VSRS Sodba III Ips 124/2009

Reviziji se ugodi ter se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

»Ugotovi se, da je vpis začetka rednega prostovoljnega likvidacijskega postopka, spremembe firme, skrajšane firme, tipa zastopnika ter spremembe zastopnika zavoda V., po sklepu Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. Srg 2007/00404 z dne 10. 5. 2007 v celoti ničen in s sprejetjem sklepa opr. št. Srg 2007/00404 z dne 10. 5. 2007 in objavo sklepa v Uradnem listu RS št. 46 z dne 29. 5. 2007 niso nastale nobene pravne posledice,«

tožeči stranki pa naloži povrnitev 1.474,87 EUR pravdnih stroškov tožene stranke, v 15 dneh od vročitve te sodbe, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od vročitve te sodbe do plačila.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 664,41 EUR stroškov pritožbenega postopka ter 1.100,72 EUR stroškov revizijskega postopka, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od vročitve te sodbe do plačila.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je vpis začetka rednega prostovoljnega likvidacijskega postopka, spremembe firme, skrajšane firme, tipa zastopnika ter spremembe zastopnika zavoda V., po sklepu Okrožnega sodišča v Kranju Srg 2007/00404 z dne 10. 5. 2007, v celoti ničen, ter da s sprejetjem navedenega sklepa in njegovo objavo v Uradnem listu RS, št. 46 z dne 29. 5. 2007, niso nastale nobene pravne posledice. Toženi stranki pa je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.565,44 EUR z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka, in sicer iz vseh razlogov, navedenih v 370. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), „zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred prvostopenjskim sodiščem iz drugega odstavka 339. člena [ZPP] ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred drugostopenjskim sodiščem iz prvega odstavka 339. člena [ZPP]“. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo sodb sodišč nižjih stopenj z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in povrnitvijo pravdnih stroškov z morebitnimi zamudnimi obrestmi; podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Pri tem priglaša stroške revizije.

4Revizija je bila vročena tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe. Sicer pa predlaga zavrženje oziroma zavrnitev revizije ter naložitev stroškov odgovora na revizijo z morebitnimi zamudnimi obrestmi v plačilo toženi stranki.

5Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D). Zato se po drugem odstavku 130. člena ZPP-D nadaljuje po določbah ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99).

Relevantno dejansko stanje

6Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili naslednja pravno odločilna dejstva:

- tožeča stranka – K. je bila soustanoviteljica zavoda C.;

- zavod C. je kot edini ustanovitelj ustanovil toženo stranko – V.; odločitev o ustanovitvi je v imenu ustanovitelja sprejel svet zavoda C.;

- sklep o prenehanju tožene stranke in začetku likvidacije je v imenu ustanovitelja (zavoda C.) dne 20. 2. 2007 sprejel direktor zavoda C., P. R.

Dovoljenost revizije

7Tožeča stranka v odgovoru na revizijo ni navedla razlogov za uveljavljano nedovoljenost revizije. Zato revizijsko sodišče izven okvira predhodnega preizkusa ni preizkušalo njene dovoljenosti. Če je respondentka z nedovoljenostjo revizije merila na nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, pa gre za vprašanje, ki zadeva njen vsebinski preizkus, za vprašanje njene utemeljenosti (o čemer glej v nadaljevanju).

Presoja utemeljenosti revizije

8Tožeča stranka je vložila tožbo na ugotovitev ničnosti vpisa začetka rednega prostovoljnega likvidacijskega postopka nad toženo stranko, ki ima pravnoorganizacijsko obliko zavoda. Med strankama je sporno vprašanje, ki ga kot bistvenega izpostavlja tudi revizija, kateri organ v imenu ustanovitelja (zavoda C.) je bil pristojen za sprejem odločitve o prenehanju tožene stranke oziroma ali je za to imel upravičenje direktor zavoda C.

9Prenehanje zavoda je urejeno v 54. členu Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ), ki v tretji alineji prvega odstavka določa, da zavod preneha, če ustanovitelj sprejme akt o prenehanju zavoda, ker so prenehale potrebe oziroma pogoji za opravljanje dejavnosti, za katero je bil zavod ustanovljen; v drugem odstavku pa, da se v primeru prenehanja zavoda po tretji alineji prvega odstavka postopek likvidacije zavoda opravi v skladu z zakonom.

10Zgoraj navedene določbe ZZ obravnavane dejanske situacije neposredno ne urejajo. Pri odgovoru na vprašanje, kateri organ v imenu ustanovitelja (ki je prav tako zavod) lahko oblikuje pravno veljavno voljo za prenehanje odvisnega zavoda, je treba izhajati iz pravne narave dejanja, glede katerega se zahteva izbris iz sodnega registra (to je odločitve o prenehanju in likvidaciji toženke), ter organizacijske strukture zavoda. ZZ namreč, podobno kot Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) za kapitalske družbe, razlikuje med organoma upravljanja in poslovodenja. Tako iz VI. poglavja ZZ izhaja, da svet zavoda kot organ upravljanja sprejema odločitve o temeljnih organizacijsko – statusnih in razvojnih vprašanjih (prvi odstavek 29. člena in 30. člen), medtem ko direktor zavoda organizira in vodi delo in poslovanje zavoda ter zastopa in predstavlja zavod (drugi odstavek 31. člena).

