VSM Sodba I Cp 910/2020

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v tč. I. izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki glasi:

„Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 2.000,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.5.2016 do plačila ter ji povrniti 200,73 € pravdnih stroškov, vse v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi“

zavrne.

II. Tožnica je dolžna plačati toženki 300,00 € stroškov pritožbenega postopka.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 2.000,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.5.2016 do plačila ter ji povrniti 200,73 € pravdnih stroškov, vse v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. I. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (tč. II. izreka).

2Zoper obsodilni del sodbe je pravočasno pritožbo vložila toženka. V njej navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Iz njene vsebine je razvidno, da se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo ugotovljeno, da je toženka odgovorna za škodni dogodek, ne pa zoper višino odmerjene denarne odškodnine. V pritožbi navaja razloge, zaradi katerih meni, da je terjatev zastarala; graja zavrnitev dokaznih predlogov z ogledom kraja škodnega dogodka ter izvedenca gradbene stroke, ki bi lahko izmeril drsnost klančine v suhem in mokrem vremenu. Dobršen del navedb v pritožbi se nanaša na trditve in izpovedbo tožnice o okoliščinah, v katerih je prišlo do padca. Tako izrecno izpostavlja, da je tožnica vedela „kakšne so razmere.....poznala okolico in površino podesta......vreme je bilo stabilno in so bila pohodne površine očiščene in urejene.....Ker pa je tožeča stranka videla in ugotovila, da je pohodna površina normalna, je tožeča stranka prišla ven z natikači....“. Sodišču prve stopnje tudi očita, da ne „objektivizira izjavo priče M. L. ....“ ter poudarja, da iz vremenskega poročila izhaja, da na dan škodnega dogodka niso bile takšne razmere, ki bi zahtevale dodatno posipavanje ali čiščenje pohodnih površin, saj je bilo vreme normalno za zimske razmere:“...so bile vse poti pred nezgodo očiščene in posipane“. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne in priglaša stroške sodne takse.

3V odgovoru na pritožbo tožnica sistematično odgovarja na posamezne očitke v pritožbi in navaja razloge, zaradi katerih meni, da so očitki neutemeljeni. V zvezi z razlogi o odgovornosti zavarovanca toženke povzema izpovedbo tožnice in poudarja, da je tožnica zjutraj videla hišnika posipavati, da je bila pohodna površina, kjer je padla, do obravnavanega dogodka:“...zmeraj očiščena oziroma zaradi ledu ni drsela....Dotlej je zmeraj bilo ustrezno poskrbljeno, da leda na klančini ni bilo, ko se je solilo in se je led odstranil. Tožnice ni utemeljeno bremeniti za nastalo škodo, če se kritičnega dne ni ustrezno solilo. Zakaj se ni, tožnica ne ve.“. Glede priče L. navaja, da toženka ne pove, v katerem delu njegova izjava ni objektivizirana in navaja razloge tudi o vremenskih pogojih, saj iz podatkov o temperaturah in stanju vremena izhaja, da so bili podani pogoji za nastanek ledu. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6V obravnavani zadevi je senat sodišča druge stopnje pritožbo toženke obravnaval na seji dne 26.1.2021. V pritožbi je toženka uveljavljala pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, vendar povsem nesistematično. Pri tem je določno navajala dele izpovedbe tožnice, zaslišane kot stranke in zatrjevala dvom v dokazno oceno tega posamičnega dokaza. Navajala je tudi, da sodišče „ne objektivizira“ izjave priče M. L., torej je grajala tudi skupno dokazno oceno sodišča prve stopnje glede bistvenih dejstev, ki se nanašajo na temelj odškodninske obveznosti. Senat sodišča druge stopnje pa je v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava ugotovil, da je potrebno ponovno izvesti tudi dokaz z zaslišanjem priče N. V.. Na podlagi ocene, da so podani pogoji iz 347. ter 355. člena ZPP, se je zato odločil za razpis naroka za obravnavo. Pri tem je sprejel tudi odločitev, da bo v zadevi odločil sodnik poročevalec kot sodnik posameznik (peti odst. 347. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je narok izvedlo dne 23.2.2021 in na njem zaslišalo tožnico kot stranko ter prebralo izpovedbi prič V. in L..

