UPRS Sodba I U 929/2019-18

I. Tožbi se ugodi, sklep Sklada Republike Slovenije za nasledstvo, javnega sklada, št. 0042-2485/2017/11 z dne 19. 3. 2019 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim sklepom je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) na podlagi prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), v zvezi s 7. in 10. členom Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP), kot nepopolno zavrgel zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožeča stranka dne 13. 10. 2017 vložila zahtevo za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge, ki pa ni bila popolna in primerna za obravnavo. Tožečo stranko je zato dne 20. 4. 2018, 31. 5. 2018, 6. 12. 2018 in 15. 1. 2019 pozvala na dopolnitev zahteve in ji določila 30-dnevni rok za dopolnitev vloge ter jo opozorila, da bo brez zahtevanih podatkov vlogo zavrnila. V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da je iz vročilnic razvidno, da so bile zahteve za dopolnitev toženi stranki vročene dne 26. 4. 2018, 5. 6. 2018, 10. 12. 2018 in 25. 1. 2019. Ker tožena stranka do izdaje sklepa ni prejela dopolnitve vloge, ali prošnje za podaljšanje roka za dopolnitev, je zahtevo tožeče stranke zavrgla.

2Tožeča stranka je najprej vložila tožbo v tujem jeziku. Po pozivu, je sodišče na podlagi pooblastila tožeče stranke prejelo tožbo vloženo po odvetniku A.A. ml. iz .... S tožbo tožeča stranka izpodbija sklep iz vseh tožbenih razlogov. V tožbi poudarja, da je tožeča stranka neuka prava in srbska državljanka, zato ni vedela, da bi lahko toženi stranki podala prošnjo za podaljšanje roka, saj je mislila, da bo pridobila sklep o dedovanju po pokojnem B.B., ki ga je dne 2. 5. 2019 res pridobila. Sklep o dedovanju je opremljen tudi z apostilom. Tožeča stranka je takoj pričela z zapuščinskim postopkom po pokojnem B.B., ko je dobila od tožene stranke zahtevo za dopolnitev dokumentacije, vendar je v Nemčiji trajal postopek dlje, kot je to predvidevala tožeča stranka. Po mnenju tožbe bi za tožečo stranko nastale nepopravljive posledice zaradi tega, ker ni v določenem roku pridobila sklepa o dedovanju in bo tako tožeča stranka ostala brez deviznih vlog. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

3V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih iz izpodbijanega sklepa. Navaja, da tožeča stranka vloge ni dopolnila v skladu z zahtevo za dopolnitev, kljub štirim vročenim pozivom na dopolnitev zahteve v verifikacijskem postopku s predložitvijo pravnomočnega sklepa o dedovanju po zapustniku. Izpodbijani sklep je bil tožnici vročen dne 22. 3. 2019, tožena stranka je dne 8. 4. 2019 (torej po vročitvi sklepa o zavrženju zahteve tožnici) prejela dopis tožnice, s katerim je predložila vabilo na zapuščinsko obravnavo pred nemškim sodiščem v Münchnu, razpisano za dne 2. 4. 2019. Ker je bil verifikacijski postopek ob prejemu navedenega dopisa že zaključen, je tožena stranka tožnico z dopisom z dne 11. 4. 2019 pozvala, naj se izjasni, ali naj se prejeto dopolnitev oziroma dopis šteje za tožbo. Glede na odgovor tožnice, ki ga je posredovala po svojem pooblaščencu in ga je tožena stranka prejela dne 14. 5. 2019, pri čemer je bil dopisu priložen tudi sklep o dedovanju št. 622 64499/09, na podlagi katerega sta bila kot zapustnikova dediča imenovana C.C. in tožnica, vsak v deležu 1/2, je tožena stranka predmetni dopis tožnice kot tožbo v upravnem sporu z dopisom z dne 27. 5. 2019 odstopila Upravnemu sodišču v nadaljnje reševanje. Tožena stranka v odgovoru še navaja, da je bila tožničina zahteva zavržena iz razloga nepopolnosti, skladno s četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP, v povezavi s prvim odstavkom 67. člena ZUP. Pri odločanju se zato tožena stranka ni ukvarjala z vsebinsko utemeljenostjo tožničine formalno nepopolne zahteve, zato ni mogoče slediti stališču tožnice, iz katerega bi izhajalo, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, ali da je na podlagi slednjega bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Sklepno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4Odgovor tožene stranke na tožbo je bil posredovan tožeči stranki. V pripravljalni vlogi tožeča stranka vztraja pri tožbi in poudarja, da bi tožeča stranka sklep o dedovanju posredovala že prej, vendar tega ni mogla storiti, ker ga je sodišče v Nemčiji izdalo šele 2. 5. 2019. V svojih prejšnjih vlogah pa je navajala, da pričakuje sklep o dedovanju oziroma je tudi poslala izpisek iz matičnega registra umrlih.

