UPRS Sodba I U 494/2020-8

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1240/2017/71 (1312-06) z dne 11. 3. 2020 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za notranje zadeve v ponovni postopek.

1Tožena stranka je, po združitvi postopkov odločanja o prošnjah štiričlanske družine tožnikov za priznanje mednarodne zaščite s sklepom na podlagi 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), njihove prošnje zavrnila z izpodbijano odločbo na podlagi 3. alineje 1. odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1), ker je po izvedenem ugotovitvenem postopku zaključila, da prvi tožnik in njegova mladoletna otroka, ki so vsi državljani Azerbajdžana, ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca, niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, in da tudi druga tožnica, ki je državljanka Ukrajine, ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in tudi ne za priznanje subsidiarne zaščite.

2Pri ugotavljanju njihove identitete na podlagi predloženih originalnih potnih listov obeh staršev je tožena stranka ugotovila, da je tretji tožnik vpisan v materin potni list in ima razen tega tudi azerbajdžanski potni list, medtem ko za mladoletno četrto tožnico starša nista predložila nobenega osebnega dokumenta. Zato njena identiteta ni bila ugotovljena.

3Oba starša sta pri vložitvi prošenj na predpisanih obrazcih navedla, da oče (v nadaljevanju tožnik in tudi prvi tožnik) vlaga prošnjo zase in za mld. sina A.A., roj. ... 2012 ..., mama (v nadaljevanju tožnica in tudi druga tožnica) pa zase in mld. hčerko B.B., roj. .... 2015 .... Tako sta prvi tožnik za sina, druga tožnica pa za hčerko uveljavljala iste razloge, kot vsak zase.

4Prvi tožnik utemeljuje svojo prošnjo s strahom, da bi ga zaprli zaradi članstva v Azerbajdžanski demokratični partiji (ADP) od leta 2010 dalje, ker je od leta 2013 dalje aktivno sodeloval na številnih demonstracijah in tudi pri nadzorovanju izvedbe volitev. Tožena stranka v obrazložitvi povzame njegove odgovore na zastavljena vprašanja na vseh treh z njim opravljenih osebnih razgovorih. Povzema tudi odgovore druge tožnice na dveh osebnih razgovorih. V nadaljevanju (na str. 21 v 25 alinejah) našteje dokumentacijo, ki so ji jo v dokazne namene predložili tožniki, do katere se obširno opredeljuje v nadaljevanju. Glede na navedbe tožnikov je tožena stranka tudi sama pridobila več informacij in poročil, z navedbo spletnih naslovov, kjer so dosegljivi.

5Glede na navedbe o članstvu in ciljih politične stranke ADP je tožena stranka ugotovila, da gre za zakonsko dovoljeno in registrirano politično stranko s 1500 člani, ki stremi k temu, da bi bil Azerbajdžan demokratična država. O dogodkih, ki so bili po navedbah tožnika vzrok za to, da je moral zapustiti izvorno državo, je po ugotovitvi tožene stranke ob podaji prošnje in tudi na treh osebnih razgovorih odgovarjal obširno, tekoče in je v podporo svojim trditvam predložil tudi številna dokazila. S tem je sicer izkazal visoko stopnjo pripravljenosti za sodelovanje s pristojnim organom, vendar so navedena dokazila po oceni tožene stranke v velikem nasprotju z njegovimi izjavami. Še zlasti, ker sta dva izmed predloženih dokumentov - Potrdilo o ADP, in Potrdilo o preiskavi, verjetno ponarejena, glede na ugotovitve Nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL) in ju zato ni mogoče upoštevati kot dokaz o zatrjevanem preganjanju. Tudi kolikor bi ju upoštevala kot dokaz o zatrjevanem preganjanju, pa tožena stranka ocenjuje, da je iz obeh mogoče razbrati očitna razhajanja z izjavami, ki jih je prvi tožnik podal na osebnih razgovorih.

6Tožnik je izpostavil šest dogodkov iz leta 2013, ki pa po oceni tožene stranke ne izkazujejo resne ogroženosti tožnika, saj je, kot izhaja iz njegovih nadaljnjih izjav, še naprej nemoteno živel dalje v svoji državi. Kolikor bi bil resnično ogrožen, oziroma, kolikor bi imel resnične težave zaradi opisanih aktivnosti v okviru stranke ADP, pa bi po prepričanju tožene stranke s temi aktivnostmi zagotovo prenehal ali pa bi že tedaj zapustil izvorno državo v letu 2013. Razen tega je za vse opisane dogodke iz leta 2013 predložil omenjeni dve dokazili (potrdilo ADP in potrdilo o preiskavi), ki sta glede na ugotovitve NFL verjetno ponarejeni. Zato v postopku nimata nobene dokazne vrednosti. Tudi okoliščina, da zaradi članstva v ADP vse od leta 2010 dalje ni izgubil državne službe kot učitelj rokoborbe po stališču tožene stranke še dodatno potrjuje, da tožnik ni imel nobenih težav zaradi opisanih aktivnosti, kot so demonstracije in zborovanja v okviru stranke ADP. Iz njegovih nadaljnjih navedb tudi izhaja, da je še nadalje živel popolnoma normalno življenje in je bil ves čas zaposlen, kar glede na proučene informacije zagotovo ne bi bilo mogoče, če bi bil tako aktiven v stranki ADP in na demonstracijah, kakor zatrjuje.