7Sodišče prve stopnje je dokazno oceno glede „temelja zahtevka in sokrivde tožnice“ zapisalo v tč. 11. in 12. obrazložitve. Osrednji, bistveni del sklepanja sodišča prve stopnje je zapisan v stavku:“Da bi bilo s strani zavarovanca toženke dne 19.1.2016, preden je tožnica padla, območje šole posipano oz. poledenela površina podesta očiščena, se ni zatrjevalo in dokazovalo.“. Da je zavarovanec toženke opustil „zagotovitve varnostnih ukrepov posipanja oz. odstranitve ledu“ je zaključek, ki temelji na dokazni oceni izpovedbe tožnice:“Poledenelost, kot je izpovedala tožnica, pa ni pričakovala, ker je bilo do tega dne vedno poskrbljeno, da je bilo območje šole počiščeno.“ (citirano iz tč. 12. obrazložitve) ter priče L., ki je:“potrdil trditve tožnice, da je bilo na zunaj na splošno zelo spolzko zaradi ledu.“ (citirano iz tč. 11. obrazložitve).

8Sodišče prve stopnje je pravilno navajalo določbe materialnega prava, ki urejajo področje varnosti in zdravja pri delu na delovnem mestu (tč. 11. obrazložitve), saj je bila tožnica v času škodnega dogodka v delovnem razmerju pri zavarovancu toženke. V tem razmerju so še posebej poudarjena dolžnostna ravnanja obeh subjektov pogodbe o zaposlitvi v zvezi z varnostjo in zdravjem na delovnem mestu¹, opredeljena tudi v pravnih virih, ki jih citira sodišče prve stopnje (Zakon o varnosti in zdravju pri delu; Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnem mestu). Takšne določbe imajo praviloma obvezujoč (kogenten) učinek in so del pogodbenega razmerja. V okoliščinah konkretnega primera je potrebno uporabiti tudi določbo prvega odstavka 179. člena ZDR-1², ki napotuje na uporabo splošnih pravil odškodninskega prava.

9Tožnica v obravnavani zadevi zatrjuje, da je padla na podestu (klančini), ki se nahaja ob vhodnih (oz. izhodnih) vratih, vzrok padca pa je bila“...zdrsljiva pohodna površina, zaradi ledu, ki ni bil ne očiščen, ne posipan s soljo ali peskom...“ (citirano iz tožbe, l. št. 2). Ne glede na izbiro pravne podlage odškodninske obveznosti (ali gre za pogodbeno ali nepogodbeno (deliktno)) je trditveno in dokazno breme glede kršitve pogodbene obveznosti ali protipravnega ravnanja na oškodovancu. Kot je citirano, je tožnica to tudi storila, za to trditev pa je predlagala tudi več dokazov³. Osrednje in bistveno vprašanje dokaznega postopka je bilo ves čas ali je bil vzrok padca tožnice poledenela in neočiščena klančina, ki se nahaja pred vrati; očitek zavarovancu toženke pa je, da če je bila klančina res poledenela, bi jo moral očistiti – in očitek te opustitve tvori jedro kršitve pogodbene obveznosti ali protipravnega ravnanja⁴. Ne samo tožnica, tudi toženka je svoje ugovorne trditve, da :“Zavarovanec tožene stranke ni ničesar naredil ali opustil, da je do nezgode prišlo“, povezala s predlaganjem dokazov (delno enakih kot tožnica – izvedenec za varstvo pri delu; rekonstrukcija škodnega dogodka). Obe pravdni stranki sta torej s trditvami in dokazi zanje predlagali ugotovitev istih odločilnih dejstev. Zato je v tč. 7. obrazložitve te sodbe citiran zapis sodišča prve stopnje zmoten. Kako je trditveno in dokazno breme porazdeljeno med pravdne stranke, določajo različna pravila. Vendar za odločanje sodišča praviloma ni bistveno, katera izmed strank je bila tista, ki je oblikovala konkreten dejanski stan (pravočasno postavila trditev o dejstvu in predlagala dokaz zanj), temveč zgolj to, da gre za procesno aktivnost strank (razpravno načelo) in ne sodišča. Zato so pravila o porazdeljevanju dokaznega bremena med strankami, v tem smislu, relativna⁵.

10Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je bil podest (klančina) „zaradi vremenskih razmer poledenel“ posledica neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP⁶, delno pa tudi napačne uporabe materialnega prava. V dokazno oceno namreč niso bila vključena vsa odločilna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku sicer ugotavljalo. Priča V. je bila takoj po padcu tožnice pri njej in jo je pomagala dvigniti. Izpovedala je, da padca ni videla in tudi to, da se s tožnico o vzroku padca „z njo sploh nisem nič pogovarjala“. Priča torej ni potrdila, da bi naj vzrok padca bila poledenelost klančine. Tudi priča L. je enako kot priča V. k tožnici pristopil po njenem padcu in glede vzroka, ko je bil izrecno vprašan, ali je bil na podestu led, odgovoril:“da se tega ne spomnim, vem pa, da je zunaj bilo spolzko.“. Sodišče prve stopnje v dokazno oceni ni vključilo niti dela izpovedbe tožnice, ki je tudi v postopku pred sodiščem druge stopnje izpovedala, da je istega dne, nekje med 6.00 in 7.00 uro zjutraj, že prehodila klančino, ko je šla po stvari, ki jih je potrebovala in jih prinesla v zgradbo. Zapisano pomeni, da je šla najprej po klančini, ko je šla po stvari in jo nato ponovno prehodila, ko se je vračala v zgradbo.

11Za sodišče prve stopnje je bila odločilna okoliščina, da je priča L. potrdil izpovedbo tožnice:“...da je bilo zunaj na splošno zelo spolzko zaradi ledu“ (tč. 11. obrazložitve), zato je verjelo tožnici da:“Poledenelosti ni pričakovala, ker je bilo do tega dne vedno poskrbljeno, da je bilo območje šole počiščeno“. Te trditve toženke v pritožbi:“da so bile vse poti pred nezgodo očiščene in posipane“, je sodišče druge stopnje ugotavljajo pri izvedbi dokaza s tožničinim ponovnim zaslišanjem. Izpovedala je, da je tega dne, ko je padla, videla hišnika, da je posipaval sol“ pri vseh vhodih, to je njegova naloga“; potrdila je, da je s to trditvijo mišljen tudi vhod, kjer je padla, nato dodala:“da ne more vedeti, ali je posipal točno pred vhodom, nad njim se nahaja nadstrešek.“.

12Na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožnica ni uspela dokazati, da je bil vzrok njenega padca poledenela klančina, ki bi jo zavarovanec toženke moral očistiti oz. odstraniti led oz. poskrbeti, da led sploh ne bi nastajal. Da bi bila klančina poledenela nista potrdili nobena od obeh prič, ki sta neposredno po padcu pomagali tožnici. Tožnica je istega dne in to v zgodnejših jutranjih urah (med 6.00 in 7.00 uro) že dvakrat prehodila isto klančino (pri vračanju v zgradbo je nosila blago, z obema rokama) in takrat očitno storila to povsem brez težav. Res so tega dne vladale zimske razmere in je bila temperatura pod lediščem, a novih padavin ni bilo, temperatura pa se je postopoma dvigovala (vremensko poročilo A 29), zato je izkustveno sprejemljivo, da bi morala klančina biti v zgodnejših urah še bolj ledena. Za odločitev v predmetni zadevi je nepomembno, ali so bile ostale površine očiščene oz. ali je bilo „zunaj na splošno zelo spolzko zaradi ledu“. Škodni dogodek se je zgodil na območju osnove šole v R., kar že v izhodišču pomeni, da gre za območje, kjer mora še posebej skrbno biti poskrbljeno za varnost otrok, njihovih starše, delavcev šole. Sodišče prve stopnje je verjelo tožnici, da je bilo:“do tega dne vedno poskrbljeno, da je bilo območje šole počiščeno“ (tč. 12. obrazložitve) in takšno ravnanje (da je hišnik tudi 19.1. posipaval) je potrdila tožnica tudi v postopku pred sodiščem druge stopnje. Zato pravilna uporaba povzetih metodičnih napotkov za dokazno oceno (vestna in skrbna presoja posamičnih in vseh dokazov skupaj) in njen vsebinski aspekt, ki ga tvorijo zahteva po za povprečnega človeka racionalni (razumni) argumentaciji, ne potrjuje teze tožnice, da je bila klančina (podest) na katerem je kritičnega dne padla, poledenela. Zavarovanec toženke zato ni kršil pogodbene obveznosti (ali ravnal protipravno) zagotovitve varne uporabe pohodne površine – klančine, preko katere se dostopa v zgradbo.

