VSM Sodba II Kp 15604/2019

I. Pritožba zagovornika obdolženega U.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

1Z izpodbijanim delom sodbe pod točko I je sodišče prve stopnje spoznalo obdolženega U.K. za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1E) in mu izreklo kazen deset mesecev zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženi dolžan povrniti premoženjskopravni zahtevek Republiki Sloveniji v višini 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2020 do plačila in oškodovanki H.P. v višini 4.000,00 EUR. Predlog obdolženega in njegovega zagovornika, da se izrečena zaporna kazen izvrši z opravljanjem dela v splošno korist oziroma na alternativni način, je sodišče prve stopnje na podlagi dvanajstega odstavka 86. člena KZ-1E kot neutemeljen zavrnilo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, dolžan pa je plačati stroške pooblaščenke oškodovanke odvetnice E.G., ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2Proti tej sodbi se pritožuje obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožba ne opredeljuje, v kateri smeri naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka (iz katere točke in odstavka 371. člena ZKP) kot tudi ne, v čem se kaže kršitev kazenskega zakona (iz katere točke 372. člena ZKP). Kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Iz obrazložitve pritožbe pa je moč zaključiti, da pritožnik uveljavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker bi naj obdolžencu sodišče prekršilo pravico obrambe, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišču očita, da je na predobravnavnem naroku sprejelo obdolženčevo priznanje krivde, čeprav ga je dal v zmoti. Predsednik senata pa njegovega priznanja tudi ne bi smel sprejeti, saj je zmotno presodil, da so izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 285. člena ZKP. Po mnenju zagovornika obdolženega v pritožbi sodišče ne bi smelo sprejeti priznanja krivde tudi zato, ker v opisu očitanega dejanja obdolžencu niso podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. S tem pa sodišču prve stopnje očita, da je kazenski zakon prekršilo v vprašanju iz 1. točke 372. člena ZKP, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. S tem pa uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

5Sodišče obdolžencu ni kršilo kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker ima obdolžencu očitano kaznivo dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1E. Pritožba sama ugotavlja, da mora pri kaznivem dejanju nasilja v družini biti praviloma podana določena kontinuiteta ravnanja storilca oziroma ponavljajoče ravnanje, ki lahko preide v vzorec obnašanja oziroma ravnanja. Po mnenju pritožbe pa nek posamezen oziroma enkraten primer uporabe fizične sile zoper družinskega člana praviloma ne predstavlja kaznivega dejanja nasilja v družini. Pritožba poudarja, da ravno za tak primer gre v tej zadevi, kjer je iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe jasno razvidno, da je bilo izvršeno v času od 22.30 ure 24. 3. 2019 do 3.00 ure 25. 3. 2019, torej gre za enkraten dogodek krajšega trajanja, oškodovanka pa tudi ni zatrjevala, da bi do podobnega dogodka v preteklosti že prišlo. Pritožba se sklicuje še na sodno prakso, da je v nekaterih primerih sicer sodišče zavzelo stališče, da so lahko z enim samim dogodkom izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja nasilja v družini, vendar samo, če gre za ravnanje večje intenzivnosti oziroma za izjemen ekces, ki ima hude posledice za družinske člane.

6V izreku izpodbijane sodbe naveden opis kaznivega dejanja, katerega storitev se obdolžencu očita, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini iz prvega odstavka 191. člena KZ-1E. Iz obširnega opisa kaznivega dejanja izhaja, da je obdolženec izvajal nasilje nad svojo zunajzakonsko partnerico H.P. štiri ure in pol. Z njo je fizično obračunal že na stopnišču stanovanjskega bloka, kjer jo je davil, nato pa spravil v njen osebni avto in jo z roko začel vleči za lase, ji glavo udarjal v steklo, armaturno ploščo, nato pa jo zvlekel iz avtomobila, kjer jo je udarjal z rokami po celem telesu, jo večkrat z nogo brcnil v nogo ter jo vrgel na tla in kričal "splavila boš, itak otrok ni moj" ter jo nato vrgel v osebni avto in jo odpeljal približno 100 m naprej do samopostrežne avtopralnice, kjer jo je ponovno zvlekel iz vozila in jo še naprej pretepal, jo vlačil po asfaltu, jo davil in ji govoril, da bo vsakič naslednjič davljenje trajalo 20 sekund dlje. Nato se je morala vsesti v avto in ga peljati, pri čemer se je želela odpeljati do Policijske postaje v L., kar je obdolženec opazil, povlekel ročno zavoro tako, da se je avto ustavil ter jo nato, ko mu je hotela pobegniti iz vozila, povlekel za obleko nazaj ter odpeljal naprej v smeri D.V. ter odpeljal na makadamsko pot, kjer ji je grozil "zdaj boš ti vidla, hotela si me zajebat" ter jo žalil, da je kurba ter jo ponovno začel daviti in z vso močjo z dlanmi udarjati po glavi, obrazu, jo lasal, ko pa se je poskušala obraniti s škarjami, s katerimi ga je porezala po vratu, pa je nato, ko sta se odpeljala proti L. mimo policijske postaje, vrgla iz vozila, nakar je obdolženec avto ustavil in jo ponovno zvlekel v osebni avtomobil, nato pa ji je uspelo zbežati proti policijski postaji, ko jo je obdolženec dohitel. Nato sta se vrnila v stanovanje na Župančičevi ulici v L., kjer je ponovno grozil, da bo že svoje videla, če bo slučajno zaprt tri leta in ko se bo vrnil iz zapora, bo vse pobil ter tako z njo grdo ravnal in jo pretepal. S takim obdolženčevim ravnanjem pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča bila oškodovanka spravljena v brezizhodni položaj, saj ji je bila odvzeta svoboda odločanja o svojem ravnanju tako, da je postala objekt obdolženčevega nasilja, ki se mu ni mogla izogniti. Po presoji pritožbenega sodišča pa obdolženčevo dejanje predstavlja tako po času trajanja kot po posledicah in po obsegu večjo intenziteto dejanja, s katerim je bila oškodovanka, kot je že obrazloženo, spravljena v podrejeni položaj.