5Pripravljalna vloga tožeče stranke je bila posredovana toženi stranki.

6Tožba je utemeljena.

7V obravnavanem primeru je sporna odločitev tožene stranke o zavrženju vloge tožeče stranke, ki jo je tožena stranka oprla na določbe ZUP, ki se v teh postopkih uporabljajo na podlagi četrtega odstavka 7. člena ZNISESČP. Iz obrazložitve tako izhaja, da je tožena stranka uporabila drugi odstavek 67. člena ZUP. Ta med drugim določa, da če stranka pomanjkljivosti vloge v danem roku ne odpravi, organ s sklepom vlogo zavrže, zoper ta sklep pa je dovoljena pritožba.

8V uvodu tega sklepa je tožena stranka sicer kot podlago navedla tudi prvi odstavek 129. člena ZUP, vendar pa se na to določbo ne bi smela opreti. Po tej določbi organ v fazi predhodnega preizkusa zahteve, le to zavrže: če stvar na katero se vloga nanaša ni upravna zadeva; če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka; če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku; če se v isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti; enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Odločitev o zavrženju zahteve po tem členu temelji torej na ugotovitvi, da ni pogojev za začetek upravnega postopka, in ne da organ stranki ne priznava pravice, ki jo je zahtevala v vlogi oziroma, da stranka ni vložila popolne zahteve za priznanje določene pravice. Kot izhaja iz povzete določbe ZUP, pa tožena stranka do take ugotovitve (torej da ni pogojev za začetek upravnega postopka) v tem primeru nedvomno ni prišla, temveč je vlogo tožeče stranke zavrgla zaradi njene nepopolnosti.

9Po presoji sodišča, tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da je tožeča stranka v odgovorih na zahteve za dopolnitev vloge navajala, da je lastnik devizne knjižice B.B. (mož tožeče stranke) umrl. Utemeljen je tudi ugovor tožeče stranke, da gre za pravo neuko stranko, srbsko državljanko, ki je toženi stranki dne 8. 4. 2019 posredovala sklep o dedovanju in je po svojih zmožnostih na pozive tožene stranke pred izdajo izpodbijanega sklepa tudi odgovarjala. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedeno le, da je tožena stranka po ugotovitvi, da vloga tožeče stranke ni popolna in primerna za obravnavo, da je tožečo stranko na njeno dopolnitev štirikrat pozvala in ker ustrezne dopolnitve ali prošnje za podaljšanje roka za dopolnitev ni prejela, je vlogo zavrgla. Slednje pa ne zadosti standardu obrazložitve upravnega akta iz 214. člena ZUP (v zvezi z 228. členom ZUP). Obrazložitev mora namreč med drugim vsebovati tudi razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (tretja, peta in šesta točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Ker izpodbijani sklep teh razlogov ne vsebuje, to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka (sedma točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in že to terja odpravo sklepa. Izostanek razlogov, ki so privedli do odločitve namreč onemogoča preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, s tem pa je tudi kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Iz podatkov spisa (pozivov tožene stranke z dne 26. 4. 2018, 5. 6. 2018, 10. 12. 2018 in 25. 1. 2019) in tudi tožbenih navedb, se da sklepati, da je tožena stranka zahtevo tožeče stranke zavrgla, ker tožeča stranka ni predložila sklepa o dedovanju, s katerim bi tožeča stranka izkazala, da je upravičenka do sredstev iz neizplačane stare devizne vloge.

10Sodišče je glede na povedano, tožbi na podlagi tretje točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in ga vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala tožena stranka upoštevajoč tretji in četrti odstavek istega člena upoštevati stališča sodišča, ki se tičejo postopka in o zadevi, upoštevajoč rezultat ugotovitvenega postopka, ponovno odločiti.

11Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

12Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, ker se s tožbo v upravnem sporu izpodbija procesni sklep.

13Ker je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV (62,70 EUR) skupno znesek 347,70 EUR.