UPRS Sodba I U 768/2019-63

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Urad RS za intelektualno lastnino je z izpodbijano odločbo združil odločanje o vpisu spremembe v register znamk pri znamkah št. A. in B. (1. točka izreka), zavrnil zahtevo za vpis spremembe v register znamk pri teh znamkah (2. točka izreka) in zavrnil zahtevo za prekinitev postopka vpisa spremembe v register do pravnomočnega zaključka izvršilnega postopka pod opr. št. I 222/2011 (3. točka izreka). Odločil je še, da posebni stroški v postopku niso nastali (4. točka izreka).

2Upravni organ v obrazložitvi navaja, da je 5. 7. 2018 prejel tožničino zahtevo za vpis spremembe v register znamk pri znamkah št. A. in B., ki ji je priložila prenosno izjavo z dne 19. 4. 2013 (v nadaljevanju Prenosna izjava). Ugotavlja, da je v registru znamk na podlagi začasne odredbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. I Pg 62/2010 z dne 17. 10. 2013 pri navedenih znamkah vpisana prepoved razpolaganja. Tožnica je sicer priložila pravnomočen sklep sodišča z dne 13. 11. 2013, s katerim je postopek po tožbi ustavilo, vendar iz sklepa ne izhaja, da je ustavilo tudi postopek zavarovanja in razveljavilo opravljena dejanja. Nadalje je pri navedenih znamkah na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. I 222/2011 z dne 29. 9. 2011 vpisan tudi rubež in prepoved odtujitve znamke ter zastavna pravica v korist C.C. Okrajno sodišče v Kopru je na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. R - St ... postopek s sklepom z dne 1. 7. 2016 prekinilo, saj je Gospodarsko sodišče v Beogradu nad imetnikom znamk D. d.o.o. s sklepom St ... z dne 25. 5. 2016, ki je postal pravnomočen 21. 7. 2016, začelo stečajni postopek. Ugotavlja še, da je stečajni upravitelj tožnico z dopisom z dne 31. 10. 2017 obvestil, da v skladu s 94. členom Zakona o stečaju Republike Srbije pogodbe o prenosu pravic industrijske lastnine med družbo D. d.o.o. in tožnico z dne 14. 5. 2012 (v nadaljevanju Pogodba) ne bo upošteval, ter da so obravnavane znamke vključene v stečajno maso v stečajnem postopku St ..., pri čemer je Gospodarsko sodišče v Beogradu priznalo ločitvene pravice v korist zastavnega upnika C.C. Po presoji upravnega organa ugotovljeno dejansko stanje kaže na to, da Pogodba s pripadajočim aneksom št. 1, na podlagi katere je bila dana Prenosna izjava z dne 19. 4. 2013, na dan izdaje odločbe o vpisu sprememb v register ni veljavna, zato vpis spremembe v register ni možen. Enako velja za podredni zahtevek za prekinitev postopka do pravnomočnega zaključka izvršilnega postopka, saj na vpis spremembe v register ne vpliva zgolj izvršilni postopek I 222/2011, ampak predvsem stečajni postopek nad imetnikom zadevnih znamk.

3Tožnica se z odločitvijo iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe ne strinja. Zahteva, da sodišče tožbi ugodi in o stvari odloči tako, da zahtevi za vpis sprememb pri navedenih znamkah ugodi oziroma podrejeno, da 2. točko izreka odločbe odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi, naj sodišče ugodi njeni zahtevi za izbris prepovedi razpolaganja v register znamk pri teh znamkah oziroma podrejeno, da sodišče toženki naloži, naj o zahtevi za izbris odloči v roku 30 dni in ji ugodi oziroma še podrejeno, naj o zahtevi odloči v roku 30 dni. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

4V tožbi navaja, da je toženka napačno zaključila, da iz sklepa sodišča I Pg 62/2010 z dne 13. 11. 2012 ne izhaja, da je ustavilo tudi postopek zavarovanja, ki je bil uveden s sklepom tega sodišča z dne 25. 1. 2011. Iz sklepa I Pg 62/2010 z dne 25. 1. 2011 namreč izhaja, da začasna odredba traja še 30 dni po izvršljivosti odločbe o glavni stvari, če bi bilo zoper pravnomočno odločbo vloženo izredno pravno sredstvo, pa do odločitve Vrhovnega sodišča o vloženem pravnem sredstvu. Ker je tožnik v predmetni zadevi tožbo umaknil, je z dnem pravnomočnosti tega sklepa prenehala veljati tudi začasna odredba. Sicer pa toženka o tožničini zahtevi za izbris te prepovedi še vedno ni odločila. Ker gre za molk, ki ima za posledico fikcijo negativne odločitve, skladno s četrtim odstavkom 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zahteva izdajo upravnega akta o tej zahtevi.

