108. člen ZIL-1

Pravni učinek prepovedi (v tem primeru prepoved razpolaganja) ima zgolj sama sodna odločba, ne pa vpis podatka o obstoju take sodne odločbe v register znamk, ki tretje s tem dejstvom zgolj seznanja. Iz besedila četrtega odstavka 108. člena ZIL-1 izhaja, da registrski organ v postopku vpisa spremembe imetnika v register ne presoja veljavnosti pravne podlage za prenos pravice in niti, ali je bila pogodba realizirana ali razdrta. Presoja zgolj to, ali obstaja ustrezna pravna podlaga, po kateri je po zakonu dopustno v registru vpisati novega imetnika znamke. Ker toženka odloča po stanju na dan izdaje odločbe, bi bilo soglasje za prenos na novega imetnika lahko podlaga za vpis spremembe le pod pogojem, da ga noben zakoniti zastopnik družbe v času do odločanja toženke o vpisu spremembe v register ne bi umaknil. Vpis spremembe imetnika v register ni konstitutiven.

Sodišče sodi, da ima pravni učinek prepovedi (v tem primeru prepoved razpolaganja) zgolj sama sodna odločba (ta prepoved pa je v tem primeru že prenehala), ne pa vpis podatka o obstoju take sodne odločbe v register znamk, ki tretje s tem dejstvom zgolj seznanja. Sodišče poudarja, da iz povzetega besedila četrtega odstavka 108. člena ZIL-1 izhaja, da registrski organ v postopku vpisa spremembe imetnika v register ne presoja veljavnosti pravne podlage za prenos pravice in niti, ali je bila pogodba realizirana ali razdrta. Presoja zgolj to, ali obstaja ustrezna pravna podlaga, po kateri je po zakonu dopustno v registru vpisati novega imetnika znamke. Da veljavnost pravne podlage za prenos pravice in izpolnitev obveznosti iz pogodbe, s katero se znamka prenaša (kot predhodno pravno vprašanje), ne moreta biti predmet preizkusa v postopku vpisa spremembe imetnika znamke v register, izhaja predvsem iz dejstva, da vpis spremembe imetnika znamke v register ni konstitutivne narave. Take učinke vpisa bi moral namreč zakon izrecno določiti, kot je to storil v prvem odstavku 76. člena ZIL-1 za samo registracijo znamke, ne pa tudi za druge vpise v register. Ker vpis spremembe imetnika z

Pravica tistega, ki v registru ni vpisan kot imetnik pravice, da zahteva spremembo registrskega vpisa, je zgolj izvedena iz pravice vpisanega imetnika, ki lahko načeloma kot edini upravičenec po ZIL-1 zahteva vpis kasnejših sprememb v registru, ki se vodi pri Uradu. Zato mora dano soglasje imetnika vpisane pravice, kadar vpis zahteva nekdo, ki v registru ni vpisan kot imetnik pravice, odražati voljo imetnika pravice, da dovoljuje vpis spremembe v času odločanja urada. Zmotno pa je stališče upravnega sodišča, da je po četrtem odstavku 108. člena ZIL-1 upoštevno le soglasje, če ga poda v času odločanja upravnega organa aktualni zakoniti zastopnik imetnika vpisane pravice industrijske lastnine. Soglasje v smislu omenjenega člena, kadar gre za gospodarsko družbo, predstavlja pravno dejanje (izjavo volje), ki jo za tak subjekt oblikuje njen zakoniti zastopnik. Dano soglasje zavezuje kot izražena pravnoposlovna volja te pravne osebe. Z vidika tretjega, ki v registru ni vpisani imetnik pravice, se upravičenje za dosego spremembe v registru črpa iz zavezovalne moči, ki jo odraža tako soglasje. V povezavi z načelom zakonitosti, ki velja pri upravnem odločanju, to pomeni, da mora so

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče kršilo določbe ZIL-1, ko se je postavilo na stališče, da je treba določbe četrtega odstavka 108. člena ZIL-1 razumeti tako, da je upoštevno le soglasje za vpis spremembe v register, ki je podpisano s strani osebe, ki je zakoniti zastopnik imetnika v času vložitve zahteve oziroma odločanja upravnega organa.

