UPRS Sodba I U 361/2018-22

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo v zadevi obnove odmere dohodnine za leto 2007: v 1. točki izreka odpravil odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Kranj, št. DT 01-04383 z dne 31. 3. 2008 o odmeri dohodnine tožniku za leto 2007 in jo nadomestil s to odločbo; v 2. točki izreka tožniku odmeril dohodnino za leto 2007 v znesku 17.458,85 EUR, v 3. točki izreka ugotovil, da znaša plačana akontacija dohodnine 15.101,07 EUR in je nižja od odmerjene dohodnine za znesek 2.357,78 EUR; v 4. točki izreka odločil, da je tožnik ob upoštevanju vrnjene dohodnine po odpravljeni odmerni odločbi v znesku 488,52 EUR po izpodbijani odločbi dolžan plačati 2.846,30 EUR v roku 30 dni od vročitve odločbe na predpisani prehodni davčni podračun; ter v 5. točki izreka, da se po poteku tega roka zaračunavajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe. V izreku se ugotavlja še, da posebni stroški v tem postopku niso nastali, da trpi tožnik svoje osebne stroške in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je davčni organ po tem, ko je odločba o odmeri dohodnine tožniku za leto 2007 postala dokončna, izvedel za nova dejstva, ki lahko pripeljejo do drugačne odmere davka, in sicer iz zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju DIN) davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 pri pravni osebi A. d.d. z dne 18. 10. 2012. Odločba, ki je bila na njegovi podlagi izdana navedeni družbi, je bila potrjena tako v pritožbenem postopku kot v upravnem sporu (sodba I U 1925/2013 z dne 9. 7. 2015), iz zapisnika pa sledi, da je družba v letih 2003 in 2004 na osnovi Opcijskega načrta določenim upravičencem podelila opcijska upravičenja do nakupa delnic A. d.d. po vnaprej določeni ceni, ki so bila izvršljiva v letih 2005 in 2006. Davčni organ je v postopku nadzora ugotovil, da je bil v letu 2004 opravljen prenos opcijskih upravičenj na družbo B. s sedežem v tujini ter da je bil prenos opravljen z namenom, da se opcijski upravičenci, ki so v delovnem razmerju (zaposleni, člani uprave), izognejo plačilu dajatev iz naslova dohodkov iz delovnega razmerja, upravičenci, ki opravljajo dela na osnovi drugega pogodbenega razmerja (člani nadzornega sveta), dajatev na osnovi drugega pogodbenega razmerja, ostali (trije) upravičenci, med katere sodi tudi tožnik, pa dajatev iz drugega pogodbenega razmerja. Z ozirom na to, da je bi prenos opcijskih upravičenj na družbo B. opravljen navidezno, je davčni organ ugotovil, da so v skladu s 74. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) opcijska upravičenja v letu 2007 dejansko izvršili prvotni opcijski upravičenci in ne družba B.. Za te osebe predstavlja izvršitev opcijskih upravičenj dohodek iz delovnega razmerja (zaposleni, člani uprave), dohodek iz drugega pogodbenega razmerja (člani nadzornega sveta) oziroma druge dohodke, za katere je plačnik davka družba A. dolžna obračunati akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost. Glede na povedano so opcijski upravičenci izvršili opcijo in pridobili delnice družbe A. 16. 7. 2007, od družbe A. pa dejansko prejeli poravnana izvršena opcijska upravičenja za delnice družbe A. v obliki denarnega plačila, ki je bilo na njihove transakcijske račune izvedeno 17. 7. 2007. Iz obračuna, ki ga je v postopku predložila družba A., je razvidno, da je tožnik v letu 2007 od izplačevalca prejel dohodek iz naslova preostalih drugih dohodkov, v znesku 17.789,37 EUR z akontacijo dohodnine v znesku 4.447,34 EUR. Navedeno vpliva na drugačno odmero dohodnine tožniku za leto 2007, saj v prvotni odločbi ti dohodki niso bili upoštevani. S tem je podan razlog za obnovo postopka, v katerem se ugotovljeni dohodek opredeli kot dohodek iz naslova preostalih drugih dohodkov (vir 6300), v znesku 17.789,37 EUR z akontacijo dohodnine v znesku 4.447,34 EUR, kar se upošteva v obnovljenem postopku odmere dohodnine. Prvostopni organ v razlogih ugotavlja še, da je bila tožniku dana možnost, da se izjavi o okoliščinah, ki so pomembne za odločanje v obnovljenem postopku. Dne 14. 11. 2012 je bil tožniku izdan sklep o obnovi postopka in poslano vabilo, da se v zvezi z obnovo postopka zglasi pri davčnem organu. Tožnik se je odzval s pisnim pojasnilom z dne 11. 12. 2012 ter nato, po prejemu dela odločbe in zapisnika o inšpekcijskem nadzoru pri družbi A. in ponovni obrazložitvi razlogov za obnovo, nasprotoval obnovi postopka. Menil je tudi, da posel ni navidezen in da dohodek ni zavezan obdavčitvi po določbah ZDoh-2. Ugotovitvi, da je kot opcijski upravičenec izvršil opcijo oz. pridobil delnice A. 16. 7. 2007, je nasprotoval kot napačni, nedokazani in zavajajoči. V tej zvezi davčni organ odgovarja, da so bili dokazi, ki potrjujejo ugotovitev, da so bile opcije s strani opcijskih upravičencev dejansko izvršene šele v letu 2007 in zato prejemki tudi predmet odmere v letu 2007, zbrani v obširnem inšpekcijskem postopku pri družbi izplačevalki, tožnik pa je bil seznanjen z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki vplivajo na odločitev in je imel možnost, da se o njih izreče. Zato se tožniku v obnovljenem postopku pri odmeri dohodnine za leto 2007 upošteva dodatno ugotovljeni dohodek v že navedeni višini ter od tega obračunana akontacija dohodnine.

3Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih v celoti pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. Ugotavlja, da je prvostopni organ v skladu z določbami ZDavP-2 izdal sklep o obnovi postopka. Nadalje ugotavlja, da je bil tožnik z obnovitvenimi razlogi seznanjen (že) s sklepom o obnovi, da je bil s posebnim vabilom vabljen k sodelovanju v postopku in da mu je bila dana možnost izjave. Posredovan mu je bila tudi del zapisnika o nadzoru pri družbi A., v katerem so podrobno opisana dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na zadevo, ki je predmet obnove, kot tudi odločba druge stopnje, s katero je bila pritožba zoper odločbo DIN zavrnjena. Na vabilo se je tožnik odzval in podal svoje mnenje v zadevi, zato mu ni bila kršena pravica do izjave in do učinkovitega pravnega sredstva, kot se navaja v pritožbi. V tej zvezi pritožbeni organ še ugotavlja, da je iz vsebine dela zapisnika (na straneh od 1 do 73, z izjemo strani 25 do 46, ki zajema letno poročilo družbe B. in strani 67, kjer je opisana lastniška struktura družbe A., ter od strani 73 do 163, na katerih so opisane pripombe in odgovori nanje), ki je bil posredovan tožniku, več kot jasno razvidno, za katero zadevo gre, in da so razvidni tudi vsi podatki, ki se nanašajo na tožnika. Pritožbeni organ se sicer v celoti strinja z ugotovitvami in razlogi inšpekcijskega organa v zvezi z obdavčitvijo opcij v letu 2007 (in ne v letu 2004), ki jih povzame, ter meni, da so zadostna podlaga za sklep, da so opcijski upravičenci, vključno s tožnikom, opcije izvršili v letu 2007, ko je opcije sicer formalno izvršila družba B.. Tožniku pojasni še, da je, v nasprotju z njegovo navedbo, primer A. dokončno zaključen, dne 18. 10. 2017 je bila namreč v zadevi izdana sodba Vrhovnega sodišča X Ips 298/2015, s katero je bila revizija tožeče stranke (družbe A.) zavrnjena, v njej pa zavzeto tudi pravno stališče o razlogih, ki utemeljujejo upoštevanje ekonomske vsebine poslov, ki je bila v izvršitvi podeljenih opcijskih upravičenj v letu 2007. V zvezi s pritožbo ugotavlja še, da se za direktorje povezanih podjetij, ki niso zaposleni oz. člani nadzornega sveta, izplačan prejemek šteje za drug dohodek po 105. členu ZDoh-2 in je zato prejeti dohodek tožniku v izpodbijani odločbi pravilno upoštevan kot drugi dohodek, tako pa ga je ob obračunu in plačilu davčnega odtegljaja obravnaval tudi izplačevalec. In ker ni sporno, da je tožnik sporni znesek prejel, v postopku pa je bilo dokazano, da je to bilo v letu 2007, je bila glede na to, da prejemek ni bil upoštevan pri odmeri dohodnine, obnova postopka utemeljeno izvedena, odločba pa utemeljena na podatkih inšpekcijskega pregleda pri družbi A.. Tožniku pojasni še, da mu, ob upoštevanju stališč navedene sodbe vrhovnega sodišča (38. točka), položaj stranskega udeleženca v postopku DIN utemeljeno ni bil priznan.

4Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja ter predlaga njeno odpravo in povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini. Sodišču predlaga, da mu omogoči vpogled v celotni zapisnik DIN pri družbi A. in na njegovi podlagi izdano odločbo; da mu prizna položaj stranskega udeleženca v navedenem postopku; da ugotovi trenutek pridobitve opcijskega upravičenja po Opcijskem načrtu iz leta 2000 in da pravilno ugotovi trenutek prodaje opcijskih upravičenj; predlaga tudi prekinitev postopka. Tožbo vlaga zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi kršitev pravil postopka. Meni, da je odločba neutemeljena in nezakonita, saj temelji na netransparentnem postopku pri družbi izplačevalki, ki še ni dokončno zaključen. Tožniku ni bil omogočen vpogled v celotni zapisnik DIN, posredovanje delov ključnega dokumenta, delno prekritega, mestoma prečrtanega, itd. pa šteje za neprimerno, saj pomeni, da se tožnik ni mogel v celoti seznaniti s podatki, okoliščinami in materialnopravnimi izhodišči, ki so podlaga za obnovo dohodnine in uveljavljati obrambe, ki mu je ustavno zagotovljena. Toži tudi zato, ker meni, da je bilo v postopku kršeno načelo dolžnosti dajanja podatkov iz 10. člena ZDavP-2, ki davčni organ zavezuje, da zavezancu omogoči sodelovanje v postopku ter da ugotavlja vsa dejstva, ki so tako v breme kot tudi v korist zavezanca. Pravica do izjave je varovana v okviru pravice enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Navedeno načelo je bilo v zadevi nedvomno kršeno, saj tožniku, kljub večkratnim pozivom, upravni akti, ki so podlaga za obnovo, vse do danes niso bilo vročeni. Po tožniku znanih informacijah je bil obseg delov zapisnika, posredovan posameznim opcijskih upravičencem, različen. Tožnik je od 163 strani prejel manj kot 15 % obsega in še to deloma prekrito. Prekrit je tudi del zapisnika in odločbe, v katerem inšpekcijski organ ugotavlja višino ustvarjene koristi (prekriti so zneski nabavne in prodajne vrednosti delnic A., zneski ustvarjenega dobička pri nakupu in prodaji delnic A. družbi C., zneski razlike, ki naj bi predstavljale realizacijo opcijskih upravičenj oziroma dosežen dobiček), ki za tožnika predstavlja davčno osnovo za obračun dohodnine in podatke, na katerih temeljijo izračuni davčnega organa. Na drugi strani pa so v navedenem zapisniku, ko govori o „nekaterih upravičencih“ „večini“ itd., navedbe splošne in pavšalne. Na podlagi predloženega dela zapisnika tožnik lahko domneva, da toženka ne razume povsem tematike nagrajevanja managementa z opcijskimi upravičenji oziroma meni, da obstoji utemeljen dvom njenem o poznavanju materije. V tej zvezi tožnik poudari, da v času prodaje opcijskih upravičenj v letu 2004 davčni predpisi niso določali davčne posledice odsvojitve ali realizacije opcijskih upravičenj. Iz okrnjenega zapisnika ni razvidno, da bi bilo to dejstvo izpostavljeno in obravnavano. Nadalje tožnik, s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-785/15-15 z dne 27. 10. 