5Uveljavlja, da je nepravilno tudi sklicevanje upravnega organa na izvršilni postopek I 222/2011 in stečajni postopek oziroma ravnanje stečajnega upravitelja. Prav tako pa organ ni pristojen za presojanje pogojev o domnevni odpovedi pogodbe, pri čemer je napačno ugotovil dejansko stanje. Pogodba je bila sklenjena štiri leta pred uvedbo stečajnega postopka in izpolnjena 19. 4. 2013, ko je bila dana Prenosna izjava, ki predstavlja dokaz o izpolnitvi pogodbe o prenosu pravic intelektualne lastnine. Ker je pogodba že izpolnjena, stečajni dolžnik od nje ne more odstopiti. To izhaja tako iz določbe 267. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) kot tudi iz srbskega Zakona o stečaju, ki pravi, da lahko stečajni upravitelj zavrne izpolnitev dvostranske pogodbe, ki ni bila v celoti ali delno izpolnjena. Poudarja še, da po slovenski pravni praksi vpis prenosa blagovne znamke na novega pridobitelja ni konstitutiven (npr. I Cpg 708/2016 z dne 13. 7. 2016), kar prav tako pomeni, da se znamka šteje za preneseno v času sklenitve Pogodbe ali vsaj Prenosne izjave.

6Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje in navaja, da je zahtevo za vpis zavrnila iz treh razlogov, pri katerih vztraja (rubež in prepoved odtujitev znamk po sklepu I 222/2011 z dne 29. 9. 2011, prepoved razpolaganja po sklepu I Pg 62/2010 z dne 17. 10. 2013 in uvedba stečajnega postopka, zaradi katerega je bil postopek I 222/2011 z dne 29. 9. 2011 prekinjen). Ravnala je v skladu s sodno prakso iz sodb tega sodišča I U 174/2016 z dne 11. 4. 2017 in I U 175/2016 z dne 11. 4. 2017, iz katerih izhaja, da mora soglasje za vpis spremembe podati oseba, ki je zakoniti zastopnik imetnika pravice ob vložitvi vloge oziroma na dan izdaje odločbe. Vztraja, da je odločilni razlog za zavrnitev vpisa rubež, prepoved odtujitve znamk in zastavna pravica v korist zastavnega upnika C.C. po sklepu Okrajnega sodišča v Kopru I 222/211 z dne 29. 9. 2011. Vztraja tudi pri temu, da sodišče v Novi Gorici ni ustavilo postopka zavarovanja in razveljavilo opravljenih dejanj, saj lahko spremeni vpis v registru le na podlagi ustrezne sodne odločbe, ki je tožnica ni predložila. Trdi, da je odločitev o zahtevi za izbris te prepovedi razpolaganja obsežena v 2. točki izreka izpodbijane odločbe, s katero je zavrnjena zahteva za vpis spremembe pri navedenih znamkah, saj se izrek "vpis spremembe" nanaša tako na spremembo imetnika kot tudi na izbris prepovedi razpolaganja. Razlogi za zavrnitev izbrisa prepovedi razpolaganja pa so vsebovani v petem odstavku obrazložitve.

