30. člen ZZ

Samo po sebi ni odločilno tožnikovo pravno stališče, da gre v njegovem primeru za spor v civilnopravnem razmerju pravdnih strank, temveč so odločilne dejanske okoliščine spora, ki jih je zatrjeval v tožbi, in tožbeni zahtevki, ki jih je v njej postavil, ter ali se v tem dvojem kaže civilnopravna narava spora.

Med taksativno naštetimi sredstvi izvršbe ni izvršbe na ustanoviteljski delež zavoda, vendar to ne utemeljuje zaključka, da ustanoviteljski delež zavoda ni premoženjska pravica v smislu 32. člena ZIZ. Ne glede na namen, za katerega je ustanovljen, ima zavod kot pravnoorganizacijska oblika v okviru katere se opravlja določena dejavnost, premoženjsko vrednost, ki se z uspešnim poslovanjem le še veča. Če se ustvarjen dobiček porablja za nadaljnji razvoj dejavnosti, ustanovitelji niso deležni neposredne premoženjske korit v obliki izplačanega dobička, temveč posredne premoženjske koristi, ki se kaže kot večanje vrednosti zavodsko organiziranega premoženja, ki ga uporabljajo za opravljanje dejavnosti. Določba 30. člena ZIZ, ki taksativno našteva sredstva izvršbe, ne more pretehtati nad določbo 32. člena ZIZ, ki pravi, da je predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve lahko vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma, če ni izvršba na njej z zakonom omejena. Razlog, da se izvršba na dolžnikovo premoženje ne dovoli, torej ne sme biti v tem, da ZIZ za določeno vrsto premoženja sredstva izvršbe ne predv

Personalna povezanost med družbeniki (ustanovitelji zavoda) je taka, da je treba spoštovati načelo vestnosti in poštenja ter ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji. V kolikor ima posamezni družbenik (ustanovitelj) moč vplivati na interese drugih, mu kot proti utež na drugi strani stoji nasproti dolžnost zvestobe, kot odgovornost upoštevati in si prizadevati za skupni interes družbe (smiselno zavoda). Če ustanovitveni Akt predvideva izključitev je ob smiselni uporabi prvega odstavka 999. člena OZ mogoče zavzeti stališče, da tožba v takem primeru ni potrebna. O izključitvi lahko odločijo ustanovitelji zavoda sami. Izključeni ustanovitelj zavoda pa ima pravno varstvo, to je, da sme s tožbo zahtevati razveljavitev sklepa, če meni, da ta ni utemeljen.

Drugi toženec je pri prvi toženki (javnemu zavodu) opravljal funkcije člana sveta, predsednika sveta in v. d. direktorja. Vodstveno funkcijo je opravljal nepoklicno, in sicer na podlagi podjemne pogodbe. Zato se odgovornost drugega toženca ne presoja po določbah o odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo povzroči njegov delavec oziroma javni uslužbenec (147. člen OZ), temveč po določbah o odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ (prvi odstavek 148. člena OZ). Član organa pravne osebe lahko oškodovancu neposredno odgovarja le tedaj, ko dejanje ni v zvezi z opravljanjem njegove funkcije. Ker iz tožbene trditvene podlage izhaja, da se očitki nanašajo na ravnanja drugega toženca, ki jih je ta povzročil v okviru izvrševanja svojih funkcij ali v zvezi z njimi, je njegova neposredna deliktna odgovornost izključena, zato je ugovor stvarne pasivne legitimacije drugega toženca utemeljen. V ravnanjih drugega toženca oziroma drugih članov organa prve toženke pri razrešitvi tožnice, odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter drugih očitkih ni ničesar protipravnega. Čeprav sta razrešitvi in odpovedi nezakoniti zaradi postopkovnih napak, zaradi česar je bilo s sodbama ugode

Stališče sodišč nižjih stopenj, da sodi odločitev o ustanovitvi in prenehanju odvisnega zavoda med naloge upravljanja njegovega ustanovitelja, je napačno. V 30. členu ZZ so naštete pristojnosti in naloge, ki jih opravlja svet zavoda. Odločitve o ustanovitvi in prenehanju odvisnega zavoda ni med zakonskimi pristojnostmi in nalogami sveta zavoda; iz dejanskih ugotovitev v konkretnem primeru pa tudi ne izhaja, da bi akt o ustanovitvi zavoda C. svetu zavoda podeljeval tovrstno pristojnost. Ni mogoče sprejeti niti argumentacije sodišč nižjih stopenj, da bi bila odločitev o (ustanovitvi in) prenehanju odvisnega zavoda že po svoji naravi naloga upravljanja. Ta odločitev namreč ne posega v notranjo (organizacijsko) strukturo samega ustanovitelja, temveč je del njegove poslovne politike, ki jo ustanovitelj lahko uresničuje tudi preko odvisnega zavoda.