UPRS Sklep in sodba II U 186/2018-21

I. Postopek se nadaljuje.

II. Tožba se zavrne.

K I. točki izreka:

1Sodišče je zaradi smrti tožnika, ki je nastopila 1. 8. 2019 s sklepom prekinilo postopek in dediče A.A., B.B., C.C. in D.D. pozvalo, da v roku 8 dni prevzamejo postopek. Dediči so z vlogami sodišče zaprosili, da z odločitvijo počaka do konca zapuščinskega postopka, ko bo znano, kdo bodo dediči zapuščinskega postopka po sklepu sodišča.

2Sodišče je sklep o dedovanju št. ID 1365/2019 prejelo dne 20. 1. 2020, iz katerega izhaja, da je edini dedič po pokojnem tožniku tožniku A.A., zaradi česar je sodišče po prejemu vloge A.A. štelo, da prevzema postopek.

K II. točki izreka:

3Finančna uprava RS (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom sklenila, da se pritožba pokojnega dolžnika, zoper sklep Finančne uprave RS št. DT 4934-80498/2017-1 09-720-23 z dne 1. 6. 2017, zavrže kot prepozna.

4Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo z zgoraj navedenim sklepom prvostopenjskega organa z dne 1. 6. 2017 odločeno, da se opravi davčna izvršba za povračilo davčne obveznosti zoper pokojnega dolžnika v skupnem znesku 13.809,54 EUR, kar predstavlja glavnico v znesku 9.135,42 EUR, zamudne obresti v znesku 4.624,12 EUR in stroške davčne izvršbe v znesku 50,00 EUR. Navedeni sklep je davčni organ poskušal vročiti dolžniku na njegovem naslovu, kjer pa dolžnik ni bil dosegljiv, zaradi česar je izterjevalec davčnega organa dne 12. 6. 2017 osebno pustil na naslovu stalnega bivanja dolžnika, sporočilo o poizkusu vročitve izpodbijanega sklepa, s katerim je dolžnika tudi obvestil, da se neposredna osebna vročitev sklepa iz razlogov na njegovi strani ni dala opraviti in s katerim je bil dolžnik poučen, da lahko navedeni sklep prevzame na naslovu Finančnega urada v Mariboru, in sicer v roku 15 (petnajst) dni. Navedeni rok je začel teči 13. 6. 2017, vročitev pa je veljala za opravljeno z dnem 27. 6. 2017 in je tako dne 28. 6. 2017 začel teči osem (8) dnevni pritožbeni rok, ki se je iztekel na dan 6. 7. 2017. Ker je dolžnik podal pritožbo šele 26. 7. 2017, je organ navedeno pritožbo kot prepozno zavrgel.

5Zoper navedeni sklep je dolžnik podal pritožbo, ki pa je bila kot neutemeljena (z odločbo drugostopenjskega organa) zavrnjena, kljub temu, da je dolžnik uveljavljal kršitve, ki bi naj nastale s strani delavcev pošte, saj je davčni organ navedeno vročitev opravljal sam in torej ne ob pomoči pošte, o čemer je v hišnem predalčniku na uradno prijavljenem naslovu dolžnika, dolžniku pustil tudi obvestilo o pošiljki.

6Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo, v kateri ponovno izpostavlja napake poštnih uslužbencev, ki bi jih naj storili z napačnim vročanjem, za kar meni, da sam ne more odgovarjati. Pojasnil je še, da je sam invalid I. kategorije, in da je za pridobitno dejavnost nesposoben, da je bil prijavljen tako na Zavodu za zaposlovanje, kakor tudi, da je prejemal socialno podporo vse do upokojitve, ter da se je iz zavarovanja odjavil v letu 1999, vendar da vse njegove navedbe, tudi v sporu pred Delovnim sodiščem v Mariboru, niso mogle biti upoštevane zaradi napačnih navedb ZPIZ-a, ter da njegov katastrski dohodek znaša zgolj 498,50 EUR, pri čemer je pogoj za samostojnega nosilca v kmetijstvu dohodek v višini 4.894,06 EUR. Meni, da ima za trženje lastne kmetije premalo zemljišča, za kar želi, da se navedeno upošteva. Dodatno še navaja, da ima dva poštna nabiralnika, in sicer na naslovu X. in Y.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in razlogih zanjo ter dodatno navaja, da je bilo obvestilo o vročanju naslovniku puščeno na uradnem dolžnikovem naslovu za vročanje X.

8Tožba ni utemeljena.

9Dne 13. 12. 2019 je Okrajno sodišče v Mariboru izdalo sklep o dedovanju št. ID 1365/2019 iz katerega izhaja, da je edini dedič tožnika sin A.A., ter da je bila v zapuščinski postopek priglašena terjatev Državnega odvetništva v višini 17.655,95 EUR.

1050. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da če stranka med postopkom umre, se postopek nadaljuje le, če gre za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike, sicer je potrebno postopek ustaviti.

11Sodišče je v predmetni zadevi ugotovilo, da z morebitno obveznostjo plačila davčnega dolga, ki izhaja iz sklepa o izvršbi, lahko gre za obveznost, ki lahko preide na pravne naslednike in tudi na edinega dediča.