13Osrednji del kršitev, ki jih je toženka v pritožbi navajala po vsebini, ni pa jih klasificirala (razvrstila), sodijo med relativno bistveno kršitev določb postopka in sicer 8. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Kot je bilo navedeno, sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo metodoloških napotkov, ki so določeni v tem členu, zaradi česar odločitev sodišča prve stopnje ni bila zakonita in pravilna⁷. V okviru uradnega preizkusa pritožbenega razloga pravilne uporabe materialnega prava (dolžnostnega ravnanja zavarovanca toženke, da poskrbi za varno hojo po klančini), je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku dokazno ocenilo del izpovedbe priče V., ki ga sodišče prve stopnje ni uvrstilo med odločilna dejstva, sodišče druge stopnje pa meni drugače – okoliščina, da neposredni očividec dogodka (oseba, ki pomaga tožnici vstati po padcu, se lahko utemeljeno tako opredeli) ne pove, da je klančina bila res poledenela, sodi med odločilna dejstva. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (šesta alineja 358. člena ZPP).

14Pri tem je bilo pozorno in upoštevalo tudi tiste navedbe (trditve in dokaze) tožnice, ki jih je navajala v odgovoru na pritožbo⁸ in se nanašajo na bistveno vsebino zatrjevanega dolžnostnega ravnanja zavarovanca toženke – zagotovitve varne uporabe pohodne površine – klančine. Tožnica se je v tem delu sklicevala na lastne navedbe in njeno izpovedbo; glede priče L. in trditve toženke, da izvaja te priče ni „objektivizirana“ je navedla, da je ta trditev „neobrazložena“; s sklicevanjem na dokazilo o temperaturah in stanju vremena (A29) pa podala lastno dokazno oceno, da so „bili podani pogoji za nastanek ledu“. Da je sodišče druge stopnje te navedbe upoštevalo in jih vključilo (se do njih opredelilo) v razloge te sodbe, je razvidno iz obrazložitve.

15Toženka je v pritožbenem postopku v celoti uspela, zato je upravičena do povrnitve pravdnih stroškov. Priglasila je stroške plačila sodne takse v znesku 300,00 € brezobrestno in v tem obsegu so stroški tudi priznani (163. in 154. člen ZPP). Tožnica zaradi neuspeha krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).

