UPRS Sodba III U 161/2018-9

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote ... št. 330-12/2018-6 (1208) z dne 4. 5. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo, navedeno v izreku te sodbe, je Upravna enota ... kot prvostopenjski organ odločila, da se zahtevek tožnice za priznanje statusa kmeta zavrne in da stroški postopka niso bili zaznamovani.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica 3. 1. 2018 podala vlogo za izdajo odločbe o priznanju statusa kmeta, ki ji je priložila mnenje Kmetijske svetovalne službe (v nadaljevanju: KSS) ... z dne 15. 12. 2017 in potrdilo o tržnih viških. Iz mnenja je razvidno, da so na kmetijskem gospodarstvu, katerega nosilka je tožnica, v letu 2017 prihodki, skupaj z neposrednimi plačili znašali 14.148,50 EUR. Prvostopenjski organ je na podlagi vpogleda v register kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju: RKG) ugotovil, da je tožnica od 3. 10. 2017 vpisana kot nosilka predmetnega kmetijskega gospodarstva KMG MID ... na naslovu ..., na katerem je vpisanih 3,98 ha kmetijskih zemljišč, od tega 2,04 ha njiv in 1,94 ha travnikov. Iz uradnih evidenc tudi izhaja, da se je tožnica 10. 9. 1999 odjavila z naslova ..., in da na naslovu ..., ni bila nikoli prijavljena. Vlogo za plačilo OMD in neposredna plačila za leto 2017 za navedeni KMG MID je podala prejšnja nosilka. Prvostopenjski organ navaja, da je v skladu s 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) tožnici pred izdajo izpodbijane odločbe dal možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ter povzema vsebino tožničinega odziva z dne 9. 3. 2018. Citira določbe prvega, drugega, tretjega in šestega odstavka 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju: ZKZ) in se sklicuje še na določbe 141. in 143. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju: ZKme). Ugotavlja, da tožnica, ki je od 3. 10. 2018 (pravilno: 3. 10. 2017 - op. sodišča) nosilka kmetijskega gospodarstva KMG MID ..., do takrat po podatkih RKG ni bila vpisana kot družinski član na kmetijskem gospodarstvu. Ker je vlogo za plačilo OMD in neposredna plačila za leto 2017 podala prejšnja nosilka (A.A., roj. 16. 7. 1949), tega dohodka v znesku 1.484,50 EUR ni mogoče šteti kot dohodek iz kmetijske dejavnosti tožnice za leto 2017 (o tem sodba U 46/2008). Kot nadaljuje prvostopenjski organ, se kljub temu, da meni, da prihodki, kot izhajajo iz mnenja KSS, niso bili ustvarjeni v času od 3. 10. 2017, sam ni spuščal v izračun dohodka, saj tudi če v celoti prizna dohodek iz mnenja KSS (12.664,00 EUR), je ta manjši od zakonskega minimuma za leto 2017 (13.015,60 EUR). Ker je to eden od pogojev za pridobitev statusa kmeta, po mnenju prvostopenjskega organa tožničinemu zahtevku ni mogoče ugoditi.

3Tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano s svojo odločbo z dne 4. 7. 2018 zavrnilo. V svoji obrazložitvi drugostopenjski organ povzame vsebino pritožbe ter na podlagi dokumentov zadeve ugotavlja, da pritožba ni utemeljena. Po tem, ko citira določbe prvega in drugega odstavka 24. člena ZKZ ter vsebino tožničine vloge z dne 3. 1. 2018, pritrjuje izpodbijani odločitvi. Pri tem se na podlagi drugega odstavka 254. člena ZUP sklicuje na obrazložitev prvostopenjske odločbe in dodaja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev kot kmet - fizična oseba po 24. členu ZKZ v celoti, saj v letu 2017 ni pridobila pomembnega dela dohodka iz kmetijske dejavnosti, to je zakonsko določenega minimuma najmanj 2/3 povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji, oziroma izpolnjevanja tega pogoja ni uspela dokazati. Pripominja še, da je prvostopenjski organ utemeljeno odločal na podlagi tožničine vloge in navedb v njej.

