VSM Sodba IV Kp 6322/2016

I. Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II Kr 6322/2016 z dne 17. 11. 2020 v skladu s četrtim odstavkom 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) posebni pogoj, določen s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 6322/2016 z dne 21. 6. 2018 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II Kr 6322/2016 z dne 19. 11. 2019, spremenilo tako, da je obsojenemu A. A. rok za izpolnitev posebnega pogoja s plačilom v višini 3.400,00 EUR, ki jih je obsojenec še dolžan poravnati oškodovanemu Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju ZRSZ), podaljšalo do 11. 7. 2021. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 507. člena ZKP je obsojenca oprostilo plačila stroškov postopka za preklic pogojne obsodbe iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pritožil obsojenčev zagovornik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik, ki sicer v uvodu svoje pritožbe navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge, sodišču prve stopnje v bistvu očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, vendar mu ni mogoče pritrditi. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je namreč obsojencu upravičeno podaljšalo rok za izpolnitev posebnega pogoja ter pravilno zaključilo, da (trenutno) niso podani pogoji za ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe, za kar se je tekom postopka zavzemala obramba. Obsojenec je s pogojno obsodbo naložen posebni pogoj izpolnil zgolj deloma, saj je oškodovanemu zavodu od dolgovanih 3.750,00 EUR poravnal le 350,00 EUR, kljub temu da je od 23. 12. 2019 zaposlen in redno prejema osebni dohodek. Na podlagi navedenega ter upoštevaje preostale razloge, ki jih je v podkrepitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje, bo obsojenec tudi po mnenju pritožbenega sodišča do izteka podaljšanega roka lahko (vsaj delno) izpolnil svojo obveznost, določeno v posebnem pogoju.

5Takšne ocene pa zagovornik ne more omajati z izpostavljanjem okoliščin, ki jih je že sodišče prve stopnje upoštevalo, medtem ko jim pritožba zgolj daje drugačno težo. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da obsojenec od pravnomočnosti sodbe, s katero mu je bil določen posebni pogoj (11. 7. 2018), in do izteka enoletnega roka za plačilo (11. 7. 2019) ni plačal ničesar. Šele po začetku prvega postopka za preklic pogojne obsodbe je obsojenec dan pred narokom, dne 18. 11. 2019 plačal 250,00 EUR. Sodišče mu je takrat dalo še eno možnost, saj je navedel, da se namerava zaposliti in vsaj deloma poravnati dolg do ZRSZ, zaradi česar mu je rok za izpolnitev posebnega pogoja podaljšalo za šest mesecev, to je do 28. 5. 2020, v katerem pa obsojenec ponovno ni plačal ničesar, kljub temu da se je 23. 12. 2019 zaposlil. Dodatnih 100,00 EUR je obsojenec plačal tri dni pred narokom v predmetnem postopku za preklic pogojne obsodbe. Kljub temu da obsojenec prejema minimalno plačo, bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v nadaljevanju zmožen poravnati vsaj del posebnega pogoja, medtem ko obsojenčeve družinske razmere nimajo takšnega vpliva, kot se trudi prikazati zagovornik. Obsojenec sicer živi s partnerko in tremi otroki, kot je to sam navedel, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so njegovi otroci že polnoletni in jih ni dolžan preživljati, česar pritožnik niti ne izpodbija. Da bi kakorkoli epidemija virusne bolezni COVID-19 vplivala na obsojenčevo plačo, pa iz podatkov spisa ni razvidno. Obsojenec ima namreč od februarja 2020 redne prilive iz naslova plače na svoj transakcijski račun, drugačnih dokazov v tej smeri pa zagovornik ne predloži. Tako se izkaže sklicevanje sodišča prve stopnje, ki je sicer dejstva in okoliščine ocenjevalo glede na konkretni primer, na podobno sodno prakso¹ za povsem pravilno, pritožbena obrazložitev pa kot neutemeljena.

6Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, in ker višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 507. člena in 391. člen ZKP).

7Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 507. člena ZKP).

¹ Sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 43019/2012 z dne 24. 5. 2018.