2016, po kateri bi moral biti opcijskim upravičencem priznan položaj stranskega udeleženca v postopku DIN, meni, da bi mu moral biti v navedenem postopku priznan položaj stranke, kljub temu pa celotnega zapisnika, kljub večkratnemu pozivu ni dobil. Zato meni, da je izpodbijana odločba v obnovljenem postopku preuranjena in nezakonita, saj do njene izdaje postopek DIN ni bil v celoti zaključen. Po tožniku znanih podatkih, je bila odločba, izdana družbi A., odpravljena in zadeva vrnjena Upravnemu sodišču v ponovni postopek, zato tudi ne obstaja zakonita pravna podlaga (obnovitveni razlog) za obnovo postopka in za izdajo odločbe o odmeri dohodnine tožniku v obnovljenem postopku. Tožena stranka tudi ni pravilno upoštevala, kdaj je delodajalec skladno s četrtim odstavkom 43. člena ZDoh-2 zagotovil pravico do opcij. Po spominu tožnika so imeli zaposleni možnost izplačila 13. in 14. plače ali pa možnost opcijskega upravičenja, torej je do izplačila (opcijskega nagrajevanja upravičencev) prišlo vsekakor pred 1. 1. 2007. Ob sklicevanju na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 314/2013 z dne 6. 4. 2016 namreč meni, da je tožena stranka obravnavani posel nepravilno opredelila kot navidezni posel, dopušča pa možnost, da se opredeli kot prikrivanje. Iz vsebine upravnih aktov, izdanih v DIN, izhaja, da se je tožena stranka sklicevala na več pravnih podlag (zloraba, ničnost, navideznost pravih poslov) in navedla vrsto dejstev, ki jih je štela za pravno relevantna, ne da bi ta dejstva razmejila med posameznimi podlagami. Za presojo, da v letu 2004 ni prišlo do dejanske prodaje opcijskih upravičenj in do dejanske spremembe ekonomskega in pravnega lastnika opcijskih upravičenj ter da je tožnik opcijska upravičenja dejansko uveljavil leta 2007, pa ne navede nobenih pravno upoštevnih razlogov. Glede na predhodno predstavljeno stališče sodišča, bi morala tožena stranka ugotoviti, kakšen dohodek je bil ustvarjen v letu 2004 (ko so bile opcije prodane in pridobljene terjatve) in kakšen delež dohodka v letu 2007 – in tako obdavčiti v letu 2007 samo del davčne osnove, ne pa celotnega dohodka pripisati v leto 2007. ZDoh-1, ki je tovrstne odtujitve obdavčil, je začel veljati šele 1. 1. 2005, torej po datumu prodaje opcijskih upravičenj. Zato presoja „navideznosti“ in „namena“ sklenjenih pravnih poslov, v skladu z načelom zakonitosti in načelom pravne varnosti oziroma načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS, ne bi smela biti opravljena v luči bodoče zakonodaje s področja materialnih davčnih predpisov, ki v času sklenitve pravnih poslov še ni veljala. Za obdavčitev transakcij po njihovi ekonomski vsebini bi morala tožena stranka tožniku dokazati, da je z družbo sklenil pravni posel v neki obliki zgolj z namenom izogibanja davčnim obveznostim, ki bi ga v času sklenitve pravnega posla doletele. Tožena stranka pa bi morala skladno s 76. členom ZDavP-2 pojasniti, kakšna naj bi bila prava ekonomska vsebina transakcije. Ker tega ni storila, je izpodbijana odločba nezakonita. Dohodek pa je v izpodbijani odločbi tudi napačno obravnavan kot drugi dohodek. Ugodnosti z opcijskim načrtom so bile v primeru tožnika vezane na delovno razmerje in njegovo nagrajevanje.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe ter vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