7V zvezi z opisanim dogodkom z dne 6. 5. 2014 v podporo skupini opozicijskih politikov pred sodiščem ..., zoper katere je potekalo sojenje, za kar je tožnik predložil videoposnetek, je tožena stranka mnenja, da je sicer le-ta lahko v oporo, ker pa tožnika sploh ni na posnetku in se nanj neposredno ne nanaša, le-ta zato za konkreten primer ni pomemben. V zvezi z dogodkom z dne 1. 11. 2015, ko so potekale volitve v parlament, pa tožnik po ugotovitvi tožene stranke ni navedel, da bi zaradi opisanega dogodka imel težave s policijo in zoper njega ni bil sprožen noben sodni postopek. V zvezi z napadom treh oseb nanj na poti domov istega dne, kar je prijavil policiji, pa tožena stranka meni, da navedenega dogodka ni mogoče povezati z njegovim opravljanjem nadzora na volitvah, saj bi šlo lahko za povsem naključen in nepovezan dogodek z opravljanjem navedene funkcije nadzornika na volitvah. Četudi po njegovem mnenju policija ni ukrepala, ker so mu po večkratnih poizvedbah zgolj dejali, da bodo zadevo proučili, pa tožena stranka ocenjuje, da je policija tedaj ukrepala v skladu s svojimi pristojnostmi oziroma pooblastili in vodila določene postopke, a dogodka še ni uspela razrešiti, kar je tudi pričakovano v primeru neznanega napadalca, saj ni znano, koga sploh iskati. Da o tem policija ni naredila nobenega zapisnika, pa tožena stranka dvomi, sploh glede na to, da je sam tožnik predložil veliko dokazil ravno iz policije. Prav zato meni, da bi tožnik lahko priložil tudi zapisnik o navedenem dogodku, še zlasti ker je sam zatrdil, da je odšel na policijo. Dejstvo, da je tožnik v tem primeru poiskal zaščito na policiji, je za toženo stranko pomembno, saj prav na njegovi podlagi sklepa, da je tam tožnik zaščito tudi dobil, ker mu policija ni odrekla pomoči in ga je tudi seznanila, da zadevo raziskuje. Zato ni mogoče zaključiti, da tožniku policija ni nudila pomoči, kakor tudi ne, da je policija v Azerbajdžanu neučinkovita, saj s preiskovanjem dogodka tožniku pristojni organi v njegovi državi niso odrekli pomoči, kar pa v primeru neznanega napadalca ni mogoče storiti hitro.

8Po ugotovitvi tožene stranke iz predloženega dokazila Ministrstva za zdravje z dne 6. 11. 2015 izhaja zdravnikovo priporočilo tožniku, da mora vnaprej živeti mirno in brez stresa, medtem ko je tožnik na posebno vprašanje odgovoril, da zdravniškega mnenja ni upošteval in ni prenehal s strankarskimi aktivnostmi, ampak je takoj, ko se je počutil bolje, nadaljeval z aktivnostmi. Te njegove navedbe po oceni tožene stranke kažejo, da tožnik v izvorni državi sploh ni bil resno ogrožen in da grožnje niso bile takšnih razsežnosti, kot jih tožnik skuša prikazati, saj se zdi toženi stranki malo verjetno, da bi tožnik tvegal poslabšanje svojega zdravja zaradi političnega udejstvovanja. Ker tožnik ni predložil nobene zdravniške dokumentacije, ki bi nakazovala na poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, pa tožena stranka sklepa, da ni bil tako politično aktiven, kot to sam poskuša prikazati.