7Iz podatkov spisa izhaja, da je obdolženi priznal krivdo za storjeno kaznivo dejanje, kot tudi, da je predsednik senata povsem utemeljeno krivdo sprejel, saj je pravilno presodil, da je obdolženec razumel naravo in posledico danega priznanja, da je bilo priznanje dano prostovoljno ter da je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu, v skladu z določbami prvega odstavka 285.c člena ZKP. Pritožba nima prav ko zatrjuje, da je obdolženec krivdo na predobravnavnem naroku priznal v zmoti, misleč da se mu bo v primeru priznanja krivde omogočilo izvrševanje zaporne kazni z delom v splošno korist. Sodišče je v točki 10 obrazložitve obširno in tehtno obrazložilo, da obdolženec krivde ni priznal v zmoti, saj priznanja ni pogojeval tako, da bi mu za zameno priznanja bilo omogočeno izvrševanje zaporne kazni na alternativni način. Obdolžencu je bil prebran sklep o priznanju krivde, ki je bila povsem prostovoljna, brez kakršnekoli zmote. Obdolženemu je na predobravnavnem naroku dne 28. 9. 2020 bilo natančno obrazloženo, da ima pravico do zagovornika, natančno mu je bil obrazložen očitek iz obtožnice, v celoti mu je bil podan pravni pouk v zvezi z izvedbo predobravnavnega naroka in z vsemi pravicami, posebej natančno pa so mu bile obrazložene še posledice v primeru eventualnega priznanja krivde. Obdolženemu je bila tudi podrobno obrazložena v primeru eventualnega priznanja krivde predlagana kazenska sankcija tožilstva. Iz vsebine zapisnika pa tudi izhaja, da je obtoženi vse to v celoti razumel. Vse to nedvomno izhaja iz samega zapisnika z dne 28. 9. 2020 na strani 3, kjer je obdolženi, še preden se je izjavil o krivdi, ko je sodišče dejansko z izpraševanjem obdolženega dejansko preverjalo, ali obdolženi res razume vsebino obtožnice in posledice eventualnega priznanja krivde, najprej izjavil, da razume v celoti kar se mu očita, da pa bi želel, če bi se lahko dogovoril za kakšno drugačno sankcijo, ne pa za zapor. Smiselno enako pa je navedel tudi potem, ko se je dejansko izjavil o krivdi, saj je predlagal, da bi kazen prestajal z opravljanjem splošno koristnega dela. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi obrazloženega brez vsakega dvoma pravilno zaključilo, da je obdolženec vedel o čem se izjavlja, kakšne bodo posledice priznanja, da njegovo priznanje krivde ni bilo dano v zmoti niti pod kakršnimkoli pogojem. Obdolženec je izrazil le željo oziroma prošnjo po alternativnem izvrševanju zaporne kazni.

8Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato zagovornikova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

9Na pritožbo obdolženčevega zagovornika je pritožbeno sodišče preizkusilo še odločbo o izrečeni kazenski sankciji. Preizkus je pokazal, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist, prav tako pa tudi, da obdolženi ne izpolnjuje pogojev, da bi se izrečena kazen zapora izvršila z opravljanjem dela v splošno korist. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri obdolžencu upoštevalo olajševalne okoliščine, ni pa moglo mimo obteževalnih okoliščin, da je obdolženec že bil kaznovan za istovrstno kaznivo dejanje, kar pomeni, da je specialni povratnik izvrševanja kaznivih dejanj v zvezi z družinskim nasiljem ter same teže izvršenega kaznivega dejanja. Iz teh razlogov obdolžencu tudi ni moč izreči pogojne obsodbe, za katero si prizadeva pritožba, saj pri obdolžencu ni podana pozitivna prognoza, da ne bo več izvrševal teh in ne drugih kaznivih dejanj z elementi nasilja. Zato obdolžencu tudi ni moč verjeti, da je v razmerju do oškodovanke šlo za enkraten dogodek, da se je z njo pobotal ter da se skuša čimbolj vključiti v njeno življenje.

Sodišče prve stopnje pa je obširno in tehtno obrazložilo tudi, zakaj ni moč ugoditi predlogu obrambe, da se izrečena zaporna kazen izvrši z opravljanjem dela v splošno korist. Izrečena zaporna kazen je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, glede na težo kaznivega dejanja in krivdo obdolženega in predvsem glede na dejstvo, da je obdolženi že bil pravnomočno obsojen za istovrstno kaznivo dejanje, pravična in da bo le nepogojna zaporna kazen na obdolženca vplivala toliko vzgojno, da več kaznivih dejanj v bodoče ne bo ponavljal in da bo z njo tudi dosežen namen kaznovanja. Glede na vse obrazloženo je torej potrebno poudariti, da obdolžencu ni moč zaupati, da na prostosti kaznivega dejanja ne bi ponovil.

10Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

11Iz istih razlogov kot pred njim že sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).