7Stranka z interesom C.C. v odgovoru na tožbo navaja, da mora vložnik zahteve za spremembo predložiti soglasje imetnika pravice, v zvezi s čemer opozarja, da je bil nad odstopnikom D. d.o.o. 25. 5. 2016 uveden stečajni postopek, ki je bil priznan s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani R-St ... z dne 1. 7. 2016 kot glavni tuji postopek stečaja. Sklicuje se tudi na sodbi tega sodišča I U 174/2016 in I U 175/2016. Dodaja, da je pri navedenih znamkah vpisana prepoved razpolaganja v njegovo korist, s sodbo Gospodarskega sodišča v Beogradu pa mu je bila priznana ločitvena pravica. Meni, da je zmotno tožničino stališče o deklaratornosti vpisa v register. Trdi tudi, da je Pogodba neveljavna, saj je stečajni upravitelj D. d.o.o. tožnico dne 31. 10. 2017 obvestil, da ne vztraja pri izpolnitvi pogodbe in je tudi ne namerava izpolniti ter gre torej za odstop od neizpolnjene dvostranske Pogodbe. Tožnica te izjave ni izpodbijala in ni uveljavljala nobenih terjatev v stečajnem postopku. Pogodba zato ne predstavlja veljavnega pravnega naslova za prenos pravic intelektualne lastnine na navedenih znamkah. Uveljavlja še, da tožnica ni aktivno legitimirana za zahtevo za izbris prepovedi razpolaganja po sklepu I Pg 62/2010, o zahtevi pa je bilo odločeno, zato je tožba zaradi molka neutemeljena.

8Stranka z interesom stečajna masa D. d.o.o. - v stečaju v odgovoru na tožbo navaja, da je bila ob uvedbi stečaja D.d.o.o. vpisana kot imetnik blagovnih znamk, v skladu s tem pa so postale del stečajne mase, na njih pa je pravilno ustanovljena ločitvena pravica, ter da tožnica ni vložila zahtevka za izločitev navedenih znamk iz stečajne mase, kot to predvideva 112. člen Zakona o stečaju Republike Srbije. Trdi, da tožnica ni izpolnila Pogodbe, ker je blagovno znamko E. že leta 2009 prenesla na družbo F. d.o.o., zato D. d.o.o. ni mogla postati lastnica navedene blagovne znamke E., saj tožnica ob sklenitvi Pogodbe ni bila njena imetnica. Ker tožnica do začetka stečajnega postopka ni v celoti izpolnila dvostransko obvezne pogodbe, ji je stečajni upravitelj posredoval obvestilo o razdrtju Pogodbe. Meni, da je zato toženka zahtevo za prenos utemeljeno zavrnila, saj na podlagi razdrte pogodbe spremembe ni mogoče vpisati.

9Tožnica v pripravljalni vlogi vztraja, da toženka o zahtevi za izbris prepovedi razpolaganja ni odločila. Če bi sodišče štelo, da je tožba zaradi molka neutemeljena, pa poudarja, da pomeni vsebinska neopredelitev do te zahteve postopkovno kršitev. Navaja, da ni jasno, kakšno odločbo naj bi še predložila v zvezi z ustavitvijo postopka I Pg 62/2010, saj iz sklepa z dne 13. 11. 2012, ki je postal pravnomočen 4. 12. 2013, izhaja, da je bil postopek zaradi umika tožbe ustavljen, s pravnomočnostjo tega sklepa pa je prenehala veljati tudi začasna odredba. Če je toženka menila, da zahteva za vpis spremembe ni popolna, bi jo morala pozvati na dopolnitev vloge. Toženka tudi napačno navaja, da je do rubeža ter prepovedi odtujitve znamk prišlo po sklepu I 222/2011 z dne 29. 9. 2011, saj se ta nanaša na druge predmete izvršbe. Sodišče je razširilo izvršbo na obravnavni znamki z zaznambo sklepa o izvršbi, rubežem in prodajo obravnavanih znamk šele s sklepom z dne 9. 5. 2013, ki je postal pravnomočen 18. 5. 2014 in je kasnejši glede na Pogodbo z dne 14. 5. 2012 in Prenosno izjavo z dne 19. 4. 2013, zaradi česar pri odločanju o vpisu spremembe ni relevanten. Navaja še, da je 30. 10. 2019 vložila tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe I 222/2011, ker so bile znamke nanjo prenesene še pred učinkovanjem tega sklepa. Stečajni postopek nad D. d.o.o. je bil uveden štiri leta po sklenitvi Pogodbe oziroma tri leta po tem, ko je bila dana Prenosna izjava, zaradi česar ne more vplivati na prenos obravnavnih znamk na novega imetnika. Trdi še, da je stečajni upravitelj obstoj pogodbe priznal in da dejstvo, da je bila izpolnjena, izhaja iz Prenosne izjave nekdanjega direktorja D., d.o.o. Iz Aneksa št. 1 je razvidno, da je tožnica pravice iz blagovne znamke "E." že prenesla na D. d.o.o. oziroma njeno hčerinsko družbo F. d.o.o., ki se je ukvarjala s proizvodnjo in prodajo kozmetičnih izdelkov. Od priznane in izpolnjene dvostranske pogodbe stečajni upravitelj ne more odstopiti.

