VSRS Sodba II Ips 1/2007

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se ob delni ugoditvi toženčevi pritožbi sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožniku plačati odškodnino iz naslova imaterialne škode v znesku 2.324.000 SIT (sedaj 9.697,88 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zmanjšanimi za temeljno obrestno mero, od 8.5.2004 do izreka sodbe na prvi stopnji, od takrat naprej pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačati materialno škodo v znesku 98.447 SIT (sedaj 410,81 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.5.2004 dalje ter mu povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 427.308 SIT (sedaj 1.783,12 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izreka sobe na prvi stopnji dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo na TRR pooblaščencev št. ...

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne."

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 17.856 SIT (sedaj 74,51 EUR).

II. V ostalem se revizija zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 268,96 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od 16. dne od vročitve te sodbe dalje.

Tožnik se je telesno poškodoval v prometni nesreči 8.3.2003, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. V škodnem dogodku je utrpel odtrganino levega uhlja, zlom VI. in VII. vratnega vretenca, zvin vratnega dela hrbtenice, odrgnine, udarec v levo ramo in udarec v glavo, zaradi česar je sodišče prve stopnje toženca zavezalo, da mora tožniku plačati denarno odškodnino v skupnem znesku 2.674.000 SIT. Prisojen znesek predstavlja denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 7.000.000 SIT (2.200.000 SIT za telesne bolečine, 500.000 SIT za strah, 3.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 1.300.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti), zmanjšano za revaloriziran, že plačan znesek denarne odškodnine v višini 4.326.000 SIT, in denarno odškodnino za premoženjsko škodo v skupnem znesku 98.447 SIT. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in kot primerno denarno odškodnino iz naslova nepremoženjske škode prisodilo 5.900.000 SIT (2.000.000 SIT za telesne bolečine, 400.000 SIT za strah, 2.500.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 1.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti). Spremenilo je odločbo o povrnitvi pravdnih stroškov, v preostalem delu pa potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo se sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi mu morala biti po njegovem mnenju priznana odškodnina v višini prisojenih zneskov s strani sodišča prve stopnje, ki v celoti ustrezajo teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. Sicer pa tožnik v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v višini, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje in ki jih sodišče druge stopnje ni v zadostni meri upoštevalo. Meni, da višje sodišče ni imelo podlage za znižanje odškodnine, v razlogih višjega sodišča pa tudi ni konkretnih okoliščin, kriterijev in argumentov, zakaj je odškodnino znižalo. Tako sodba nima konkretnih razlogov, zakaj je bila odškodnina odmerjena na prvi stopnji previsoko glede na veljavno sodno prakso. Da se lahko takšni razlogi preverijo, morajo biti konkretno primerljivi s tistimi, s katerimi se primerjajo. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe in novo odmero pravdnih stroškov.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Višina prisojene odškodnine zato predstavlja zgolj nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje. Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje). V zvezi z načelom pravičnosti je tudi drugo načelo - t.j. načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti (iustitia distributiva). Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

Zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da je svojo presojo glede primerne odškodnine za nepremoženjsko škodo naslonilo na ugotovljeno dejansko stanje, kot to izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje. Pravna presoja sodišča druge stopnje temelji torej na konkretnih okoliščinah primera, ki so tudi korektno povzete. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tudi izhaja, da je sodišče opravilo primerjavo primernega zadoščenja za konkretni primer s prisojenimi denarnimi zadoščenji v podobnih primerih. To zadostuje, saj si primerjani primeri nikoli niso identični, temveč je primerjavo med njimi potrebno opraviti z upoštevanjem vseh konkretnih okoliščin posameznega primera. Nizanje konkretnih okoliščin posameznih podobnih primerov ne bi prispevalo k utemeljevanju pravne presoje sodišča. Ker izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne more preizkusiti in ker so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si niso med seboj v nasprotju, do zatrjevane procesne kršitve ni prišlo.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v zvezi z že opisano poškodbo imel 12 dni trajajoče hude bolečine, mesec dni in pol srednje hude bolečine, 3 do 4 mesece je imel še vedno lahke bolečine, ostala pa mu je občasna obremenilna bolečina, ki bo po vsej verjetnosti trajna. Tožnik je bil z rešilnim avtomobilom prepeljan v ptujsko in nato v mariborsko bolnišnico, pregledan pri kirurgu, podvržen je bil večkratnemu rentgenskemu slikanju, prestal je operativni poseg na vratni hrbtenici, oskrbljena mu je bila tudi poškodba levega uhlja. Nevšečnosti so predstavljali tudi trimesečna nošnja vratne opornice, številne fizioterapije, kontrolni pregledi pri specialistih, MG preiskava, kontrolni pregledi pri izbrani zdravnici ter vse obdobje bolniškega staleža ter obdobje štiriurne zaposlitve. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju in upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih je bilo treba ob pravilni uporabi 179. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, 32/04, 28/06, 29/07 in 40/07; v nadaljevanju OZ) reviziji ugoditi in odškodnino za telesne bolečine zvišati za 834,58 EUR. Primerna odškodnina iz tega naslova tako v celoti znaša 9.180,43 EUR (2.200.000 SIT).