¹ Npr. 35. člen ZDR-1:“Delavec mora spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb.“;prvi odst. 45. člena ZDR-1:“(1) Delodajalec mora zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu.“.
² „(1)Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava.“.
³ Zaslišanje tožnice in prič V. ter L.; barvne fotografije; ogled kraja škodnega dogodka; izvedenec ustrezne stroke (varstvo pri delu); citirano iz tožbe, l. št. 3.
⁴ Ustaljena je razlaga v sodni praksi in literaturi, da je ravnanje (storitev ali opustitev) lahko protipravno tudi, če nima pravnega temelja v izrecni zakonski, pogodbeni ali drugi pravni določbi, saj zadošča, da je ravnanje na splošno nedopustno – splošno merilo protipravnosti. V takšnih primerih morajo sodišča, glede na okoliščine konkretnega primera, ugotoviti ali je bilo kršeno kakšno (nezapisano) pravilo ravnanja, katerega namen je zmanjševanja oz. odpravljanje nevarnosti nastanka škode; glej podrobneje v VSRS sodba II Ips 129/2015 z dne 6.10.2016; VSRS Sodba II Ips 224/2013, 26. november 2015; VSM sodba I Cp 855/2015 z dne 6.1.2016.
⁵ „Pravno zgrešeno je tudi revizijsko stališče, da sodišče ne bi smelo upoštevati toženčeve navedbe, da je bil denar za nakup počitniškega stanovanja podarjen. Revident napačno razume razpravno načelo (7. člen ZPP). To načelo namreč pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, ki jih navedeta stranki, ne pa tudi, da sme upoštevati samo dejstva, ki so v korist stranke, ki jih je navedla, drugih dejstev, ki jih je sicer navedla, a so v korist nasprotne stranke, pa ne. Povsem brez pomena je, katera stranka je določeno pravno pomembno dejstvo navedla. Trditveno gradivo tvori celota (pravočasnih) trditev obeh strank. Tudi če tožnik ne navede vseh pravno pomembnih dejstev, lahko nesklepčnost njegove tožbe odpravi toženec (v odgovoru na tožbo ali kasneje).“; VSRS sodba II Ips 516/2006 z dne 14.9.2006.
⁶ Pri oceni dokazov je potrebno upoštevati temeljni metodološki napotek, ki ga vsebuje načelo proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Sodišče mora izoblikovati dokazno oceno na podlagi vestne (subjektivna ocena sodišča, ki izraža moralno in vrednostno pojmovanje) ter skrbne (objektivna ocena, ki mora biti izčrpno, poglobljeno in razumno obrazložena in zato prepričljiva) ocene vsakega dokaza posebej (analitičen pristop) in vseh dokazov skupaj (sintetičen pristop, ki zahteva primerjavo posameznih dokazov med seboj) ter na podlagi uspeha celotnega postopka (upošteva se celota procesnih dogajanj kot npr. logičnost in konsistentnost navedb strank, nespornost določenih dejstev ipd). Sodniku ta določba ne daje argumentacijskih napotkov za dokazno oceno. Prepuščeno mu je, da sam poišče in uporabi dejanska dokazna pravila, ki ustrezajo splošnim zakonom mišljenja, izkušenj in človeškega spoznanja. Zato citirana določba začrtuje zgolj formalni okvir proste dokazne ocene, vsebinskega pa mora sodnik v vsakem primeru posebej poiskati, uporabiti in argumentirati. Sodnik ocenjuje ali je neka trditev resnična po naravnih logičnih zakonih, kakor vsak drug človek, čeprav ni šolan pravnik. Dokazna ocena mora torej temeljiti na argumentih, ki so racionalni, sprejemljivi in preverljivi. Tako je sodnik kljub načelu proste presoje dokazov vezan na določeno logično dojemanje primera. Njegova argumentacija mora biti namreč obče (objektivno) sprejemljiva, tako da je potencialno prepričljiva za vsakega razumnega človeka iz časa in prostora, v katerem je izdana sodba.
⁷ Podrobneje v J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2005, tč. 22 komentarja 8. člena; VSRS Sodba in sklep II Ips 225/2017 z dne 10.1.2019.
⁸ Ločnica glede navedb v odgovoru na pritožbo, ki imajo zgolj naravo odgovora na pritožbene navedbe in tistimi, ki imajo naravo subsidiarnega pravnega sredstva (odgovor na pritožbo postane dejansko pritožba glede tistih razlogov iz sodbe, ki lahko privedejo do spremenjene odločitve) je nekoliko nejasna; sodišče druge stopnje to izrecno navaja, ker gre za pravico, ki ima tudi ustavnopravni rang (22. člen Ustave RS – podrobneje v J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, komentar k 344. členu; tako sicer že odločba US Up-115/95 z dne 24.4.1996).