VSL Sklep I Cp 280/2021

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo zaradi plačila 7.000,00 EUR, saj je ugotovilo, da je tožnik vložil tožbo o predmetu, o katerem je bila prej sklenjena sodna poravnava.

2Tožnik zoper sklep vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da zahtevek, ki je predmet te pravde, ni bil zajet v sodni poravnavi, sklenjeni v nepravdnem postopku N 00/2013 Okrajnega sodišča v Črnomlju, kjer je šlo za delitev solastnine. V tej pravdni zadevi tožnik uveljavlja obligacijski zahtevek zaradi obogatitve toženke. Pravnomočnost odločitve, sprejete v nepravdnem postopku, se ne more raztezati na obligacijska razmerja med pravdnima strankama. Stranki sta v nepravdnem postopku podali določene trditve v zvezi z vlaganji v nepremičnine, vendar te trditve (za nepravdni postopek) niso bile relevantne in jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Stranki pa nista uveljavljali nobenih zahtevkov v zvezi z vlaganji. Pa tudi če bi jih, jih sodišče v postopku delitve solastnine ne bi smelo upoštevati, ampak bi stranki napotilo na pravdo. Stranki bi takšne zahtevke lahko vključili v sodno poravnavo, a jih nista. Vsebina sodne poravnave je jasna in ne more biti nobenega dvoma, da v njej niso zajeti nobeni obligacijski zahtevki. Pravdni stranki sta si nepremičnini razdelili tako, da sta obe postali izključni lastnici določenih nepremičnin, tožnik pa je prejel od toženke še 25.000,00 EUR, saj je bila vrednost nepremičnin, ki jih je prejel, nižja od vrednosti, ki bi jo glede na višino svojega solastnega dela moral prejeti.

3Pravnomočnost sodne poravnave se lahko razteza le na njen izrek, v nobenem primeru pa ne na navedbe strank v postopku. Če bi stranki s poravnavo hoteli rešiti tudi vprašanje vlaganj v hišo, bi to morali zapisati v poravnavo (npr. da druga zoper drugo nimata nobenih zahtevkov iz naslova vlaganj v nepremičnino), pa tega nista storili. Sodišče povsem jasno vsebino sodne poravnave neutemeljeno širi na vprašanja, ki v njej niso zajeta. O vprašanju, ki je predmet tožbenega zahtevka, še ni bilo odločeno, niti o tem ni bila sklenjena sodna poravnava, zato je po prepričanju tožnika tožba neutemeljeno zavržena. Tožnik oporeka stališču sodišča prve stopnje, da se obseg pravnomočnosti sodbe presoja z razlago celotne sodbe (sodne poravnave), ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. Pravnomočen postane le izrek, ne pa obrazložitev. V zvezi z razsojeno stvarjo je res potrebno upoštevati ugotovljeno dejansko stanje in razloge sodbe, vendar pa tega ni mogoče prenesti na sodno poravnavo. Pri sodni poravnavi namreč ni ugotovljeno dejansko stanje, prav tako ni obrazložitve. Zato se pravnomočnost pri sodni poravnavi ne more nanašati na dejansko stanje in razloge. Po mnenju tožnika je zato analogija s sodbo zmotna. Kot razloge in dejansko stanje sodne poravnave ni mogoče šteti trditev strank pred sklenitvijo sodne poravnave, razlogi za sklenitev sodne poravnave pa so za vsako stranko različni. Pravnomočnost bi se na dejansko stanje lahko nanašala le v primeru, če bi bilo dejansko stanje izrecno zapisano v poravnavo, česar pa v obravnavanem primeru stranki nista storili. Stranki sta s sodno poravnavo razdelili solastnino. Razen obveznosti toženke, da tožniku na račun njegovega solastniškega deleža izplača še denarni znesek, pa v sodni poravnavi ni nobenih obligacijskih zahtevkov, ki se jim stranki tudi nista odpovedali ali izjavili, da bi bila s sklenitvijo urejena vsa njuna medsebojna razmerja. Zato ne gre za res transacta.

4Nepravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik z uveljavljanjem zahtevka prekludiran, ker bi moral vsa dejstva, ki bi lahko vplivala na višino izravnalnega zneska oz. cenitev stanovanjske hiše, uveljavljati v nepravdnem postopku. V zvezi s tem tožnik ponavlja svoje navedbe, da zahtevka, ki ga uveljavlja v tej pravdi, ne bi mogel uveljaviti v nepravdnem postopku. Iz tega razloga in ker med strankama še ni bilo druge pravde, ni moglo priti do prekluzije.