6V zadevi je sodišče izvedlo narok za glavno obravnavo, na katerem je v dokaznem postopku vpogledalo v listine upravnega spisa, tj. zlasti sklep o obnovi Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4210-10080/2012-2 z dne 14. 11. 2012 in zapisnik o DIN pri družbi A. št. DT-0610-6228/2011 z dne 18. 10. 2012, z delno prekrito in izpuščeno vsebino (ti dve listini sta v sodni spis v fotokopiji vzeti pod C1 in C2), ter zavrnilo tožbeni dokazni predlog za pridobitev dokumentacije iz zadeve DIN pri družbi A., ki se nanaša na zagotovila o zakonitosti obravnavanih transakcij.

7Tožba ni utemeljena.

8Za uvedbo obnove in za odločanje v obnovljenem postopku ni potrebna (pravnomočna) inšpekcijska odločba iz DIN, ki je bil opravljen pri A., zaradi česar se tožnik sklicuje na preuranjenost izpodbijane odločbe ter posledično predlaga prekinitev postopka. Za izdajo sklepa o obnovi zadostuje verjetna izkazanost obnovitvenega razloga. Dovolj je torej, da se ugotovijo nova dejstva in dokazi, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni in uporabljeni v prejšnjem postopku, kar pa vsebuje že zapisnik o nadzoru. Zato se je obnova lahko začela na podlagi zapisniških ugotovitev in zato tožbeni trditvi, da je v obnovljenem postopku izdana izpodbijana odločba preuranjena, ni mogoče slediti. Posledično pa tudi ni utemeljena tožnikova zahteva po vročitvi (celotne) odločbe, ki je bila izdana v postopku DIN pri družbi A., saj le-ta za obnovo odmere dohodnine v tožnikovem primeru ni bila relevantna. Navedbe tožnika, ki jih je podal na naroku za glavno obravnavo, da je bila v njegovem primeru obnova začeta prepozno, pa sodišče zavrača kot prepozne, saj tožnik te domnevne kršitve s tožbo ni uveljavljal, širitev tožbenih razlogov po poteku roka za tožbo pa praviloma ni dopustna (saj ne gre za repliciranje na navedbe nasprotne stranke).

9Priznanje tožnikovega položaja kot stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku inšpekcijskega nadzora pri družbi A. ni bilo predmet postopka, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, in se zato tudi ne obravnava v tem upravnem sporu, posledično pa ugovori v tej zvezi za odločitev o tožnikovi tožbi niso pravno pomembni. Kljub temu sodišče tožniku (ponovno) pojasnjuje, da je v nasprotju s tožbenimi trditvami odločba v DIN postala pravnomočna s sodbo Upravnega sodišča I U 1925/2013 z dne 9. 7. 2015, revizija tožeče stranke (družbe A.) pa je bila zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 298/2015 z dne 18. 10. 2017, v kateri revizijsko sodišče med drugim ugotavlja, da sodelovanje opcijskih upravičencev kot stranskih udeležencev v postopku DIN nad družbo izplačevalko z vidika uresničevanja pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS ni potrebno, saj jim je ta ustavna pravica učinkovito zagotovljena v tistem upravnem postopku, v katerem se odloča o njihovi morebitni spremembi davčne obveznosti, in sicer tako glede samih razlogov za obnovo postopka po uradni dolžnosti kot tudi glede dejstev v obnovljenem postopku, v katerem jim je zagotovljeno tudi učinkovito pravno sredstvo in sodno varstvo.