10Stranka z interesom C.C. v pripravljalni vlogi ponavlja svoje trditve in še dodaja, da obstaja utemeljen sum, da je Prenosna izjava antidatirana, saj D. d.o.o. v izvršilnem postopku ni podala ugovora, da ni imetnik znamk, čeprav so ji bile te zarubljene s sklepom sodišča z dne 9. 5. 2013. Meni, da bi, če bi bila Pogodba in Prenosna izjava podpisani prej, to zagotovo storila. Trdi še, da tožnica ni bila nikoli imetnik blagovne znamke E. in je zato ni mogla prenesti na nikogar ter da je bila imetnica te blagovne znamke druga družba z imenom G. d.o.o., ki ima drugo matično številko in je danes v stečaju. Tožnica naj bi izkoristila dejstvo, da se je ta družba v nekem obdobju prav tako imenovala H. d.o.o. in da je podpisala pogodbo o prenosu z dne 10. 1. 2009, na podlagi katere je Urad prenesel blagovno znamko "E." na družbo F. d.o.o. Na tej podlagi naj bi nato pogodbeni stranki ugotavljali, da naj bi H. d.o.o. že delno izpolnila svojo obveznost plačila kupnine, obstaja pa sum, da je bila ta znamka z zavajanjem urada protipravno odtujena družbi G. d.o.o. Meni, da je bil zato odstop od Pogodbe utemeljen. Opisuje še kdaj in zakaj je prišlo do prenosa navedenih blagovnih znamk na D. d.o.o. ter kaj je bil cilj tega ravnanja.

11Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 27. 3. 2020 med drugim opozarja na slovensko sodno prakso, po kateri se šteje znamka za preneseno s sklenitvijo pogodbe oziroma najkasneje s podajo prenosne izjave. Meni, da ji zato svojih interesov ni bilo treba zavarovati v stečajnem postopku družbe D. d.o.o. - v stečaju, saj to premoženje ni moglo postati del stečajne mase. Veljavnost pogodbe je bila med pogodbenima strankama nesporna, nesporna je bila tudi za stečajnega upravitelja, neutemeljeno sporna je le za tretjega. F. d.o.o. in D. d.o.o. so znamko E. sprejele kot delno plačilo kupnine po pogodbi in tega dejstva niso nikoli izpodbijale. C.C. tudi nima pravice, da namesto stečajnega upravitelja v neustreznem postopku ugovarja domnevni neveljavnosti pogodbe niti zaradi domnevne neprave vrednosti znamk.

12C.C. in Stečajna masa D. d.o.o. v pripravljalni vlogi z dne 27. 7. 2020 ponavljata svoje navedbe, sodišču pa predlagata, naj v skladu z določbo prvega odstavka 227. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tožnico pozove, da predloži dokazilo, iz katerega bo razvidno, da je bila lastnica blagovne znamke E., oziroma naj pri njej na podlagi 227. člena ZPP izvede dokaze za ugotovitev tega dejstva.

13Pri svojih trditvah iz tožbe oziroma odgovora na tožbo in pripravljalnih vlog so stranke upravnega spora vztrajale tudi na naroku za glavno obravnavo.