5Pritožba sodišču prve stopnje očita še absolutno bistveno kršitev postopka, saj je sodišče samo, brez dokaznega sklepa, izvedlo dokaz, ki ga je predlagala tožena stranka in sicer je pridobilo in vpogledalo v listine spisa Okrajnega sodišča v Črnomlju N 00/2013. Tožnik s tem ni bil seznanjen, pri izvedbi dokaza ni mogel sodelovati, prav tako se do njega ni mogel opredeliti. Tožnik dokazu nasprotuje. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi zapisalo tudi, da so bile trditve odgovora na tožbo neprerekane. Tožnik, ki pripravljalne vloge po vložitvi odgovora na tožbo še ni vložil, bi jih v nadaljevanju postopka gotovo prerekal. Tožnik priglaša tudi pritožbene stroške.

6Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

7Pritožba je utemeljena.

8Pri svoji odločitvi je sodišče prve stopnje izhajalo iz ugotovitve, da so bila vlaganja v stanovanjsko hišo na naslovu ..., v nepravdnem postopku N 00/2013, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju, zatrjevana. Takšne trditve sta podali obe pravdni strani: toženka v vlogi z dne 9. 5. 2014, tožnik pa v vlogi z dne 5. 12. 2014. Sodišče prve stopnje na tej podlagi zaključi, da so bile te trditve podane takrat, ko je prišlo do delitve solastnih nepremičnin in so se v okviru delitve upoštevali tudi prispevki udeležencev. Na podlagi ocenjenih vrednosti nepremičnin je bil sporazumno dogovorjen znesek, ki se ga je toženka zavezala plačati tožniku v popolno izravnavo vrednosti nepremičnin, ki so bile predmet delitve (podrobno to sodišče pojasni v 4. opombi). Po presoji sodišča prve stopnje je bil vložek tožnika v stanovanjsko hišo znan že ob sklepanju sodne poravnave v nepravdni zadevi N 00/2013, toženka pa je v izogib nadaljnjim postopkom pristala na izplačilo ocenjenega tožnikovega deleža na stanovanjski hiši vključno z vsemi vlaganji. Po prepričanju sodišča prve stopnje sta se pravdni stranki morali zavedati, da je treba v nepravdnem postopku N 00/2013 navesti vsa odločilna dejstva za dosego svojih pravic: če je tožnik menil, da je njegov prispevek bistvenega pomena, ki bi lahko vplival na višino izravnalnega zneska, bi to moral uveljaviti v navedenem nepravdnem postopku. Med istima strankama glede iste nepremičnine tega zaradi prekluzije ne more več uveljaviti v pravdi. Stranki sta svoja stvarnopravna in obligacijskopravna razmerja glede navedene stanovanjske hiše rešili s sodno poravnavo v zadevi N 00/2013, v kateri se je na račun večvrednosti stanovanjske hiše, ki ji je pripadla, toženka zavezala izplačati tožniku izravnalni znesek in so bili na ta način prispevki pravdnih strank, ki sta jih zatrjevala v nepravni zadevi N 00/2013 enakomerno upoštevani. Po presoji prvostopenjskega sodišča gre torej za res transacta.

9Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pojasnilo, da je potrebno obseg pravnomočne sodbe presojati z razlago celotne sodne poravnave in sicer tudi dejanskega stanja in razlogov. Po mnenju sodišča prve stopnje so za ugotovitev identičnosti sporov odločilni: izrek sodne poravnave, njena dejanska podlaga in razlogi za odločitev, nov tožbeni predlog in razmerje na katerem temelji zahtevek iz tega tožbenega predloga ter njuna medsebojna primerjava. Stranki v nepravdnem postopku na račun svojih deležev sicer nista vztrajali pri ugotovitvi višjih solastniških deležev, vendar sta po prepričanju sodišča prve stopnje vsa medsebojna razmerja iz naslova razdelitve in vrednosti deležev nepremičnine že upoštevali in dokončno uredili. Tako so morali biti v nepravdnem postopku upoštevani vsi prispevki pravdnih strank in je bil z medsebojnim popuščanjem v izogib nadaljnjim postopkom dosežen dogovor v okviru izplačila izravnalnega zneska 25.000,00 EUR, ki je upošteval prispevek vseh udeležencev.