11Stališče sodišč nižjih stopenj, da sodi odločitev o ustanovitvi in prenehanju odvisnega zavoda med naloge upravljanja njegovega ustanovitelja, je napačno. V 30. členu ZZ so naštete pristojnosti in naloge, ki jih opravlja svet zavoda: le-ta sprejema statut oziroma pravila in druge splošne akte zavoda, sprejema programe dela in razvoja zavoda ter spremlja njihovo izvrševanje, določa finančni načrt in sprejema zaključni račun zavoda, predlaga ustanovitelju spremembo ali razširitev dejavnosti, daje ustanovitelju in direktorju zavoda predloge in mnenja o posameznih vprašanjih ter opravlja druge z zakonom ali aktom o ustanovitvi oziroma s statutom ali pravili zavoda določene zadeve. Odločitve o ustanovitvi in prenehanju odvisnega zavoda ni med zakonskimi pristojnostmi in nalogami sveta zavoda; iz dejanskih ugotovitev v konkretnem primeru pa tudi ne izhaja, da bi akt o ustanovitvi zavoda C. svetu zavoda podeljeval tovrstno pristojnost.

12Ni mogoče sprejeti niti argumentacije sodišč nižjih stopenj, da bi bila odločitev o (ustanovitvi in) prenehanju odvisnega zavoda že po svoji naravi naloga upravljanja. Ta odločitev namreč ne posega v notranjo (organizacijsko) strukturo samega ustanovitelja, temveč je del njegove poslovne politike, ki jo ustanovitelj lahko uresničuje tudi preko odvisnega zavoda. Oporo za navedeno stališče je najti v primerljivi ureditvi s področja prava družb, kjer je poslovodni organ (kapitalske) družbe tisti, ki je pristojen za odločitev o kapitalskem vložku (v obliki plačila delnic ali osnovnih vložkov) pri ustanovitvi druge družbe; prav tako je pristojen oblikovati (pravno poslovno) odločitev o morebitni likvidaciji družbe, v kateri je družba ustanoviteljica pridobila članske pravice.

13Iz zgoraj navedenega sledi, da sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili materialno pravo, ko sta zavzeli stališče, da direktor zavoda – ustanovitelja ni bil upravičen sprejeti odločitve o likvidaciji odvisnega zavoda. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo in na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP odločilo tako, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe.

14Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po uspehu tožene stranke z revizijo je tožeča stranka v obravnavanem gospodarskem sporu v celoti propadla. Zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Od priglašenih stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje (stroškovnik – list. št. 67) je revizijsko sodišče toženi stranki priznalo 600 odvetniških točk za sestavo odgovora na tožbo, 600 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, 450 točk za sestavo druge pripravljalne vloge, 300 točk za sestavo tretje pripravljalne vloge, 300 točk za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo, 150 točk za porabljeni čas med zastopanjem na tem naroku (urnino) ter 50 točk za prejem odločbe in poročilo stranki. Ni pa ji priznalo priglašenih stroškov za „sestanek s stranko in prevzem zadeve“, saj ne gre za samostojno storitev, ki ni zajeta v drugih postavkah odvetniškega zastopanja (tar. št. 39 Odvetniške tarife). Prav tako ji ni priznalo stroškov za sestavo prve pripravljalne vloge, saj glede na to, da tožena stranka v njej ni podala novih bistvenih navedb ali pravnih stališč (ki jih ne bi vseboval že odgovor na tožbo), ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Skupna vrednost odvetniške storitve tako znaša 2.450 odvetniških točk oziroma 1.124,55 EUR. Ob upoštevanju materialnih stroškov v višini 15,83 EUR (2% od 1.000 točk + 1% od 1.450 točk) in na celotno vrednost storitve obračunanega 20% davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v višini 228,08 EUR znaša nagrada pooblaščencu 1.368,46 EUR. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki tudi plačano sodno takso za odgovor na tožbo v višini 106,41 EUR. Potrebni stroški tožene stranke pred prvostopenjskim sodiščem tako znašajo 1.474,87 EUR. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).

15Od priglašenih stroškov pred sodiščem druge stopnje je revizijsko sodišče toženi stranki priznalo 375 točk oziroma 172,12 EUR za sestavo pritožbe ter 50 točk oziroma 22,95 EUR za poročilo stranki. Ni pa ji priznalo priglašenih stroškov za „sestanek s stranko in pregled dokumentacije“, saj ne gre za samostojno storitev, ki ni zajeta v drugih postavkah odvetniškega zastopanja (tar. št. 39 Odvetniške tarife). Ob upoštevanju materialnih stroškov v višini 3,90 EUR in na celotno vrednost storitve obračunanega 20% DDV (39,80 EUR) znaša nagrada pooblaščencu 238,77 EUR. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti tudi plačano sodno takso za pritožbo v višini 425,64 EUR. Skupno tako pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 664,41 EUR. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).

16Od priglašenih stroškov pred revizijskim sodiščem je Vrhovno sodišče toženi stranki priznalo 900 točk oziroma 413,10 EUR za sestavo revizije ter 50 točk oziroma 22,95 EUR za poročilo stranki, kar skupaj z 2% materialnimi stroški (8,72 EUR) in 20% DDV (88,95 EUR) znaša 533,72 EUR. Ni pa ji priznalo priglašenih stroškov za „sestanek s stranko in pregled dokumentacije“, saj ne gre za samostojno storitev, ki ni zajeta v drugih postavkah odvetniškega zastopanja (tar. št. 39 Odvetniške tarife). Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti tudi plačano sodno takso za revizijo v višini 567,00 EUR. Skupno tako revizijski stroški tožene stranke znašajo 1.100,72 EUR. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).

17Na podlagi prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) je Vrhovno sodišče odvetniške stroške odmerilo v skladu z določbami Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 67-3245/2003 in naslednji), sodne takse pa, upoštevaje 39. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1), v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah (ZST-UPB1; Ur. l. RS, št. 20-871/04 in naslednji).