14V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo in prebralo listinsko dokumentacijo v spisu, in sicer zahtevo za vpis spremembe prijavitelja/nosilca v register in zahtevo za izbris prepovedi razpolaganja, pogodbo o prenosu pravic intelektualne lastnine, aneks št. 1 k pogodbi o prenosu pravic intelektualne lastnine z dne 14. 5. 2012, prenosno izjavo z dne 19. 4. 2013, sklep Pg 62/2010 z dne 25. 1. 2011, sklep I Pg 62/2010 z dne 13. 11. 2013, sklep o izvršbi opr. št. I 222/2011 z dne 29. 9. 2011, sklep I 222/2011 z dne 9. 5. 2013, sklep I 222/2011 z dne 18. 6. 2013, sklep I 222/2011 z dne 2. 12. 2016, sklep R-St 314/2015 z dne 1. 7. 2016, potrdila iz registra znamk za znamki št. A. in B. Ostale dokazne predloge je iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju, kot nerelevantne za odločitev zavrnilo.

15Tožba ni utemeljena.

16Tožnica s tožbo zahteva odpravo izpodbijanega akta, pa tudi (zaradi molka organa) izdajo upravnega akta, saj trdi, da toženka v predpisanem roku ni izdala akta o njeni zahtevi za izbris prepovedi razpolaganja.

17ZUS-1 v 28 členu določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena (drugi odstavek). Po prejšnjem odstavku sme ravnati tožnik tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen (tretji odstavek).

18Sodišče ugotavlja, da je tožnica v zahtevi z dne 5. 7. 2018 izrecno zahtevala tudi izbris prepovedi razpolaganja, ki je bila v register vpisana na podlagi začasne odredbe, izdane v zadevi Pg 62/2010, in da toženka o tem v izreku odločbe res ni odločila. Vendar tožnica ni izkazala, da je pred vložitvijo tožbe od toženke zahtevala, naj izda odločbo, ker bo sicer sprožila upravni spor, kot če bi bila njena zahteva zavrnjena oziroma je sodišče z obvestilom z dne 23. 12. 2019 seznanila, da nima dokazila o zahtevi, vloženi skladno s tretjim in četrtim odstavkom 28. člena ZUS-1. To pomeni, da zakonski pogoji za to, da bi sodišče toženki naložilo izdajo odločbe, niso izpolnjeni.

19Z izpodbijanim delom odločbe je toženka zavrnila predlog za vpis spremembe imetnika v register znamk, in sicer, kot izhaja iz odločbe in kot dodatno pojasni v odgovoru na tožbo, iz treh razlogov, ki so za tožnico vsi sporni, stranki z interesom pa se z njimi strinjata.

20Glede prvega razloga, tj. prepovedi razpolaganja, vpisane v register na podlagi sklepa I Pg 62/2010 z dne 17. 10. 2013, med strankami ni sporno, da je bila tožba v pravdnem postopku, v katerem je bil izdan navedeni sklep, umaknjena, sodišče pa je s sklepom z dne 13. 11. 2013 (ki je postal pravnomočen 4. 12. 2013) vzelo umik na znanje, kar pomeni, da je bil postopek s tem sklepom ustavljen. Prvi odstavek 277. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da sodišče v sklepu, s katerim izda začasno odredbo, odloči, koliko časa naj odredba traja. Med strankami ni sporno, da je sodišče določilo, da začasna odredba traja še 30 dni po izvršljivosti odločbe o glavni stvari, o glavni stvari pa je bilo odločeno tako, da je bil postopek ustavljen. Povedano po presoji sodišča pomeni, da prepoved iz sklepa I Pg 62/2010 nič več ne učinkuje in zato ne more (več) predstavljati ovire za vpis sprememb.

21Poleg tega je pri tem treba upoštevati tudi, kakšen je sploh pravni učinek tovrstnih vpisov v register. ZIL-1 v šestem odstavku 106. člena določa le, da se podatki o sodnih sporih, o katerih je Urad obveščen, in pravnomočnih sodbah po uradni dolžnosti vpišejo v registre iz prvega odstavka 105. člena tega zakona. Kaj drugega ne določa niti Pravilnik o registrih prijav in pravic industrijske lastnine ter o potrdilu o prednostni pravici (v nadaljevanju Pravilnik), ki v 10. členu podrobneje našteje le še, kateri podatki se vpišejo v register (datum vložitve tožbe, opravilna številka spora, vrsta spora, številka in datum sodne odločbe in njena pravnomočnost ter drugi podatki, če je to potrebno). Določb, ki bi govorile o pravnih učinkih vpisa teh dejstev v register, pa Pravilnik ne vsebuje.