9Kar zadeva opisane dogodke z dne 11. 9. 2016 in predloženi sklep glede upravne kršitve s strani sodnika Okrožnega sodišča v ..., iz slednjega po oceni tožene stranke izhaja resničen razlog za prijetje tožnika, in sicer, da se je tožnik odzval neetično in ni upošteval navodil policistov. Tožnikove navedbe, da so ga zaprli zaradi domnevno izmišljenega dogodka z dne 2. 9. 2016, ne pa zaradi demonstracij, so po oceni tožene stranke v popolnem medsebojnem nasprotju in dokazujejo, da tožnik navaja različne podatke glede delovanja policije in razloga priprtja. Kolikor bi bile resnične njegove izjave, da se ni upiral policiji in da ni izkazoval neetičnih dejanj, policija po stališču tožene stranke ne bi imela motiva za aretacijo tožnika. Teh navedb kot nekredibilnih tožena stranka ne sprejema za resnične in tudi težko verjame, da bi policija osebe, ki ne storijo nobenega kaznivega dejanja, zaprla kar brez razloga. Razen tega ugotavlja, da se tožnik ni pritožil zoper navedeni sodni sklep Okrožnega sodišča v ..., čeprav je za to imel možnost, kakor sledi iz pravnega pouka v navedenem sklepu. Navedbe tožnika, da se to ne bi izplačalo, ker mu nikakor ne bi ugodili, tožena stranka označuje kot neutemeljene in nekredibilne, češ da kažejo tudi na to, da v izvorni državi tožnik ni ogrožen in da se je tudi sam strinjal z odmerjeno kaznijo zaradi neetičnega ravnanja, kar pa ne pomeni, da ni imel možnosti pritožbe, kot je sprva zatrjeval, saj pravnega sredstva ni izkoristil po lastni izbiri. Zgolj iz primerov drugih oseb nikakor ni mogoče posplošeno sklepati na neuspeh v lastnem primeru, saj se vsak primer presoja posamično. To izhaja iz okoliščine, da je bil tožniku v zvezi z vsakim opisanim prekrškom izdan posamičen akt z ustreznim pravnim poukom.

10Tožena stranka, ki je glede na tožnikov opis prestajanja kratkotrajne zaporne kazni pridobila več poročil o izvorni državi, ugotavlja, da iz nobenega ne izhaja, da bi se nekaj dnevne kratke zaporne kazni prestajale na policijskih postajah, kot je zatrjeval tožnik. Pač pa ob povzetku ugotovitev Odbora za preprečevanje mučenja ob ad hoc obisku v letu 2012 o na splošno sprejemljivem ali celo dobrem stanju v policijskih prostorih za pridržanje do največ 72 ur, z zgolj dvema izjemama na policijski postaji številka 11 in 36 v ..., tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni navajal težav na nobeni izmed omenjenih dveh policijskih postajah, ampak na policijski postaji številka 22, o čemer pa ni zasledila nobenih informacij.

11Glede tožnikovih navedb na prvem osebnem razgovoru, da so ga v zaporu pretepli z gumijevkami in da je moral roke dati v ledeno mrzlo vodo, česar na drugem osebnem razgovoru ni omenjal, tožena stranka kot neresnična zavrača njegova pojasnila, da se je takoj nadaljevalo z naslednjim vprašanjem, saj iz zapisnikov sledi, da je tožnik ves čas prosto odgovarjal na zastavljena vprašanja in da mu ni nihče vsebinsko ali časovno omejeval odgovorov. V zvezi s predloženim vabilom na policijsko postajo 27. 9. 2016 tožena stranka meni, da se tedaj tožniku ni popolnoma nič zgodilo na policijski postaji in da ni imel težav s policijo, saj je, čeprav je bil pridržan 2 - 3 ure, prejel le opozorilo. Glede dogajanja na policiji dne 23. 11. 2016 in groženj, da kolikor tožnik ne preneha z objavljanjem prepovedanih stvari na družbenih omrežjih in se ne izpiše iz stranke, ga bodo policisti obtožili preprodaje narkotikov, za kar je zagrožena kazen od 6 do 10 let zapora, tožena stranka meni, da je policija v tej zvezi delovala v skladu s svojimi pooblastili, saj tožnik po lastnih navedbah v novembru 2016 na družbenih omrežjih delil članke o nepravičnosti države in fotografije zapornikov. Tožnik pa kljub opisanim težavam ni utrpel nobenih hujših posledic, ki bi bile ponavljajoče, resne in hude do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje, pač pa je lahko šlo za povsem običajne informativne razgovore za razjasnitev okoliščin prekrškov ali kaznivih dejanj, torej delovanje, ki je normalno za delovanje policije v katerikoli državi sveta in da očitno tožnik za domačo policijo ni bil operativno zanimiv.