4Tožnica se z odločitvijo ne strinja in je zato vložila tožbo v upravnem sporu zoper prvostopenjsko odločbo, ki jo izpodbija zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka.

5V tožbi pojasnjuje, da se je z družino na naslov ..., preselila leta 1983 in je tam tudi živela, a prebivališča ni prijavila; kot dokaz, da je tam prebivala in da ni živela na naslovu ..., prilaga izjave prič B.B. ter C.C. in D.D.. Meni, da je napačno ugotovljeno, da je tožnica pridobivala prihodke iz kmetijske dejavnosti samo po 3. 10. 2017, ko je bila vpisana kot nosilka KMG MID, saj je ves čas dotlej prispevala k njihovemu pridobivanju kot družinski član (hči) prejšnje nosilke, kar lahko potrdijo priče. Nepravilno in neživljenjsko je tudi stališče upravnega organa, da dohodka iz naslova plačil OMD in neposrednih plačil, ki za leto 2017 znaša 1.484,50 EUR, ni možno upoštevati kot tožničin dohodek iz kmetijske dejavnosti, ker je vlogo za plačila podala prejšnja nosilka kmetijskega gospodarstva. Tožnici bi se moral upoštevati vsaj sorazmerni tega dohodka za obdobje od 3. 10. 2017 do 31. 12. 2017, to je 371,13 EUR, kar s prihodkom na podlagi mnenja KSS v višini 12.664,00 EUR znaša skupaj 13.035,13 EUR in presega za leto 2017 predpisani cenzus 13.015,60 EUR. Upravni organ ni navedel, koliko od ustvarjenega dohodka naj bi ustvarila tožnica, zato se odločbe ne da preizkusiti. Kontradiktorno je zaključil, da dohodka v višini 1.484,50 EUR, čeprav je ta vezan na kmetijo, ne bo upošteval. Poleg tega pa tudi ni upošteval 4. točke prvega odstavka 24. člena ZKZ, čeprav je tožnica pri upravni enoti podala izjavo iz navedene določbe. Tožnica poudarja, da zakonodajalec pri določitvi pogojev za status kmeta ni imel namena diskriminirati pravnih naslednikov nosilcev KMG tako, da bi ti lahko po tem, ko podedujejo kmetijo, šele po preteku enega celega leta dokazovali, da kmetija ustvarja zadosten prihodek, pač pa je edino življenjsko in logično, da se pri presoji upošteva tudi prihodek pravnega prednika. Tovrsten namen zakonodajalca se kaže v določbi 4. točke prvega odstavka 24. člena ZKZ. S tem, ko je upravni organ zanemaril omenjeni vidik, je, kot trdi tožnica, posegel v njeno pravico do dedovanja iz 33. člena Ustave Republike Slovenije. Ker je sam pridobil podatke o tožničinem prebivališču in ji ni dal možnosti, da se izjasni o teh ugotovitvah oziroma o tem, kje je dejansko prebivala, je kršil pravila postopka. Tožnica kot dokaze predlaga upravne spise zadeve, izjave prič B.B., C.C. in D.D. ter predlaga njihovo in tudi svoje zaslišanje. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da se zahtevek tožnice za priznanje statusa kmeta odobri, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške sodnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve. V odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, ki so razvidni iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

K I. točki izreka:

7Tožba je utemeljena.

8Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ zavrnil zahtevek tožnice za priznanje statusa kmeta.

9Materialnopravno so za zadevo bistvene določbe ZKZ. Ta v prvem odstavku 24. člena določa, da je v smislu tega zakona kmet fizična oseba: - ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka (1. alineja); - ki je družinski član osebe iz prejšnje alineje, če opravlja kmetijsko dejavnost na kmetiji kot edino oziroma glavno dejavnost in je za to ustrezno usposobljena; kmetijska dejavnost se šteje za edino in glavno dejavnost, če pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz te dejavnosti, pomenijo tej osebi poglavitni vir za preživljanje (2. alineja); - ki je iz kmetijske dejavnosti na kmetiji pridobivala pomemben del dohodka, pa zaradi starosti ali delovne nezmožnosti ne opravlja kmetijske dejavnosti na kmetiji, če poskrbi za obdelavo kmetijskih zemljišč (3. alineja); - ki da izjavo na zapisnik pri upravni enoti, da bo sama ali s pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, za katera izkaže, da jih bo pridobila, da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka in izpolnjuje pogoje glede usposobljenosti iz tretjega odstavka tega člena (4. alineja). Po drugem odstavku 24. člena ZKZ se za kmetijsko dejavnost šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti. Kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti se po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju. Kdaj se šteje, da je oseba strokovno usposobljena za opravljanje kmetijske dejavnosti, izhaja iz določb tretjega odstavka 24. člena in drugega odstavka 111. člena ZKZ.