22Po presoji sodišča navedenih določb ni mogoče razumeti drugače, kot da toženko zgolj zavezujejo k temu, da v register vpisuje podatke o sodnih sporih in s tem omogoča javnosti, da se z njimi seznani. Če naj bi imel vpis pravnih dejstev v register pravni učinek, bi ga moral namreč predpis izrecno določati, kot to na primer določa 64. člen Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), ki ureja učinke vpisa zaznambe pravnih dejstev ter s tem v zvezi npr. 94., 99. in tretji odstavek 122. člena ZZK-1, ki izrecno opredelijo, kakšne so pravne posledice vpisa zaznamb v zemljiško knjigo, tj. da se določeni vpisi bodisi ne smejo več izvesti oziroma pod katerimi pogoji se še lahko izvedejo. Nenazadnje tudi ZIL-1 ureja pravne učinke vpisa, vendar zgolj glede pridobitve pravic (76. člen ZIL) in za primere, urejene v tretjem odstavku 117. člena ZIL-1. Drugih določb o učinkih vpisov v register, kar velja tudi za vpisovanje podatkov o sodnih sporih, zakon nima. Glede na navedeno sodišče sodi, da ima pravni učinek prepovedi (v tem primeru prepoved razpolaganja) zgolj sama sodna odločba (ta prepoved pa je po pojasnjenem v tem primeru že prenehala), ne pa vpis podatka o obstoju take sodne odločbe v register znamk, ki tretje s tem dejstvom zgolj seznanja.

23Enako velja za drug razlog, zaradi katerega je toženka zavrnila vpis, ker je štela, da vpis spremembe onemogoča (tudi) sklep I 222/2011 z dne 29. 9. 2011. Sodišče je v zvezi s tem na opravljeni glavni obravnavi ugotovilo, da se sklep z dne 29. 9. 2011, na katerega se sklicuje toženka, ne nanaša na rubež znamk. Okrajno sodišče v Kopru je šele s sklepom z dne 9. 5. 2013 dovolilo izvršbo z zaznambo sklepa o izvršbi, rubežem in prodajo blagovnih znamk in navedlo, da upnik z zaznambo sklepa v registru pridobi zastavno pravico na blagovnih znamkah tudi z učinki proti tistemu, ki pozneje pridobi ta delež (op. sodišča: pravilno znamke), dolžniku pa prepovedalo razpolagati z navedenimi blagovnimi znamkami. Ta sklep je vpisan v register pod rubriko podatki o sodnih sporih, pri čemer je kot datum sklepa naveden 9. 5. 2013 in njegova pravnomočnost 18. 3. 2014. Drži torej, da je dolžniku s sklepom z dne 9. 5. 2013 v skladu s 163. členom ZIZ prepovedano razpolaganje z blagovnimi znamkami. Vendar pa tak sklep izvršilnega sodišča ne učinkuje zaradi vpisa v register, temveč v skladu z navedeno določbo ZIZ učinkuje že z vročitvijo sklepa dolžniku (prim. tudi sodbo tega sodišča I U 1767/2016 z dne 10. 10. 2017). Glede na to bi bilo lahko relevantno, kdaj je bil sklep (o prepovedi razpolaganja) vročen dolžniku, vendar pa sodišče tega dejstva ni ugotavljalo, ker šteje, da v obravnavanem primeru pogoji za vpis sprememb v sodni register niso podani že na podlagi pravilne razlage določb 108. člena ZIL-1.

24Četrti odstavek 108. člena ZIL-1 določa, da če vloži zahtevo za vpis spremembe kdo, ki v registru ni vpisan kot imetnik pravice, mora skupaj z zahtevo ali v treh mesecih od vročitve poziva Urada predložiti soglasje imetnika pravice za vpis zahtevane spremembe v register ali po svoji izbiri kakšno drugo dokumentacijo, iz katere je razvidna pravna podlaga za vpis spremembe. Če Urad dvomi v resničnost navedb v zahtevi za vpis spremembe ali če je predložena dokumentacija v tujem jeziku, lahko zahteva, da vložnik zahteve v treh mesecih od vročitve poziva predloži dodatno dokumentacijo oziroma slovenski prevod predložene dokumentacije.