12Pri predloženem dokazilu št. ... gre po ugotovitvi tožene stranke za vabilo tožniku kot obdolžencu v kazenskem postopku. Zato tudi ni mogla sprejeti kot verjetne tožnikove navedbe v tej zvezi, da je šlo za tako usodno vabilo tožniku na policijsko postajo, od koder se živ ne bi več vrnil. V zvezi s člankom z dne 3. 3. 2017 (dokazilo št. 3, 4) tožena stranka ugotavlja, da v njem tožnik omenja, da je bil prisiljen zapustiti izvorno državo, kar je v nasprotju z njegovimi navedbami o kasnejšem datumu odhoda iz izvorne države dne 25. 8. 2017. Ugotovljenega neskladja po oceni tožene stranke tožnik ni prepričljivo pojasnil s trditvijo, da je rekel, da bo moral zapustiti izvorno državo, ne pa, da jo je, kar kaže na to, da odgovore prilagaja sebi v prid. Kot neprepričljive je ocenila tudi njegove navedbe, da je sprva navedel, da je sam odšel v časopisno hišo, drugič pa je je navedel drugače, da je stranka ADP podala intervju o njem, kar je pozneje pojasnjeval z navajanjem novih okoliščin, da se je stranka ADP prej dogovorila za intervju, on sam je odšel tja in ga osebno podal. Kot neverjetne je ocenila tudi njegove navedbe, da je intervju podal zato, da ga bo policija nadalje pustila pri miru, saj se je s tem le še bolj sam izpostavil.

13Kot neutemeljene in neprepričljive tožena stranka označuje tudi tožnikove navedbe, da bi ga lahko zaprli, namreč zaradi neverodostojnosti njegovih izjav, zakaj bi naj ga hoteli zapreti za več let, ko pa sam zatrjuje, da na demonstracijah ni počel nič spornega in se ni izpostavljal. Čeprav je zatrjeval, da ni storil nobenega kaznivega dejanja, je sam predložil dokazilo št. 6, in sicer vabilo na policijsko postajo kot obdolžencu v kazenskem postopku, čigar vsebina je po ugotovitvi tožene stranke neskladna s tožnikovimi pojasnili. Na tej podlagi je tožena stranka sklepala, da se dogodki niso odvili na način, kot ga je želel predstaviti tožnik in zato njegovim izjavam o tem ni mogoče verjeti. Vsa ugotovljena neskladja so jo vodila k zaključku, da njegovi odgovori niso bili konsistentni. Tožnik ugotovljenih nekonsistentnosti ni znal zadovoljivo pojasniti, saj so bili njegovi odgovori zelo pavšalni. Po oceni tožene stranke vsa ugotovljena neskladja njegovih izjav kažejo na neprepričljivost, nepovezanost in nekonkretnost opisov dogodkov, ki so pomembni za presojo razlogov za preganjanje in jih zato ni mogoče sprejeti za verjetne. S svojimi izmikajočimi odgovori na vprašanja tožene stranke tožnik ni pripomogel k razjasnitvi dejanskega stanja, zato mu ni mogla verjeti, da so se dogodki odvijali tako, kot jih je predstavil tožnik.

14V zvezi z njegovim pritrdilnim odgovorom na vprašanje, ali je tožnik odšel iz izvorne države zato, da bi se izognil zaporni kazni, tožena stranka izpostavlja stališče v Priročniku UNHCR iz leta 2019 o nujnosti razlikovanja med preganjanjem in kaznovanjem za kršitve splošnega prava, saj ubežniki pred pravico običajno niso begunci. Tožnik je na izrecno vprašanje, ali je v Sloveniji storil kakšno kaznivo dejanje odgovoril, da slovenskih zakonov ne pozna, da ni nikoli ravnal v nasprotju z zakonom in da ni vedel, da je dejanje, za katero je bil pozneje obsojen na sedem mesečno zaporno kazen, kaznivo, ker naj bi le pomagal sorodniku njegovega prijatelja, ko so ga obtožili, da je pomagal ljudem, ki nimajo pravice za prebivanje. Njegovim trditvam tožena stranka ne verjame upoštevaje sodbo št. I K ..., s katero je bil tožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja, povezanega z ogrožanjem javnega reda in miru ter javne varnosti, zaradi česar mu je sodišče izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države do petih let.