10Sodišče, enako kot pritožbeni organ in z istimi razlogi, zavrača tožbeno trditev, da je bilo s predložitvijo le dela zapisnika iz inšpekcijske zadeve zoper A. poseženo v pravico tožnika do izjave. Tožnik je bil z ugotovitvami, zbranimi v inšpekcijskem postopku, po presoji sodišča v zadostni meri seznanjen v postopku obnove in v samem obnovljenem postopku. Najprej s tem, ko mu je bil izdan sklep o obnovi in so bili že v njem pojasnjeni razlogi za obnovo (da v skladu s 74. členom ZDavP-2 ob upoštevanju navideznih poslov dejansko opcijskih upravičenj v letu 2007 ni izvršila družba B., temveč so opcijski upravičenci delnice družbe A. pridobili 16. 7. 2007, dan kasneje pa so bila izvedena nakazila na transakcijske račune, pri čemer v tožnikovem primeru izvršitev opcijskih upravičenj predstavlja po 105. členu ZDoh-2 drug dohodek v bruto znesku 17.789,37 EUR, ki bi moral biti napovedan in upoštevan v postopku odmere dohodnine), ter nato s tem, ko mu je bil vročen zapisnik iz zadeve A. v tistih delih, ki jih drugostopenjski davčni organ našteva v svoji odločbi na 5. strani, za katere že drugostopni organ obrazloženo, pravilno in skladno podatki spisov ugotavlja, da vsebujejo vse podatke, ki se nanašajo na tožnika, o čemer se je sodišče z vpogledom v to listino na glavni obravnavi prepričalo tudi samo. Iz predmetnega zapisnika, v katerem je del besedila oz. podatkov prekrit, je razvidna med drugim povzeta vsebina opcijskega načrta, ki je bil merodajen tudi za direktorje povezanih podjetij (str. 10), povzetek opcijskih pogodb (str. 16), da je bil tožnik eden od opcijskih upravičencev (str. 18), in sicer eden tistih, ki je svoja opcijska upravičenja prenesel na B. (str. 20), hkrati pa, da je bil družbenik slednje družbe (str. 23), argumentacija, zakaj ni šlo za pravi prenos opcijskih upravičenj na B. (str. 49-65), da so opcijski upravičenci od A. prejeli poravnana opcijska upravičenja v obliki denarnega plačila, kar predstavlja znesek dohodka, in sicer v tožnikovem primeru 17.789,37 EUR (str. 68), A. pa je naknadno predložil obračun akontacije dohodnine in prispevkov, iz katerega je bil razviden znesek prenizko plačane akontacije, in sicer v tožnikovem primeru 4.447,34 EUR (str. 71 in 72). Po presoji sodišča so to vsi, za to zadevo merodajni podatki, na podlagi in ob opredelitvi katerih tudi v izpodbijani odločbi je nato davčni organ z izpodbijano odločbo povečal tožnikovo osnovo za dohodnino za leto 2007. To velja še zlasti upoštevaje, da znesek, ki ga je tožnik prejel izplačanega na račun (17.789,37 EUR), ter znesek s strani A. v tej zvezi obračunane akontacije dohodnine (4.447,34 EUR) med strankama postopka ni v ničemer sporen, dejstvo, da je to tožnik tudi vse v rokih plačal (kot je zatrjeval na naroku za glavno obravnavo), pa te presoje tudi ne spreminja. Zato sodišče ne sledi tožbenim navedbam o tem, da bi bila tožniku onemogočena preveritev pravilnosti obračuna dohodnine, glede na to, da je v izpodbijani odločbi osnova za dohodnino transparentno izračunana (str. 7 izpodbijane odločbe), medtem ko pa so ugotovitve davčnih organov v zvezi s tožnikovimi prejetimi dohodki, kot izhajajo iz predmetnega zapisnika, ki je bil tožniku v omejenem obsegu predložen, v tej zadevi relevantne za presojo podanosti obnovitvenega razloga. Tožbene navedbe, da so v predmetnem zapisniku v vsebini, kakršna je bila dostopna tožniku, ostale le splošne in pavšalne vsebine, po presoji sodišča tudi niso utemeljene, saj, kot je povzeto zgoraj, sodišče po vpogledu v predmetni zapisnik ugotavlja, da so bile tožniku dostopne vse informacije, ki so relevantne za njegov primer.