25Že zgolj iz povzetega besedila četrtega odstavka 108. člena ZIL-1 izhaja, da registrski organ v postopku vpisa spremembe imetnika v register ne presoja veljavnosti pravne podlage za prenos pravice, ampak zgolj ugotavlja njen obstoj. Da veljavnost pravne podlage za prenos pravice (kot predhodno pravno vprašanje) ne more biti predmet preizkusa v postopku vpisa spremembe imetnika znamke v register, pa izhaja predvsem iz dejstva, da vpis spremembe imetnika znamke v register ni konstitutivne narave. Take učinke vpisa bi moral namreč zakon izrecno določiti, kot je to storil v prvem odstavku 76. člena ZIL-1 za samo registracijo znamke, ne pa tudi za druge vpise v register. Ker vpis spremembe imetnika znamke nima konstitutivnega učinka, pa organ z izvedbo vpisa ne odloči o tem, da je (z njegovim vpisom) prišlo do prenosa znamke, ampak na podlagi listine iz četrtega odstavka 108. člena ZIL-1 zgolj vnese spremembo imetnika v register. Skladno s to določbo ZIL-1 torej preizkuša le obstoj razpolagalnega dejanja, tj. ali imetnik pravice soglaša z njenim prenosom na novega imetnika, kar lahko izhaja bodisi iz njegovega izrecnega pisnega soglasja, da dovoljuje prenos znamke, bodisi iz druge dokumentacije. Da je za izvedbo spremembe v registru bistven ravno obstoj soglasja imetnika za prenos, izhaja tudi iz tretjega odstavka 107. člena ZIL-1, po katerem lahko tisti, ki je bil pred vpisom spremembe v registru vpisan kot imetnik pravice, ob predložitvi ustreznih dokazov s tožbo v upravnem sporu pri Upravnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani (…), izpodbija vsako spremembo v registru, ki je bila v register neupravičeno vpisana brez njegovega soglasja. Glede na navedeno je sodišče zavrnilo vse dokazne predloge, s katerimi so tožnica in stranki z interesom dokazovali veljavnost oziroma neveljavnost pogodbe ter razloge, zaradi katerih je stečajni upravitelj pogodbo obravnaval kot neizpolnjeno dvostransko pogodbo in od nje odstopil, ter se do navedb strank v zvezi s temi dejstvi ne opredeljuje, saj sodi, da s stališča uporabljene pravne norme v tem postopku niso relevantna.

26Relevantno, in med strankami prav tako sporno, pa je vprašanje, ali je treba citirano določilo četrtega odstavka 108. člena ZIL-1 razlagati tako, da mora s spremembo soglašati oseba, ki je zakoniti zastopnik imetnika pravice v času vložitve zahteve, ali pa je listina primerna za vpis spremembe tudi, kadar je z njo soglašala oseba, ki je bila zakoniti zastopnik v tistem trenutku, ko vlagatelj zahteve za vpis prenosa pravice zatrjuje, da je bilo soglasje za prenos dano (pa vpis spremembe v register tedaj ni bil predlagan).

27Po presoji sodišča citirane določbe 108. člena ZIL-1 ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za soglasje osebe, ki je zakoniti zastopnik imetnika (ki je pravna oseba) v času vložitve zahteve oziroma odločanja upravnega organa, in ne ki je bila zakoniti zastopnik kadarkoli v preteklosti. Ker vpis spremembe nima konstitutivnega učinka, ampak je njegov učinek deklaratoren, je učinek vpisa spremembe imetnika znamke lahko le v tem, da se zainteresirane osebe seznanijo s stanjem, ki odraža zadnje nesporno stanje imetništva pravice. Morebitni spori, ki bi kasneje nastali s tem v zvezi, pa se v registru zabeležijo na podlagi citiranega šestega odstavka 106. člena ZIL-1 in Pravilnika, kar torej ob obstoječi ureditvi registra, ki ga vodi toženka, v največji možni meri zagotavlja njegov namen, ki je, da se tretje osebe seznanijo z dejanskim stanjem. Zato mora torej toženka ugotoviti, ali obstaja soglasje za vpis spremembe imetnika, ko naj se ta opravi, kar pomeni, da mora ugotoviti, ali je za prenos dano soglasje tistega zakonitega zastopnika, ki je v tej vlogi v času, ko naj se prenos registrira.

