VSM Sklep IV Kp 42045/2020

I. Pritožba pooblaščencev oškodovanca kot tožilca A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati 100,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom I K 42045/2020 z dne 16. 11. 2020 pod točko I izreka obtožni predlog oškodovanca kot tožilca A. A. zoper obdolženo B. B., zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, na podlagi tretjega odstavka 76. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kot nepopoln zavrglo. Pod točko II izreka pa je obtožni predlog oškodovanca kot tožilca zoper obdolžena C. C. in E. E. zaradi istega kaznivega dejanja zavrglo na podlagi prvega odstavka 437. člena ZKP v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP.

2Zoper sklep so se pritožili pooblaščenci oškodovanca kot tožilca A. A. iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Napačno uporabo materialnega prava in kršitev določb ZKP pritožba glede odločitve sodišča prve stopnje pod točko I izreka izpodbijanega sklepa pojasnjuje z navedbo, da je tudi obdolžena B. B. bistveno prispevala k storitvi očitanega kaznivega dejanja. Po njenem mnenju bi sodišče prve stopnje, v kolikor je ocenilo, da ravnanje imenovane ne dosega sostorilstva, lahko zaključilo, da gre pri obdolženki najmanj za pomoč.

5Ni ji mogoče pritrditi. Pravilna je namreč ocena prvostopenjskega sodišča, da tudi pravočasno dopolnjen obtožni predlog oškodovanca kot tožilca v delu, ki se nanaša na obdolženo B. B., ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se ga dalo obravnavati, saj zakonski znaki obdolženi B. B. očitanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena v zvezi z 20. členom KZ-1 niso ustrezno konkretizirani. Opis kaznivega dejanja je najpomembnejša sestavina obtožnega akta, ker predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja in mora biti konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja ter uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v zadostni meri konkretizirani.

6V obravnavani zadevi je oškodovanec kot tožilec obdolženi B. B. očital, da je po predhodnem dogovoru skupaj z obdolženima C. C. in E. E. ponaredila oporoko (slednjima je očital še, da sta ponarejeno oporoko uporabila kot pravo). Navedeno izvršitveno ravnanje je oškodovanec kot tožilec konkretiziral z navedbami, da sta obdolžena E. E. kot odvetnik in B. B. kot oporočna priča, skupaj, po predhodnem dogovoru in z vednostjo in odobravanjem obdolžene C. C., v ponarejeni oporoki navedene kot oporočne dedinje, sestavila oporoko, datirano na datum 2. 10. 2010, jo vsak v svojem imenu podpisala, vsi skupaj pa so ponaredili podpis pokojne D. D., umrle 14. 12. 2010, saj ta oporoke z dne 2. 10. 2010 ni lastnoročno podpisala. V nadaljevanju opisa je še enkrat navedeno, da so se vsi trije dogovorili, da bodo oporoko v korist C. C. ponaredili in da so nato sodelovali pri ponareditvi oporoke z dne 2. 10. 2010. Kljub takšnemu obširnemu (in ponavljajočemu se) konkretnemu delu, pa je ponareditev oporoke v bistvu konkretizirana samo z navedbo, da so vsi trije obdolženci ponaredili podpis pokojne D. D. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da resničnost vsebine krive listine ni pomembna, pač pa je bistvo obravnavanega izvršitvenega ravnanja, da ponarejena listina ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj. Zgolj navedba, da so vsi trije obdolženci ponaredili podpis pokojne D. D., ne zadostuje. Vloge posameznih obdolžencev bi glede na očitano izvršitveno ravnanje morale biti bolj konkretno opredeljene, saj, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 5 razlogov izpodbijanega sklepa, ni jasno, kako so lahko v obravnavanem primeru tri osebe ponaredile en podpis. Pojmovno je sicer mogoče, da tri osebe sodelujejo pri ponareditvi podpisa (bodisi vse tri osebe držijo pisalo bodisi ena oseba ponaredi podpis imena, drugi dve pa podpisa priimkov, ipd.), vendar je treba v primeru sostorilstva v opisu kaznivega dejanja z navedbo dejstev in okoliščin konkretizirati prispevek posameznega storilca, s čimer je omogočeno pravno vrednotenje zatrjevane udeležbe, obdolžencem pa je s tem zagotovljena tudi pravica do učinkovite obrambe. Glede na obrazloženo iz opisa ni mogoče razbrati, kako je obdolžena B. B. zavestno sodelovala pri ponareditvi podpisa D. D. oziroma kako je drugače odločilno prispevala k storitvi očitanega kaznivega dejanja. Prav tako pa glede na konkreten del opisa ni mogoče razbrati morebitne druge udeležbene oblike obdolžene B. B., in sicer pomoči, kot to zatrjujejo pooblaščenci, saj ni z ničemer opisano v čem bi se naj kazala obdolženkina pomoč. Pomoč je naklepna podpora storilcu pri njegovem protipravnem dejanju. Le, če neko ravnanje objektivno pomeni ali bi lahko pomenilo podporo storilcu pri izvrševanju kaznivega dejanja, lahko govorimo o pomoči, medtem ko iz očitka, kot je formuliran v dopolnjenem obtožnem predlogu, ne izhaja, s katerim svojim ravnanjem bi naj obdolžena B. B. pomagala soobdolžencema pri izvršitvi kaznivega dejanja. Pritožba pa prav tako ne more biti uspešna z navedbo, da bi naj tesno sodelovanje obdolžencev izhajalo tudi iz koristi, ki bi jih naj le-ti pridobili s kaznivim dejanjem, saj z ničemer ne substancirajo, kakšno korist bi naj v konkretnem primeru pridobila obdolžena B. B., kaj takega pa niti ni razvidno iz tenorja in obrazložitve obtožnega predloga.

7Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki v zvezi z odločitvijo pod točko II izreka izpodbijanega sklepa, glede katere pritožba uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Po njeni oceni je namreč podan utemeljen sum, da so vsi obdolženci storili očitano kaznivo dejanje, vendar jim ni mogoče pritrditi.

8Tudi po oceni pritožbenega sodišča spisovno gradivo v obravnavani zadevi ne ponuja zadostne podlage za utemeljen sum, da sta obdolžena E. E. in C. C. storila očitano jima kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke pravilno oprlo na sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru in Višjega sodišča v Mariboru iz pravdne zadeve II P 717/2012 ter pri tem utemeljeno izpostavilo mnenje sodnega izvedenca za forenzične preiskave dokumentov, rokopisov in podpisov, S. P. Zgolj iz razloga, ker je bilo mnenje pridobljeno v pravdnem postopku, pa strokovnosti mnenju ni mogoče odreči. Ključno za odločitev v tej fazi postopka je namreč, ali doslej zbrani dokazi, ki jih je predložil oškodovanec kot tožilec, dajejo dovolj podlage za sklep o obstoju utemeljenega suma v smeri storitve kaznivega dejanja, tega pa v obravnavani zadevi ni mogoče zaključiti.

9Oškodovanec kot tožilec je utemeljen sum v obtožnem predlogu gradil na svoji lastni izpovedbi ter zlasti na okoliščinah iz zapuščinskega postopka po pokojni D. D. Po njegovem mnenju je kot bistveno potrebno upoštevati, da se je na prvi zapuščinski obravnavi obdolžena C. C. (hči pokojne D. D.) priglasila k dedovanju na podlagi oporoke z dne 15. 1. 1998. Na isti zapuščinski obravnavi je v nadaljevanju po pooblaščenki oškodovanec kot tožilec izročil oporoko z dne 12. 9. 2010, po kateri bi celotno premoženje pokojne D. D. podedoval on (z dosmrtno oskrbo F. F.). Obdolžena C. C., ki navedene oporoke ni priznala, je nato na naslednji zapuščinski obravnavi po svojem pooblaščencu, obdolženemu E. E., predložila sporno oporoko z dne 2. 10. 2010, na podlagi katere se je priglasila k dedovanju. Kljub navedenemu pa po prepričanju pritožbenega sodišča, upoštevaje ugotovitve iz pravdnega postopka, ni podan utemeljen sum, da sta obdolžena C. C. in E. E. storila očitano kaznivo dejanje.