15Ker je odločitev o prošnji odvisna predvsem od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti prosilčevih navedb, je eden od glavnih kriterijev za oceno verodostojnosti obstoj notranjih neskladij v pripovedi prosilca znotraj istega razgovora ali ob primerjanju njegovih izjav po posameznih fazah postopka. Četudi je tožnik predložil številna dokazila, pa le-ta po oceni tožene stranke ne potrjujejo njegovih izjav in izkazujejo drugačno dejansko stanje, kot ga je navajal sam tožnik, ki nastalega nasprotja ni znal zadovoljivo pojasniti. Zlasti ni mogoče sprejeti za verjetno, da bi tožnik s tako izdelanim političnim mnenjem v zvezi s problematiko v izvorni državi, na demonstracijah le mirno stal in držal zastavo ter se ne bi dodatno izpostavljal, še manj pa, da so iz množic protestnikov vedno znova prijeli in priprli prav njega, saj je za toženo stranko bolj logično to, da policisti aretirajo bolj konfliktne in glasnejše demonstrante. Razen tega je tožnik vsa leta obdržal službo v državnem podjetju, kar ne bi bilo mogoče glede na preučene informacije. Zato je po oceni tožene stranke nemogoče trditi, da je tožnik v izvorni državi doživel dejanja preteklega preganjanja ali da mu kaj takega grozi ob povratku. Še zlasti, ker iz najnovejših poročil izhaja, da je azerbajdžanski predsednik z odlokom izvedel množično pomilostitev političnih zapornikov. Zato v opisanih okoliščinah ni verjetno, da bi bil tožnik, ki po lastnih navedbah na demonstracijah ni počel nič spornega, ob povratku povržen kakršnemukoli tveganju aretacije oziroma pripora. Tudi njegove trditve o grozečem prihodnjem preganjanju, zgolj zaradi mirne udeležbe na demonstracijah in članstva v ADP nimajo podlage v preučenih informacijah. Zato po oceni tožene stranke tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 2. odstavka 20. člena ZMZ-1 za priznanje statusa begunca. Prav tako ne obstajajo niti utemeljeni razlogi, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu določil 28. člena ZMZ-1, zato je zavrnila prošnjo tožnika in obeh njegovih mladoletnih otrok, saj ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca niti subsidiarne zaščite.

16Glede tožnice, državljanke Ukrajine, ki je od rojstva živela v regiji C. vse do preselitve v Azerbajdžan meseca juliju 2012, po poroki s tožnikom, tožena stranka ugotavlja, da ni niti izrecno niti po smislu svojih navedb uveljavljala razlogov, ki bi jih bilo potrebno presojati v okviru statusa begunca, ker je v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustila izvorno državo navedla, da tam nikoli ni bila ogrožena in da je Ukrajino zapustila zato, ker je odšla k svojemu možu v Azerbajdžan, zdaj pa je v regiji C. vojna, zaradi katere je v februarju 2015 izgubila očeta in bratranca, njena domača hiša pa je porušena, zato se tja ne more vrniti. Čeprav je zase in mld. hčerko, sedaj četrto tožnico, uveljavljala enake okoliščine oziroma razloge, ki so se ji zgodili v času bivanja v Azerbajdžanu od julija 2012 dalje, se ti razlogi, glede na določila Ženevske konvencije o statusu beguncev in ZMZ-1, izkažejo kot nerelevantni, ker Azerbajdžan ni njena izvorna država, pač pa Ukrajina. Tožena stranka je zato, ob upoštevanju 41. člena ZMZ-1, presojala pogoje za priznanje subsidiarne zaščite na podlagi 1., 2. in 3. alineje 28. člena ZMZ-1 in predloženih ter pridobljenih informacij o razmerah v pokrajini C. na podlagi katerih upoštevajoč sodbo Sodišča EU v zadevi C-465/07 zaključuje, da v regiji stopnja nasilja ni tako visoka, da bi bilo mogoče izjemoma šteti, da dosega prag resne škode v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ-1, ker se je tam situacija že v letu 2018 izboljšala, nato pa se je v letu 2019 še bistveno izboljšala. Glede samega števila smrtnih žrtev med civilisti v prvih 9-ih mesecih leta 2019 ugotavlja, da je bilo registriranih 109 žrtev, kar je najnižje število od leta 2014 dalje. Na tej podlagi stopnja samovoljnega nasilja v regiji C. po oceni tožene stranke ni takšna, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi vrnitev druge tožnice na območje regije C. predstavljala resno in utemeljeno tveganje za njeno življenje ali osebnost. Ker pa razen tega iz poročil izhaja, da se je osnovna storitev zdravstvene pomoči izboljšala, humanitarne razmere pa, čeprav so vsaj na določenih območjih zelo resne, same po sebi ne morejo nadvladati kriterija civilnih žrtev, saj gre za oceno o ogroženosti življenja in osebnosti zaradi samovoljnega nasilja samega in ne morebitnih drugih posledic tega nasilja. Tudi aktualni dogodki, kot je prekinitev ognja in umik sil s frontne črte nakazujejo na umirjanje oboroženega spopada. Iz poročil tudi izhaja, da ženske in otroci niso nič bolj izpostavljeni samovoljnemu nasilju, kot moški prebivalci regije C. Po povedanem zaključuje, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite ne na podlagi 3. in posledično tudi ne na podlagi 2. alineje 28. člena ZMZ-1, saj je kot edini razlog v svoji prošnji tožnica navedla varnostno situacijo, to pa je tožena stranka upoštevala že v okviru presoje po 3. alineji 28. člena ZMZ-1. Zato je njeno prošnjo tožena stranka zavrnila na podlagi 3. alineje 1. odstavka 49. člena ZMZ-1.

