UPRS Sodba I U 546/2019-13

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 42110-1145/2017-1-08-JX z dne 19. 4. 2017 odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranke stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, davčni, tudi finančni organ) je z izpodbijano odločbo tožniku za davčno leto 2017 odmerila akontacijo dohodnine v 12 enakih mesečnih obrokih, pri čemer posamezen obrok znaša 56,45 EUR. Obrok akontacije dohodnine mora biti plačan v 30 dneh od prejema pokojnine na prehodni davčni podračun, ki je naveden. Akontacije dohodnine za prejete dohodke do meseca aprila za leto 2017 v skupnem znesku 225,80 EUR morajo biti plačane v roku 30 dni od vročitve odločbe. Po preteku 30 dnevnega roka bodo od neplačanih obveznosti tožniku zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Pritožba ne zadrži izvršitve navedene odločbe. Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da posebni stroški v tem postopku niso nastali ter da se pokojnina všteva v letno davčno osnovo za odmero dohodnine.

2Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da se tožniku za davčno leto 2017 odmerijo akontacije dohodnine pokojnine, pri čemer se mu upošteva splošna olajšava iz 111. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) v višini 275,22 EUR. Ugotovljena davčna osnova znaša 1.237,98 EUR, od katere je določena akontacija dohodnine od pokojnine po stopnjah dohodnine in lestvici iz 122. člena ZDoh-2, ki preračunana na 1/12 leta znaša 260,73 EUR, ob upoštevanju olajšave iz tretjega odstavka 112. člena ZDoh-2, pa znaša 204,28 EUR. Upoštevajoč zmanjšanje za posebno osebno olajšavo za prejemnika pokojnine iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja znaša posamezen obrok akontacije dohodnine od pokojnine 56,45 EUR, kar je tožnik v skladu z 292. členom ZDavP-2 dolžan plačati v 30 dneh od prejema pokojnine. Akontacije dohodnine za prejete dohodke do meseca aprila v skupnem znesku 225,80 EUR pa morajo biti plačane v roku 30 dni od vročitve odločbe.

3Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo je zavrnilo Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ. Slednje je zavrnilo tožnikove ugovore, da davčni organ pri obdavčitvi ne bi smel upoštevati tudi odškodnine, ki jo tožnik prejema iz Francije, zaradi nesreče pri delu. Drugostopenjski organ meni, da je sporni dohodek primerljiv v slovenskem pravnem sistemu z invalidsko pokojnino po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) in ne z odškodnino, saj se je tožniku začel izplačevati šele ob upokojitvi zaradi nesreče pri delu na podlagi obveznega dodatnega poklicnega sistema. Invalidska pokojnina pa je obdavčena enako kot starostna pokojnina in se v Sloveniji šteje za obdavčljiv dohodek po sedmi alineji prvega odstavka 37. člena ZDoh-2.

4Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo. V tožbi navaja, da se je zoper odločitev prvostopenjskega organa pritožil, saj je bila pri odmeri akontacije dohodnine upoštevana tudi odškodnina, ki jo v obliki mesečne rente prejema zaradi nesreče na delovnem mestu ... in sicer s strani A. (A.). Tožnik vztraja, da se odškodnina zaradi nesreče pri delu v letu 1973, izvzame iz obdavčitve. Kljub temu, da je prvostopenjskemu organu večkrat osebno ustno pojasnil, da odškodnino prejema že od leta 1974, ko je bil še v delovnem razmerju, sta oba upravna organa, ki sta v zadevi odločala, v obrazložitvi odločbe navedla, da je tožnik do tega vira dohodka upravičen šele od upokojitve dalje in da v času, ko je bil še v delovnem razmerju tega dohodka ni prejemal. Zaključila sta, da je sporni dohodek v slovenskem pravnem sistemu primerljiv z invalidsko pokojnino po ZPIZ-2 in ne z odškodnino, saj se je tožniku pričel izplačevati šele ob upokojitvi. Invalidska pokojnina pa je obdavčena enako kot starostna pokojnina in se v Sloveniji šteje za obdavčljiv dohodek. Tožnik navaja, da navedeno ne drži. K tožbi prilaga dve potrdili A., ki dokazujeta, da je upravičen do izplačila nadomestila zaradi nezgode pri delu že 45 let in sicer: - za znesek, ki sedaj znaša 318,42 EUR, je upravičen od 6. 3. 1974 do izplačila nadomestila zaradi nesreče pri delu za zaposlene v kmetijstvu na podlagi 15 % delne trajne invalidnosti; - za znesek, ki sedaj znaša 100,25 EUR, je upravičen od 6. 11. 1984 do izplačila nadomestila zaradi nesreče pri delu za zaposlene v kmetijstvu na podlagi 4 % odstotne delne trajne invalidnosti. Obenem tožnik posreduje tudi dve dokazili omenjene družbe in sicer z dne 18. 12. 2018, iz katerih izhaja, da izplačevanje odškodnine zaradi nesreče pri delu poteka povsem samostojno in ločeno od pokojninskih prejemkov.