28Navedeno razlago pa potrjuje tudi okoliščina, da zakon ne določa, da bi moral soglasje za vpis spremembe imetnika pravice overiti notar ali drug organ, s čimer bi potrdil tako datum podpisa kot tudi, da je soglasje podpisal zakoniti zastopnik pravne osebe. Notar sme namreč, če overja podpis zastopnikov državnih organov, oseb, ki izvajajo javna pooblastila, gospodarskih družb in drugih pravnih subjektov, ki se vpisujejo v sodni register, to potrditi v overitveni klavzuli samo, kadar mu je znano, da je oseba, ki podpisuje, zastopnik te osebe ali če je to poprej ugotovil (prvi odstavek 65. člena Zakona o notariatu - ZN). Gre torej za aktualnega zastopnika pravne osebe, s preveritvijo, ali gre res za zakonitega zastopnika, pa je s strani osebe, ki ima za to javna pooblastila zagotovljen preizkus, da na dan overitve izjavo daje oseba, ki je zakoniti zastopnik pravne osebe. V primeru, ko overitev podpisa ni predpisana, smiselno enak preizkus opravi toženka, ki torej z vpogledom v sodni register preveri, ali je oseba, ki daje soglasje imetnika pravice, njen zakoniti zastopnik v času, ko odloča, ali bo spremembo imetnika vnesla v register.

29V obravnavani zadevi je tožnica zahtevi za vpis spremembe prijavitelja/nosilca v register in zahtevi za izbris prepovedi razpolaganja, ki ju je vložila 5. 7. 2018, priložila Prenosno izjavo z dne 19. 4. 2013. Iz te izjave izhaja, da jo je podpisal direktor, pri čemer je njegov podpis nečitljiv, saj je preko njega odtisnjena štampiljka podjetja D. Izjava ni overjena. Iz sklepa R-St ... z dne 1. 7. 2016 izhaja, da je bila zoper D. d.o.o., s sklepom o začetku stečajnega postopka opr. št. 7 ST - ... 25. 5. 2015 začet stečajni postopek, ki je bil z navedenim sklepom priznan tudi v Sloveniji kot tuji postopek zaradi insolventnosti. Pravne posledice začetka stečajnega postopka nastanejo z začetkom dneva, ko je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka (prvi odstavek 244. člena ZFPPIPP, 73. člen Zakona stečaju Republike Srbije¹). Z začetkom stečajnega postopka prenehajo pooblastila zastopnikov stečajnega dolžnika in jih pridobi stečajni upravitelj (prvi in drugi odstavek 245. člena ZFPPIPP, 74. člen Zakona o stečaju Republike Srbije). Zato bi lahko po stanju na dan odločanja soglasje imetnika za vpis spremembe podal le stečajni upravitelj. Tako stališče je sodišče zavzelo tudi v zadevah I U 174/2016 in I U 175/2016.

30Ker je torej o zahtevi za prenos pravice v času odločanja toženke imetnika pravice zastopal stečajni upravitelj, tožnica z navedeno Prenosno izjavo, ni izkazala imetnikovega soglasja v smislu pojasnjene razlage četrtega odstavka 108. člena ZIL-1. Toženka je zato tožničino zahtevo za vpis predlagane spremembe imetnika utemeljeno zavrnila. Sodišče pri tem pripominja, da v tem upravnem sporu ni presojalo, ali je prišlo do prenosa znamke, kot ga zatrjuje tožnica. Ugotovilo je le, da v skladu z določbami ZIL-1 na podlagi predložene Prenosne izjave z dne 19 .4. 2013 v tem primeru vpisa zahtevane spremembe imetnika znamke v register ni mogoče opraviti.

31Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Ker stranki z interesom z navedbami iz odgovora na tožbo nista prispevali k odločitvi sodišča, je sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo, da tudi stranka z interesom sama trpi stroške tega postopka.

¹ Sl. glasnik Republike Srbije št. 107/2009, 99/2011, 7/2012 in 83/2014.