17Tožniki vlagajo tožbo iz tožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi dodatno še podrobneje pojasnjujejo navedbe prvega tožnika v zvezi z datumsko izpostavljenimi dogodki dne 12. 1. 2013, 10. 3. 2013, 12. 10. 2013, 15. 12. 2013, 29. 12. 2013, 6. 5. 2014, 1. 11. 2015, 11. 9. 2016, 26. 9. 2016 in 23. 11. 2016 ter tudi 18. 8. 2013. Slednje navedenega dogodka tožnik ni prej omenjal, ker je bil izrecno pozvan, da naj opiše le dogodke, na katerih ga je tepla policija. Razen tega ga tožena stranka ni predhodno soočila z ugotovljenimi nekonsistentnostmi, ki se mu jih očita v izpodbijani odločbi, s čimer naj bi bila kršena njegova pravica do izjave. V zvezi s pomilostitvijo političnih zapornikov tožniki opozarjajo na priložene informacije iz februarja 2020, pod tč. 3, iz katerih izhaja, da so še vedno zaprti številni politični nasprotniki in tudi, da politične nasprotnike država še vedno zapira. Glede predloženih dokumentov in dokazil za katera je na podlagi mnenja NFL tožena stranka ugotovila, da pri dveh dokumentih obstaja verjetnost, da sta ponarejena, tožnik tega ni mogel vedeti, saj je oba pridobil že po odhodu iz izvorne države. Četudi ju tožena stranka ne more upoštevati kot dokaz, pa to ne pomeni, da so tožnikove navedbe glede opisanih dogodkov neresnične. Presojati je potrebno tudi ostala predložena dokazila, opisane dogodke pa presojati skupaj, saj kumulativno dosežejo stopnjo preganjanja. Od tožnika ni mogoče pričakovati, da bo prenehal izražati svoja politična mnenja zato, da bi se izognil preganjanju, ker je njegovo politično prepričanje temeljnega pomena za njegovo identiteto. Glede očitkov, da prvi tožnik ni utrpel resnejših posledic, ko je bil zaradi sodelovanja na demonstracijah večkrat pridržan in podvržen opisanemu nasilju policije, gre za pogosto nasilje in mučenje podpornikov opozicijskih strank, ker pa je mučenje in nečloveško oziroma ponižujoče ravnanje absolutno prepovedano, opisanega ravnanja policije nikakor ni mogoče opravičiti. Informacije o izvorni državi potrjujejo navedbe tožnika, da so bili kazenski postopki zoper njega politično motivirani. Policija redno razdira demonstracije, zapira podpornike opozicijskih strank in jih lažno obtožuje kaznivih dejanj, zaradi česar so posamezniki deležni nepravičnih sojenj. V Azerbajdžanu tožnik ni živel normalnega življenja, kot zaključuje tožena stranka, pač pa da mu je bila kršena pravica do svobode izražanja. Policijskih akcij ni mogoče presojati z vidika običajnega policijskega delovanja, ampak z vidika preprečevanja uresničevanja temeljnih človekovih pravic in njihovih kršitev. Iz tožbe je razvidno, da je mogoče logično pojasniti očitane neskladnosti v tožnikovih izjavah, ki je v postopku sodeloval in svoje izjave podkrepil tudi z drugimi dokazi. Zaključek tožene stranke, da bi moral tožnik poiskati pomoč in zaščito pri policiji je nepravilen, enako kot tudi zaključek, da je policija po tem, ko je tožnik prijavil pretep, pravilno ukrepala in storila vse, kar je je bilo v njeni moči. Policija mu niti zapisnika ni želela izdati, ampak mu je bilo celo rečeno, da naj kot nasprotnik oblasti ničesar ne pričakuje.