5Glede na to, da je tožnik upokojen šele od dopolnjenega 65. leta dalje; to je 18 let, od leta 2001, odškodnino zaradi nesreče pri delu pa prejema že od leta 1974 oziroma 1984, ko je bil še v delovnem razmerju, je ugotovitev davčnih organov, da je sporni dohodek primerljiv v slovenskem pravnem sistemu z invalidsko pokojnino, in da se je začel tožniku izplačevati šele ob upokojitvi, materialnopravno zmoten. Navedeno je tožnik prvostopenjskemu organu tudi večkrat osebno pojasnil. Sklepno tožnik predlaga, da se izpodbijana odločitev razveljavi (pravilno odpravi, opomba sodišča), odškodnina, ki jo prejema zaradi nesreče pri delu, pa izvzame iz obdavčitve ter se mu prizna kot neobdavčen vir dohodka. Priglaša tudi stroške postopka.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih aktov ter predlaga zavrnitev tožbe.

7Tožba je utemeljena.

8V obravnavni zadevi je sporna vrsta dohodka, ki jo tožnik kot rezident Republike Slovenije prejema iz Francije, zaradi nesreče pri delu, ki se mu je zgodila leta 1973 v Franciji. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik zaradi navedene nesreče prejema iz Francije (od A.) vsako tromesečje znesek v višini 413,99 EUR. V zadevi je sporno, ali navedeni dohodek zapade pod obdavčitev z dohodnino. Po stališču obeh davčnih organov navedeni dohodek zapade pod obdavčitev z dohodnino, po stališču tožnika pa gre za odškodnino, od katere se ne plača dohodnina.

9Iz 27. člena ZDoh-2 izhaja, da se dohodnine med drugim ne plača od odškodnine na podlagi sodbe sodišča zaradi osebnih poškodb (telesnih poškodb, bolezni ali smrti) (5. točka tega člena). Po stališču davčnega organa v obravnavani zadevi ne gre za primer iz navedene 5. točke 27. člena ZDoh-2. Prav tako meni, da v obravnavani zadevi ne gre za primer iz 5. točke 19. člena ZDoh-2. Iz slednjega izhaja, da se za dohodke po tem zakonu med drugim ne štejejo izplačila, ki jih prejme fizična oseba na podlagi zavarovanja za primer bolezni, poškodbe ali invalidnosti, katerega zakon, ki ureja zavarovalništvo, ne določa kot obvezno zavarovanje. Zaključuje namreč, da je sporni dohodek primerljiv v slovenskem pravnem sistemu z invalidsko pokojnino po ZPIZ-2 in ne z odškodnino, saj se je tožniku začel izplačevati šele ob upokojitvi in sicer na podlagi obveznega dodatnega pokojninskega sistema.

10Utemeljeni so tožnikovi ugovori, da zaključek davčnega organa, da je tožnik do omenjenega vira dohodkov upravičen šele od upokojitve dalje in da ga v času, ko je bil še v delovnem razmerju, ni prejemal, ni pravilen. Tožnik je predložil potrdilo A., iz katerega izhaja, da je tožnik od 6. 3. 1974 upravičen do izplačila nadomestila za nezgode pri delu za zaposlene v kmetijstvu na podlagi 15-odstotne stopnje delne trajne invalidnosti, ki je za obdobje od 1. 10. 2018 do 31. 12. 2018 znašalo 318,42 EUR. Iz drugega potrdila omenjene družbe pa izhaja, da je tožnik od 6. 11. 1984 upravičen do izplačila nadomestila za nezgode pri delu za zaposlene v kmetijstvu na podlagi 4-odstotne stopnje delne trajne invalidnosti, ki je za obdobje od 1. 10. 2018 do 31. 12. 2018 znašalo 100,25 EUR. Izpodbijana odločitev tako temelji na napačnem zaključku glede omenjenega spornega vira dohodkov, saj se tožnik upravičeno sklicuje, da omenjenega dohodka ne prejema šele od upokojitve dalje ter da ga je prejemal že v času, ko je bil še v delovnem razmerju.

11Davčni organ bo zato v ponovljenem postopku moral upoštevati, da je tožnik do spornega izplačila navedenega vira dohodka bil upravičen in ga je prejemal že v času, ko je še bil v delovnem razmerju. Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pa bo nato v zadevi ponovno presojal naravo navedenega vira dohodka in sicer, ali navedeni dohodek zapade pod obdavčitev z dohodnino, ali pa gre za dohodek, od katere se ne plača dohodnina.

12Iz navedenega razloga je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) (nepravilno ugotovljeno dejansko stanje) tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek in odločanje.

13Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

14Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Vračilo plačane takse pa bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi z določbo točke c. Opombe 6.1. Taksne tarife izvršilo sodišče po uradni dolžnosti.