10Glede na razloge v obravnavani zadevi izdanih odločb obeh upravnih organov in vsebino tožbenih ugovorov sodišče ugotavlja, da je iz upravnih spisov razvidno, da je prvostopenjski organ po tem, ko je tožnico z dopisom z dne 2. 3. 2018 seznanil s svojimi ugotovitvami, na kar se je tožnica odzvala z vlogo z dne 9. 3. 2018, ugotavljal še dodatna dejstva glede njenega prebivališča. O teh ugotovitvah in v kakšnem kontekstu so za odločitev pomembne, tožnice (drugače kot bi bilo sklepati iz njegove obrazložitve) pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanil. Do ugovorov, ki jih je v tej zvezi tožnica zato (lahko) podala šele v pritožbi, in tam predlaganih dokazov, se drugostopenjski organ ni opredelil v skladu s standardom, ki izhaja iz 254. člena ZUP. Ker gre za ugovore, ki jih je tožnica, kot rečeno, (lahko) podala šele v pritožbi, namreč povsem splošno sklicevanje na razloge prvostopenjske odločbe ne zadošča, ampak bi se moral do (pomena) teh tožničinih navedb in dokazov drugostopenjski organ konkretno izreči. Šele tako bi tožnica imela polno možnost, da nato odločbo v sodnem postopku učinkovito izpodbija z za odločitev relevantnimi ugovori.

11Nadalje je treba ugotoviti, da niti prvo- niti drugostopenjski organ nista presojala, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, čeprav se je tožnica že pred izdajo izpodbijane odločbe, v svoji vlogi z dne 9. 3. 2018 (tudi) na to podlago izrecno sklicevala. Glede na navedeno bi jo po presoji sodišča že prvostopenjski organ (prim. prvi in drugi odstavek 7. člena ZUP) moral pozvati, da izjavo v smislu 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ poda v predpisani formalni obliki, in nato ugotavljati, ali tožnica izpolnjuje pogoje za kmeta po tej podlagi. Utemeljeno je namreč tožbeno stališče, da citirana določba lahko rešuje tudi primere (prevzema kmetije), kot je tožničin, in da jo je v takšnem smislu treba tudi razlagati; pri čemer je treba dodati, da v obravnavanem primeru glede na v postopku s strani tožnice predložene podatke o vrednosti kmetijskih pridelkov na predmetnem kmetijskem gospodarstvu možnost, da bi bili pogoji iz 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ izpolnjeni, ni (očitno) izključena.

12Ker torej v postopku izdaje izpodbijane odločbe niso bila ustrezno upoštevana pravila ZUP in je to moglo vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve, ki je po navedenem tudi ostala pomanjkljivo obrazložena (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral upoštevati stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

13Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo na seji, brez glavne obravnave, za kar ima podlago v določbi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov tožbi treba ugoditi in upravni akt odpraviti, v postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Okoliščine, ki bi v obravnavani zadevi utemeljevale odločanje v sporu polne jurisdikcije, niso izkazane. Takšno odločanje po določbah prvega odstavka 65. člena ZUS-1 pomeni zgolj možnost, izjemo od splošnega koncepta upravnega spora kot spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ki se uporabi le takrat, ko sicer stranki ne bi bilo mogoče zagotoviti varstva njenih pravic, česar pa tožnica v tožbi ni niti zatrjevala.

K II. točki izreka:

14Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se, če je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v sodnem postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, tožnici priznalo stroške v pavšalnem znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Tako določeni pavšalni znesek zajema vse stroške sodnega postopka pred sodiščem prve stopnje, razen sodnih taks. Toženka mora navedeni znesek tožnici plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, in prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).