18Glede presoje upravičenost druge tožnice do mednarodne zaščite, ki se nanaša zgolj na Ukrajino, se tožniki s tem izrecno strinjajo, ker druga tožnica v Azerbajdžanu nima ne stalnega prebivališča, niti državljanstva. Glede na njene navedbe o percepciji prebivalcev C. v Ukrajini kot izdajalcev zaradi podpore odcepitvi iz Ukrajine, pa tožniki menijo, da je potrebno dodatno preveriti tudi informacije v zvezi z vprašanjem, ali je druga tožnica lahko v Ukrajini preganjana tudi na podlagi tako pripisanega političnega prepričanja, in tudi v zvezi z vprašanjem, ali so smatrani prebivalci C. zaradi dolge odsotnosti za izdajalce in ali je njena vrnitev v izvorno državo sploh možna, ob ugotovitvi, da v regiji C. poteka oborožen spopad. V tej zvezi je tožena stranka sicer navedla, da situacija v regiji ni takšna, da bi bil civilist zgolj zaradi prisotnosti na tem območju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, vendar gre po stališču tožnikov za napačno ugotovitev dejanskega stanja. V primeru vrnitve druge tožnice obstaja utemeljeno tveganje, da bo podvržena nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju glede na informacije, da so v regiji C. visoka varnostna tveganja ter da primanjkuje neoporečne vode, hrane, plina, elektrike in da je ljudem omejena svoboda gibanja, na nadzornih točkah pa morajo čakati po več ur tudi ob nizkih zimskih in visokih poletnih temperaturah; dostop do zdravstvene nege in socialnih prejemkov je težak, od humanitarne pomoči pa je odvisno od 3,5 do 5 mio. prebivalcev, tako da situacija ne dosega minimalnega standarda iz 3. člena EKČP in zato ni mogoča njena vrnitev v regijo C. V zvezi stališčem tožene stranke, da humanitarne razmere niso pomembne pri presoji upravičenosti do subsidiarne zaščite tožniki menijo, da gre za nepravilno uporabo materialnega prava, tudi glede na stališča in kriterije Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 117/2014. Čeprav njeni družinski člani nimajo ukrajinskega državljanstva, tožniki izpostavljajo pomen pravice do družinskega življenja iz 8. člena EKČP kot temeljne človekove pravice in menijo, da se družinskih članov ne sme ločevati. Zato bi morala tožena stranka presojati dodatno tudi možnost vrnitve vseh družinskih članov in ne le tožnice v Ukrajino, primarno pa upoštevati največjo korist otrok, česar pa tožena stranka ni upoštevala, zato se v tem delu odločbe ne da preizkusiti. Sodišču predlagajo, da naj izpodbijano odločbo odpravi in tožnikom prizna mednarodno zaščito, oziroma podredno, da zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

19Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predložila upravne spise in vložila odgovor na tožbo. V bistvenem se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, pri kateri v celoti vztraja. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

20V nadaljnji pripravljalni vlogi tožeča stranka vztraja pri tožbenih navedbah in predlogih, ki jih še dodatno pojasnjuje in posebej poudarja, da bi morala tožena stranka glede presoje ogroženosti otrok v primeru vrnitve v skladu z načelom enotnosti družine presojati tako vrnitev v Azerbajdžan kot tudi v Ukrajino, saj se družinskih članov ne more ločiti ter bi tako morala presojati ogroženost otrok tako v primeru vrnitve v Azerbajdžan in v primeru vrnitve v Ukrajino. Ker tega ni naredila, se odločbe v tem delu ne da preizkusiti.

21Tožba je utemeljena.

22V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka - po združitvi postopkov odločanja o prošnjah štiričlanske družine tožnikov za priznanje mednarodne zaščite, njihove prošnje zavrnila, ker je ocenila, da ne prvi tožnik in oba mladoletna tožnika, ki so vsi državljani Azerbajdžana, in tudi ne druga tožnica, ki je državljanka Ukrajine ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite.

23ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite.

24Skladno z 2. odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz 1. odstavka 31. člena ZMZ-1.

25Na podlagi 3. odstavka 20. člena ZMZ-1 pa se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo kot jo določa 28. člen tega zakona, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz 1. odstavka 31. člena tega zakona. Po 28. členu ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi in resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista, zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali oboroženih spopadih.

26V skladu z 8. členom Ustave Republike Slovenije morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno. Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah¹ v prvem odstavku 3. člena določa, da morajo biti otrokove koristi glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa.

27Med strankama ni sporno, da ima prvi tožnik in oba mladoletna otroka državljanstvo Azerbajdžana, druga tožnica pa je državljanka Ukrajine. Sporno tudi ni, da je tožena stranka v postopku ugotavljala tveganje, da utrpi resno škodo prvi tožnik v primeru vrnitve v Azerbajdžan, druga tožnica pa v primeru vrnitve v regijo C. Ni pa pri tem sploh ugotavljala ogroženosti mladoletnih otrok v primeru vrnitve družine v regijo C. niti v Ukrajino. Zato je obrazložitev izpodbijane odločbe ostala tako nepopolna in pomanjkljiva, da onemogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve, kar predstavlja absolutno kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

28Tožniki torej po presoji sodišča utemeljeno uveljavljajo tožbeni ugovor absolutne bistvene kršitve pravil postopka (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP). Po presoji sodišča bi namreč tožena stranka morala v svoji obrazložitvi oceniti ogroženost otrok v primeru vrnitve celotne družine, ne le druge tožnice, v Ukrajino in ne zgolj v regijo C. Zaradi navedenega razloga je obrazložitev odločbe pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka (iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP).