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožniku pripadajoče denarne odškodnine za strah ni utemeljen, saj so bila vsa pravno relevantna dejstva, ki jih revizija ponovno poudarja in obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi.

Glede tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožniku ostala deformacija leve ušesne školjke po delni amputaciji, takšno stanje pa tožnika vidno kazi. Do škodnega dogodka je bil tožnik tiskovni predstavnik na Policijski upravi A., od poškodbe dalje pa se izogiba nastopati v javnosti, saj ga deformacija uhlja izredno moti. Obstoj telesnih sprememb je potrdil tudi izvedenec medicinske stroke. Odškodnino iz tega naslova sodišče prisodi le, če je podan tako subjektivni kot objektivni kriterij za obstoj skaženosti kot pravno priznane oblike nepremoženjske škode. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju in upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih je bilo treba ob pravilni uporabi 179. člena OZ reviziji ugoditi in odškodnino za to obliko škode zvišati za 1.251,87 EUR. Primerna odškodnina iz tega naslova tako v celoti znaša 5.424,80 EUR (1.300.000 SIT).

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti obsega oškodovančevo duševno trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti na njegovem psihičnem ali telesnem področju. Glede odškodnine iz tega naslova je sodišče prve stopnje povzelo ugotovitve iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, da je poškodba vratnega dela hrbtenice zapustila zatrjenost med šestim in sedmim vratnim vretencem po spondilodezi z izpadom omenjenega gibljivostnega segmenta. Ta poškodba je zapustila kronično okvaro živčnih korenin s pojavom mravljinčenja obeh zgornjih okončin ter občasno vrtoglavico in obremenilne bolečine, ki so povezane z glavoboli v zatilju. Poškodba je zapustila tudi oslabljeno grobo moč obeh rok v lažji obliki. Izvedenec ocenjuje, da je tožnikova življenjska aktivnost trajno zmanjšana v povprečju za 15%. Tožnik bo moral vlagati ogromno truda in napora v prihodnosti, da bo dosegal enako kvaliteto življenja kot pred nezgodo, saj je pomembno zmanjšana njegova zmožnost opravljanja težjih fizičnih del, dvigovanja in prenašanja težjih predmetov, udejstvovanja v športu in pohodništvu. Tožnik se je do poškodbe veliko športno udejstvoval, tudi njegovo delovno mesto je terjalo dobro psihofizično kondicijo, sedaj pa je pri tem močno omejen, zaradi česar duševno trpi. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju in upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih je bilo treba ob pravilni uporabi 179. in 182. člena OZ reviziji delno ugoditi in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišati za 1.043,23 EUR, v presežku pa revizijo zavrniti (prvi odstavek 380. člena ZPP in 378. člen ZPP). Primerna odškodnina iz tega naslova tako v celoti znaša 11.475,54 EUR (2.750.000 SIT).

V odločitev o pravdnih stroških je revizijsko sodišče poseglo samo toliko, kolikor je zaradi spremembe sodb in zvišane odškodnine za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi skaženosti ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti spremenjen uspeh v pravdi (drugi odstavek 165. člena ZPP). Izreka o pravdnih stroških v sodbi sodišča prve stopnje, ki temelji na določilu drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP, revizijsko sodišče ni spremenilo, ker sprememba odškodnine na to odmero stroškov postopka ne vpliva. Pač pa mora tožnik toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa mora tožniku povrniti stroške revizijskega postopka. Eni in drugi so odmerjeni od zneska, s katerim je tožena stranka uspela s pritožbo in tožnik z revizijo (drugi odstavek 165. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP), pri čemer prvi znašajo 74,51 EUR (prej 17.856 SIT), drugi pa 268,96 EUR. Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila revizijskih stroškov in začetek teka zamude pri njihovem plačilu.