Drži, da je dolžniku prepovedano razpolaganje z blagovnimi znamkami. Vendar pa tak sklep izvršilnega sodišča ne učinkuje zaradi vpisa v register, temveč učinkuje že z vročitvijo sklepa dolžniku. Glede na to bi bilo lahko relevantno, kdaj je bil sklep (o prepovedi razpolaganja) vročen dolžniku, vendar pa sodišče tega dejstva ni ugotavljalo, ker šteje, da registrski organ v postopku vpisa spremembe imetnika v register ne presoja veljavnosti pravne podlage za prenos pravice, ampak zgolj ugotavlja njen obstoj. Določbe 108. člena ZIL-1 ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za soglasje osebe, ki je zakoniti zastopnik imetnika (ki je pravna oseba) v času vložitve zahteve oziroma odločanja upravnega organa, in ne ki je bila zakoniti zastopnik kadarkoli v preteklosti. Ker vpis spremembe nima konstitutivnega učinka, ampak je njegov učinek deklaratoren, je učinek vpisa spremembe imetnika znamke lahko le v tem, da se zainteresirane osebe seznanijo s stanjem, ki odraža zadnje nesporno stanje imetništva pravice.

Toženko predpisi zgolj zavezujejo k temu, da v register vpisuje podatke o sodnih sporih in s tem omogoča javnosti, da se z njimi seznani. Če naj bi imel vpis pravnih dejstev v register pravni učinek, bi ga moral predpis izrecno določati. Ker vpis spremembe imetnika znamke nima konstitutivnega učinka, pa organ z izvedbo vpisa ne odloči o tem, da je (z njegovim vpisom) prišlo do prenosa znamke, ampak na podlagi listine iz četrtega odstavka 108. člena ZIL-1 zgolj vnese spremembo imetnika v register. Ker je o zahtevi za prenos pravice v času odločanja toženke imetnika pravice zastopal stečajni upravitelj, tožnica z navedeno Prenosno izjavo, ni izkazala imetnikovega soglasja v smislu pojasnjene razlage četrtega odstavka 108. člena ZIL-1. Toženka je zato tožničino zahtevo za vpis predlagane spremembe imetnika utemeljeno zavrnila.

Predloženo soglasje vložnice, ki ga je izdal tedanji direktor kot tedaj zakoniti zastopnik tožnice, ne more šteti kot veljavno soglasje iz četrtega odstavka 108. člena ZIL-1, ker je bilo predloženo uradu v postopku, ki se je zaključil (sicer tudi začel in vodil) po začetku stečajnega postopka zoper tožnico. Sklicevanja toženke, da je urad postopal pravilno, ker naj bi mu ne bilo znano, da je bil nad tožnico začet stečajni postopek, sodišče kot pravno nerelevantnega ne more sprejeti, saj gre za uradne podatke, ki so objavljeni na javno dostopnih spletnih straneh AJPES za objave v postopkih insolventnosti (122. člen ZFPPIPP) in ki jih mora vsak organ upoštevati po uradni dolžnosti.

S sklepom o začetku stečajnega postopka nad pravno osebo je bil začet stečajni postopek nad tožnikom. To v obravnavanem primeru pomeni, da je prenehalo pooblastilo direktorju za zastopanje tožnika in je njegova zakonita zastopnica stečajna upraviteljica. Ker pa je temu tako, že iz tega razloga za izdajo izpodbijane odločbe niso bili izpolnjeni pogoji, ne glede na priloženo soglasje prejšnjega imetnika pravic. V skladu z načelom zakonitosti morajo namreč upravni organi odločati v skladu z dejanskim stanjem, ugotovljenim ob izdaji odločbe in po veljavnih predpisih na dan izdaje odločbe (6. člen ZUP). Soglasje za vpis spremembe bi namreč morala podati zakonita zastopnica tožnika ob vložitvi vloge oziroma na dan izdaje odločbe, tj. stečajna upraviteljica.

Vpis podatkov o roku vračila kredita, na katerega je vezana zastavna pravica na znamki, v register znamk ni obvezen.

Ker blagovna znamka ni bila predmet prenosa premoženja prevzete družbe na prevzemno družbo (kar izhaja iz notarskega zapisa prevzemne pogodbe in pogodbe o odpustu dolga) je izpodbijana odločba, s katero je URSIL dovolil prenos blagovne znamke, nepravilna in nezakonita.

Zakon Uradu ne nalaga dolžnosti, da mora po uradni dolžnosti poizvedovati o dejanskem stanju imetnikov registriranih pravic, zato v primeru smrti imetnika pravice ni dolžan po uradni dolžnosti iskati njegovega naslednika. Za pravice, ki izhajajo iz patenta, kot tudi za vzdrževanje teh pravic, mora od trenutka imetnikove smrti poskrbeti njegov pravni naslednik (oziroma njegov zastopnik).

Oseba, ki ni bila stranka v postopku izdaje upravnega akta in ki ji ni bila priznana (ali izkazano neutemeljeno zavrnjena) lastnost stranke ali stranskega udeleženca, nima možnosti vložiti tožbe v upravnem sporu.