29Vendar pa tožniki kot družina nimajo možnosti morebitne varne vrnitve zgolj v Ukrajino, ker ima tožnica ukrajinsko državljanstvo, ampak se celotna družina morda lahko varno vrne tudi v Azerbajdžan, zato bi tožena stranka morala obravnavati vse prosilce kot člane ene družine skupaj za primer vrnitve bodisi v regijo C. oziroma Ukrajino bodisi v Azerbajdžan, saj imajo ostali družinski člani državljanstvo Azerbejdžana. Tožena stranka torej pri odločitvi ni izhajala iz spoštovanja pravice otrok do družinskega življenja, kar ima vpliv na upoštevanje že omenjenega pravnega koncepta varovanja otrokovih koristi.

30V ponovnem postopku bo morala tožena stranka upoštevati koncept varovanja otrokovih koristi v primeru morebitne varne vrnitve tožnikov v Ukrajino oziroma regijo C. zaradi bivanjskih razmer in standardov iz upravno-sodne prakse, na katere se upravičeno sklicujejo tožniki v tožbi. Glede morebitne varne vrnitve tožnikov v Azerbajdžan, za kar je tožena stranka v izpodbijanem aktu ugotovila, da tožnik tam ni bil in v primeru vrnitve ne bi bil politično preganjan, kar ima neposreden vpliv tudi na pravice otrok, pa sodišče pripominja, da bo morala tožena stranka napraviti celovito dokazno oceno na način, da bo upošteval ne samo okoliščine, ki izkazujejo majhno verjetnost, da so se dogodki (zatrjevanega preganjanja) odvijali iz razlogov, kot jih je zatrjeval tožnik, ampak bo morala upoštevati tudi tiste okoliščine, ki te verjetnosti ne zmanjšujejo.

31Zlasti so pretirano enostranska stališča v dokazni oceni tožene stranke oziroma njene zaključne ocene izhajajo iz vnaprejšnjega stališča, da političnega preganjanja ni bilo, ker naj bi državni organi zgolj opravljali svoje legitimno delo, ko tožena stranka na primer pravi: da če bi bil tožnik resno ogrožen, bi prenehal s strankarskimi aktivnostmi; da ker ni predložil nobene zdravniške dokumentacije, ki bi nakazovala poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ni bil politično preganjan; če se tožnik res ne bi upiral in ne bi izkazoval neetičnih dejanj, potem policija ne bi imela motiva za aretacijo tožnika; tožena stranka težko verjame, da bi policija osebe, ki ne storijo nobenega kaznivega dejanja, zaprla kar brez razloga; ker se prosilec ni pritožil zoper ravnanje policije, kot je sam dejal, ker se to ne bi izplačalo, to pomeni, da se je strinjal z odmerjeno kaznijo zaradi neetičnega ravnanja; da zgolj iz primerov drugih oseb ni mogoče posplošeno sklepati na odsotnost zaščite; da so policisti z grožnjami, da če ne bo prenehal z objavljanjem prepovedanih stvari in če se ne bo izpisal iz stranke, ga bodo policisti obtožili preprodaje narkotikov, zgolj delovali v skladu s svojimi pooblastili, ker je prosilec sam povedal, da je delil članke o nepravičnosti države in fotografije zapornikov; da s tem, ko je dal intervju za časopisno hišo, se je le še bolj izpostavil ravnanjem policije; da je zatrjeval, da ni storil nobenega kaznivega dejanja, a po drugi strani je predložil dokazilo, vabilo na policijsko postajo. S takšnimi argumenti v dokazni oceni namreč ni mogoče spoštovati določbe ZMZ-1 (peta alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1), ki varuje prosilce pred političnim preganjanjem, zato sodišče ne more potrditi, da je odločitev tožene stranke glede statusa begunca za tožnika zakonita in pravilna. Ko pa je tožnik pojasnjeval svoje trditve, kar spada v okvir njegovih zakonitih procesnih garancij za razjasnitev dejanskega stanja, tožena stranka tega ni upoštevala v smislu člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU in 16. člena Procesne direktive 23013/32/EU, ampak je zaključila, da prosilec odgovore prilagaja sebi v prid.

To vse skupaj zaokroža bistvene kršitve določb postopka, zaradi katerih je sodišče tožbi ugodilo.

32Sodišče je zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve pravil postopka odločbo odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka, se do preostalih tožbenih navedb ni posebej še dodatno opredeljevalo. V ponovljenem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče je v zadevi odločilo na seji sodnega senata brez oprave glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi 1. odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

¹ Sprejete 20.11.1989 na 44. zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov v New Yorku, Slovenija je status pogodbene stranke Konvencije nasledila kot ena od naslednic nekdanje SFRJ.