12Zato je sodišče odločalo o tožbi po vsebini in postopka ni ustavilo.

13Po pregledu izpodbijanega sklepa in odločbe drugostopenjskega organa ter upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je odločitev pravilna in skladna z določbami Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) in ZUP, na katere se organ sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi sta odločitev utemeljila davčni organ prve stopnje in pritožbeni organ ter se nanje v izogib nepotrebnega ponavljanja tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

14ZDavP-2 v drugem odstavku 157. člena določa, da se lahko pritožbo zoper sklep o izvršbi vloži v 8 dneh od vročitve sklepa pri davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi. 240. člen ZUP določa, da organ prve stopnje ob prejemu pritožbe najprej preizkusi ali je pritožba dovoljena ali je pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba. Če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, jo organ prve stopnje zavrže s sklepom. Po določbi prvega odstavka 68. člena ZUP je vloga, med katere sodi pravno sredstvo – pritožba, vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme preden izteče rok, oziroma če je poslana priporočeno po pošti na dan, ko je tudi dan izteka roka predložitve organu.

15Za presojo v predmetnem sporu je odločilna okoliščina ali je tožnik podal, zoper sklep o davčni izvršbi št. DT 4934-80498/2017-1 09-720-23 z dne 1. 6. 2017, pravočasno pritožbo. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je bila vročitev sklepa o davčni izvršbi opravljena v skladu z določili ZUP dne 27. 6. 2017, ko je nastopila fikcija vročitve. Finančni izterjevalec je namreč osebno na uradno prijavljenem naslovu tožnika dne 12. 6. 2017, poskušal vročiti sklep o davčni izvršbi na premičnine, ker pa neposredne vročitve ni bilo mogoče opraviti, je v hišni predalčnik na uradnem naslovu tožnika X., pustil Obvestilo o vročanju v katerem je tožnika (v skladu s tretjim odstavkom 87. člena ZUP) obvestil, da lahko sklep prevzame na Finančnem uradu v Mariboru v roku 15 dni, ki začne teči od naslednjega dne, ko je bilo obvestilo puščeno v hišnem predalčniku, konkretno torej od dne 13. 6. 2017. V istem obvestilu je bil tožnik poučen, da se bo kolikor sklepa v 15 dnevnem roku ne bo prevzel (v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP) štelo, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka 15 dnevnega roka. Glede na to, da tožnik sklepa v navedenem roku ni prevzel, kar izhaja iz prazne vročilnice pripravljene v spisovnem gradivu tožene stranke, se šteje, da je dne 27. 6. 2017 nastopila fikcija vročitve. Skladno z navedenim je nato 8 dnevni pritožbeni rok pričel teči 28. 6. 2017 in se je iztekel v sredo 5. 7. 2017. Tožnik pa je pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi osebno vložil pri prvostopenjskem organu dne 26. 7. 2017, kot je razvidno iz spremnega žiga na vlogi, kar pa je glede na zgoraj navedeno, prepozno.

16Zaradi navedenega je tožena stranka upravičeno izdala predmetni izpodbijani sklep, pri čemer sodišče pripominja, da navedbe in dokazi tožnika v zvezi z napakami pošte v tem konkretnem primeru nimajo učinka, saj konkretne vročitve sklepa na katero se pritožba nanaša, ni opravljala pošta oziroma njeni uslužbenci, temveč sam davčni organ po postopku, kot je že zgoraj navedeno. Zato je po oceni sodišča tožena stranka utemeljeno izdala sklep o zavrženju prepozno vložene pritožbe, saj je ravnala v skladu z zgoraj navedenimi določili ZUP-a.

17Na podlagi navedenega je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev prvostopenjskega organa pravilna. Sodišče se tako z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami tožene stranke, kakor tudi z razlogi iz obrazloženega izpodbijanega sklepa in odločbe organa druge stopnje, strinja. Ker so ugovori, ki jih tožnik uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1.

18Sodišče pripominja, da glavne obravnave za dediča v navedeni zadevi ni izvedlo iz razloga, ker je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati, saj je šlo zgolj za ugotavljanje pravočasnosti procesnih rokov za vložitev pritožbe, zaradi česar glavna obravnava v ničemer ne bi doprinesla k morebitni razjasnitvi stvari. Tudi glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah (EKČP), torej ne sodijo v pravico do zagotovljenega sodnega varstva zaradi varstva civilnih pravic.¹

19V zvezi z navedbami dediča iz vloge, ki jo je posredoval sodišču (v zadevah II U 284/2017 o kateri je bilo že odločeno in v predmetni zadevi) sodišče pripominja, da gre pri odpisu davčnega dolga za, po naravi stvari, ozko vezane osebne okoliščine zavezanca za davek, zaradi česar bo lahko dedič v nadaljevanju postopka morebiti sam podal predlog za odpis davčnega dolga in bo davčni organ individualno presojal obstoj kriterijev in morebitnih pogojev za odpis davčnega dolga, ki je prešel na njega kot na dediča.

20Izpodbijana odločba je tako pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

-------------------------------

¹ Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini V. Italy, št. 44759/98, z dne 12. julij 2001, točka 25 in Študija projekta, Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakulteta v Ljubljani, 2018, str. 37.