Zakona o nadzoru državne meje (v nadaljevanju ZNDM-2) od oseb, pri katerih se opravlja mejna kontrola, neposredno zbirati osebne podatke, pri tem pa lahko za zbiranje osebnih podatkov uporablja tudi ustrezna tehnična sredstva. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da iz določbe 41. člena ZNDM-2 izhaja, da se ti podatki hranijo v evidenci, določeni v 42. členu ZNDM-2 (kjer se sicer vodijo podatki pridobljeni po 35.a in 35.b členu zakona). Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je ustrezno podlago o zbiranju in hrambi podatkov, ki se nanašajo na identifikacijo oseb, najti tudi v 4. točki 123. člena ZNPPol, pri čemer se tako zbrani podatki lahko hranijo eno leto po izvedbi postopka identifikacije (prvi odstavek 128. člena prej navedenega zakona). Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno opredelilo glede vprašanja sorazmernosti hranjenja zbranih podatkov od oseb, pri katerih v sklopu preverjanja niso bile ugotovljene nobene okoliščine, ki bi nakazovale na "nevarnostno tveganje". Zbiranje in hramba podatkov od državljanov tretjih držav glede prestopanja zunanje meje ima podlago tudi v Zakoniku o schengenskih mejah - Uredba (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9.3.2016, pa tudi v Uredbi (EU) 2017/2226 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30.11.2017, ki se nanaša na vzpostavitev sistema vstopa/izstopa (SVI), za evidentiranje podatkov ob vstopu in izstopu ter podatkov o zavrnitvi vstopa državljanov tretjih držav pri prehajanju zunanjih meja držav članic in določitvi pogojev za dostop do SVI zaradi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ter o spremembi Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma in uredb (ES) št. 767/2008 ter (EU) št. 1077/2011.

5Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi glede podatkov (posnetkov videonadzora javnih cest), ki jih je policija pridobila od Direkcije RS za infrastrukturo. Izvajanje videonadzora, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je urejeno v Zakonu o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP). V obravnavanem primeru je bil spoštovan 74. člen ZVOP, ravno tako 21. člen ZVOP, ki se nanaša na čas hrambe podatkov. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da lahko policija od upravljavca pridobi te podatke na podlagi 148. člena ZKP kot tudi na podlagi 115. člena ZNPPol. Kot že zgoraj navedeno obravnavani primer po dejanski in pravni podlagi ni enak tistemu iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-152/17-30 z dne 4.7.2019, saj v obravnavanem primeru ne gre za preventivno in neselektivno hrambo podatkov s strani policije, kot to zmotno trdi pritožnik. Prej navedena odločba Ustavnega sodišča se namreč nanaša na obdelavo osebnih podatkov, ki vključuje samodejni (avtomatizirani) dostop do podatkov ali samodejno primerjanje podatkov z drugimi evidencami osebnih podatkov. Kot izhaja iz navedene odločbe, pa ima policija splošno pravno podlago, da dostopa do evidenc osebnih podatkov tudi, če je njihov upravljavec tretja oseba (prvi odstavek 115. člena ZNPPol), kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi. V primeru, ki ga je obravnavalo Ustavno sodišče, pa je šlo po obsegu in naravi za neprimerljivo drugačen način obdelave osebnih podatkov za namene policijskega dela, kot je sicer predvideno v prvem odstavku 115. člena ZNPPol. Pritožnik ne zatrjuje (in ni zatrjeval), da so se obravnavani konkretni podatki hranili v nasprotju z 21. členom ZVOP (le toliko časa, dokler je to potrebno za dosega namena, zaradi katerega so se zbirali), zato ni relevantna trditev, da se videoposnetki (na splošno) lahko hranijo 90 dni in ne zgolj štiri tedne, kot je navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

6Odločitev, kot jo je sprejelo sodišče glede podatkov, ki jih je posredovala policija Republike Hrvaške, pritožnik ne izpodbija.

7Pritožnik pravilno citira iz odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da pomeni obrazložitev sodne odločbe poseben vidik pravice iz 22. člena Ustave, ter da mora biti odločba sodišča v vsaki bistveni točki obrazložena na konkreten način, da omogoča presojo, ali je država v zadostni meri izpolnila vse zahteve, ki ji glede trditvenega in dokaznega bremena nalagajo zakonske določbe, kot tudi, da obrazložena sodna odločba pomeni bistven del poštenega postopka, ki ga zagotavljajo 22. člen, prvi odstavek 23. člena in v kazenskem postopku 29. člen Ustave. Pritožnik pa nima prav, da izpodbijani sklep ne izpolnjuje meril, ki jih pritožnik glede standarda obrazložitve odločb sodišča povzema iz odločb Ustavnega sodišča. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijani sklep zadostne, jasne in razumne razloge.

8Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 403. člena ZKP).