10Takšna presoja sodišča prve stopnje je napačna. 1050. člen Obligacijskega zakonika¹ (v nadaljevanju OZ) določa, da je poravnava pogodba, s katero osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja ali pravice, ki se uveljavlja, z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost ter določijo medsebojne pravice in obveznosti. To pomeni, da je treba tudi sodno poravnavo razlagati kot pogodbo. Po prvem odstavku 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, če je posamezno določilo sporno, pa je treba iskati skupen namen pogodbenikov. Določila sodne poravnave se torej najprej uporabljajo tako kot se glasijo. Da bi stranka dosegla ugotavljanje dejanskega stanja v smeri iskanja skupnega namena pogodbenikov, pa mora zato najprej ustrezno izkazati, da je pogodbeno določilo sporno. Pogodbeno določilo je sporno šele, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenih določil.²

11Če preidemo na obravnavano zadevo, to pomeni, da je treba sodno poravnavo v zadevi N 00/2013 Okrajnega sodišča v Črnomlju najprej razumeti tako, kot je zapisana. Šele, če katera od strank ponudi navedbe, ki kažejo, da je razumevanje sodne poravnave med strankama sporno, je potrebno ugotavljati njun skupni namen. Iz besedila sodne poravnave ne izhaja nikakršno pojasnilo okoliščin, ki bi privedle do plačila 25.000,00 EUR, razen zapisa, da je toženka (v sodni poravnavi: prva nasprotna udeleženka) ta znesek dolžna plačati na račun tožnikovega solastniškega deleža na nepremičninah. Nasprotno pa v sodni poravnavi ni zapisano, da bi ta znesek obsegal tudi npr. vlaganja tožnika v stanovanjsko hišo. Iz besedila sodne poravnave tudi ni razvidno, da so s podpisom sodne poravnave rešena vsa sporna vprašanja med strankama in da iz naslova nepremičnin, ki so predmet sodne poravnave, druga zoper drugo nimata več nobenih zahtevkov, s čimer bi se stranki odpovedali nadaljnjim zahtevkom. Če štejemo, da je besedilo jasno, potem ni mogoče zaključiti, da je tožba v tej zadevi vložena glede zahtevka o katerem je že bila sklenjena sodna poravnava. Če pa bi se (spričo navedb tožnika v pritožbi, ki predstavljajo dovoljene pritožbene novote, saj navedb ni mogel podati prej, ker mu sodišče prve stopnje (še) ni vročilo odgovora na tožbo v odgovor) katera od določb sodne poravnave izkazala za sporno, bi sodišče moralo ugotavljati skupni namen strank sodne poravnave in šele, če bi se takrat ugotovilo, da je obligacijski zahtevek, uveljavljen v tej pravdi, zajet v sodni poravnavi, upoštevaje 308. člen Zakona o pravdnem postopku³ zavreči tožbo.

12Ker v tem trenutku še ni mogoče s stopnjo prepričanja reči ali je tožbeni zahtevek, ki je uveljavljen s tožbo v tej pravdi, vsebovan v sodni poravnavi, sklenjeni v zadevi N 00/2013 Okrajnega sodišča v Črnomlju, je zavrženje tožbe najmanj preuranjeno. Sodišče prve stopnje zaradi zavrženja tožbe sploh še ni začelo z vsebinsko obravnavo zadeve in se zato še ni opredelilo do s strani strank zatrjevanih dejstev. Prav tako strankama še ni dalo možnosti, da bi podale vse svoje dejanske trditve in odgovore na navedbe nasprotne stranke. Zlasti pritožbeno sodišče opozarja na absolutno bistveno kršitev iz 8. točke prvega odstavka 339. člena ZPP – sodišče namreč ni poslalo odgovora na tožbo tožniku, s čimer mu je odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Te kršitve glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo (prvi odstavek 354. člena ZPP). Če bi v tej situaciji pritožbeno sodišče samo odločalo o zadevi, to ne bi pomenilo zgolj dopolnitve dokaznega postopka, ampak njegovo celotno izvedbo, kar bi lahko pomenilo poseg v strankino ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS) in s tem rušenje načela dvostopenjskega sojenja.

13Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti vsebino sodne poravnave (če se zaradi navedb v pritožbi izkaže, da so njene določbe sporne, bo moralo ugotavljati tudi skupni namen strank za sklenitev sodne poravnave) in nato, če bo ponovno ugotovilo, da je v tožbi uveljavljen zahtevek, ki je zajet v sodni poravnavi, tožbo zavreči, oz., če tega ne bo ugotovilo, meritorno odločati o tožbenem zahtevku.

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami.
² Sklep VS RS II Ips 45/2012.
³ Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami, v nadaljevanju: ZPP