11Tožbeno navedbo, da je bil tožnik v delovnem razmerju in je bilo njegovo nagrajevanje vezano na to okoliščino, sodišče zavrača kot neutemeljeno ob sklicevanju na razloge iz drugostopenjske odločbe (str. 7); tožnik namreč pri izplačevalcu, družbi A. ni bil zaposlen in tega s tožbo niti ne trdi, temveč v tem delu le ponavlja pritožbeno navedbo.

12Daje pa sodišče prav tožniku, da v izpodbijani odločbi termini iz 74. člena ZDavP‑2 niso dosledno uporabljani, vendar to sanira s svojo obrazložitvijo že drugostopenjski davčni organ, sklicujoč se pri tem izrecno na 17. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 298/2015.

13V zvezi s tožnikovimi ugovori, da so davčni predpisi, ki so tovrstne odtujitve obdavčili, začeli veljati šele 1. 1. 2005 z ZDoh-1, sodišče pojasnjuje, da kljub temu, da ZDoh, ki je veljal do 31. 12. 2004, za razliko od ZDoh-1 in ZDoh-2, plačila v obliki opcij nakupa delnic po vnaprej določeni ceni ni opredeljeval kot bonitete, je to po ustaljeni sodni praksi vrhovnega sodišča mogoče uvrstiti med osebne prejemke, od katerih se je na podlagi 15. člena ZDoh obračunal davek (glej sodbe VS RS X Ips 393/2014 z dne 28. 5. 2009, X Ips 440/2004 z dne 12. 3. 2009, X Ips 298/2015 z dne 18. 10. 2017). Vendar pa to, ob upoštevanju pravilne ekonomske vsebine poslov, ki je bila v izvršitvi podeljenih opcijskih upravičenj v letu 2007, niti ni relevantno, saj so pravnorelevantne transakcije v letu 2007. Poleg tega pa se v izpodbijani odločbi ob povzemanju spornega zapisnika navaja, da ob podelitvi opcijskih upravičenj le-ta še sploh niso bila izvršljiva, temveč so bila izvršljiva šele naknadno, tj. po 1. 1. 2005; tega pa tožnik s tožbo ne osporava. Zato po presoji sodišča trenutek izvršitve opcijskih upravičenj v tožnikovem primeru v izpodbijani odločbi ni bil nepravilno časovno opredeljen, s tem pa so neutemeljene tudi tožbene trditve o razmejitvi tožnikovih dohodkov v letu 2004, ko je opcije prodal, in v letu 2007.

14Na naroku za glavno obravnavo se je tožnik skliceval še na to, da naj bi se v primeru ostalih opcijskih upravičencev vodil drugačen postopek kot v njegovem primeru. Te tožnikove navedbe sodišče zavrača kot pavšalne, poleg tega pa je, kot se je v odgovor nanje sklicevala tudi toženka, pred naslovnim sodiščem v primerljivih zadevah I U 1324/2018 in I U 1317/2018 bilo odločeno enako kot s to sodbo.

15Dokazni predlog z dokumentacijo, ki da se nahaja v A. DIN zadevi in iz katere izhajajo zagotovila D.D. o skladnosti obravnavanih transakcij z zakonodajo, je sodišče zavrnilo kot neprimeren, saj je presoja zakonodajne skladnosti pravno vprašanje, odločanje o katerem je pridržano davčnim organom (in v upravnem sporu sodiščem), ki ni predmet dokazovanja z listinami oz. tujimi pravnimi mnenji.

16Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.