10Okrajno sodišče v Mariboru je v pravdni zadevi II P 717/2012 obravnavalo isti historični dogodek kot izhaja iz tenorja obtožnega predloga, pri čemer je bil tožbeni zahtevek oškodovanca kot tožilca zoper obdolženo C. C. in njeno sestro F. F. zaradi ugotovitve neveljavnosti oporoke po umrli D. D. z dne 2. 10. 2010 pravnomočno zavrnjen. Sodišče prve stopnje je v točkah 12 in 13 razlogov izpodbijanega sklepa pravilno povzelo zaključke sodb Okrajnega sodišča v Mariboru in Višjega sodišča v Mariboru iz pravdnega postopka. Prav tako se je upravičeno sklicevalo na mnenje sodnega izvedenca S. P., ki je v pravdnem postopku ugotovil, da je sporno oporoko z dne 2. 10. 2010 (pa tudi oporoko z dne 12. 9. 2010, ki jo je v zapuščinskem postopku predložil oškodovanec kot tožilec) v rokopisni stopnji verjetnosti lastnoročno podpisala pokojna D. D., pri čemer pravna teorija, v zvezi z načelom materialne resnice, stopnjo verjetnosti razlaga kot stopnjo resnice, kadar so razlogi, ki govore za obstoj določenega dejstva (pristnost podpisa) močnejši od razlogov, ki govore proti njegovemu obstoju. Navedenemu mnenju oškodovanec kot tožilec v obtožnem predlogu ni izrecno nasprotoval, pač pa je navedel zgolj, da izvedenec ni z gotovostjo trdil, da pokojna D. D. ni podpisala sporne oporoke, medtem ko dokaznega predloga s postavitvijo (drugega) izvedenca za forenzično preiskovanje pisav ni z ničemer obrazložil.

11Na podlagi mnenja sodnega izvedenca S. P. ter izpovedb strank in prič je sodišče v pravdnem postopku zaključilo, da je sporno oporoko podpisala oporočiteljica, ki je bila tudi sposobna razsojanja v času njene sestave. Ob takšnih ugotovitvah, ko oškodovanec kot tožilec ni predložil nasprotnih dokazov, iz katerih bi lahko izhajal utemeljen sum, da sta obdolžena C. C. in E. E. storila očitano kaznivo dejanje, je tudi po presoji pritožbenega sodišča stopnja verjetnosti, da sta obdolžena C. C. in E. E. storila očitano kaznivo dejanje, manjša od verjetnosti, da ga nista storila. Glede prič (S. M., B. L. in F. F.), ki jih je v obtožnem predlogu oškodovanec kot tožilec predlagal za zaslišanje, pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da pri sestavi in podpisu sporne oporoke niso bile prisotne. Nenazadnje pa sta bili S. M. in F. F. zaslišani v pravdnem postopku, B. L. pa je bila pooblaščenka oškodovanca kot tožilca v zapuščinskem postopku in je sodelovala le pri oporoki z dne 12. 9. 2010. Na vse ugotovljeno pa tudi ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je obdolžena C. C. sporno oporoko predložila šele na drugi zapuščinski obravnavi, medtem ko pritožbeni pomisleki, da je obdolženka na prvi zapuščinski obravnavi rekla, da ne obstaja druga oporoka, niso podprti s samim zapisnikom o zapuščinski obravnavi z dne 4. 5. 2011 (priloga A6).

12Glede na vse obrazloženo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni izkazan utemeljen sum, da sta obdolžena C. C. in E. E. storila očitano kaznivo dejanje. Gre za pravni standard, za katerega zakon ne predpisuje meril, prav tako ne predpisuje dokaznih standardov, temelji pa na danih dejstvih, iz katerih izhaja določena stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Utemeljen sum je podan, če je stopnja verjetnosti, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storil. Glede na ustaljeno ustavnosodno prakso pomeni utemeljen sum visoko stopnjo artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, kar pa v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti.

13Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče o pritožbi pooblaščencev odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

14Ker pritožba ni bila uspešna, je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 100,00 EUR, ki je odmerjena skladno s tarifno številko 7409 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 98. člena in prvi odstavek 96. člena ZKP).