VSM Sodba IV Kp 18967/2020

I. Pritožba obdolženega T.J. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 225,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega T.J. spoznalo za krivega, ker je storil nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1 in mu po istem zakonskem določilu izreklo kazen pet mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku, ki bo odmerjen naknadno s posebnim sklepom. Oškodovani družbi P. d.o.o. in T. d.o.o. je v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo.

2Proti taki sodbi se je z laično pritožbo pritožil obdolženi T.J. Smiselno se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da se mu omogoči prisotnost na obravnavi pritožbe, da bi lahko predložil dokazni material in tudi predložil potrdilo o poravnavi ter imel pravičen postopek, v katerem mu bo omogočeno dokazovanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče obdolženca ni obvestilo o pritožbeni seji svojega senata. 445. člen ZKP določa, da kadar odloča sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spoznata, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Ker predsednik senata in senat tega nista spoznala, pritožbeno sodišče stranki o seji ni obvestilo.

5Bistveno kršitev določb kazenskega postopka pritožnik uveljavlja iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Sodišču prve stopnje očita, da mu je sodišče na glavni obravnavi prekršilo pravico obrambe, saj ni res, da bi se bil zagovarjal z molkom, je pa to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. V pritožbi še zatrjuje, da mu ni bilo dovoljeno obrazložiti dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče obdolžencu ni kršilo pravice do obrambe. Pritožbene navedbe, da se ni zagovarjal z molkom, so protispisne. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 17. 9. 2020 izhaja, da je obdolženi po predstavitvi obtožbe okrožnega državnega tožilca in predloga, da bo v primeru priznanja krivde sodišču predlagal kazen štiri mesece zapora povedal, da je razumel obtožbo in podan pravni pouk; da se bo zagovarjal sam, kar je potrdil s svojim podpisom; na poziv sodišča, da poda zagovor pa je izjavil, da se ne bo zagovarjal. Sodišče prve stopnje je nato v dokaznem postopku zaslišalo zastopnika oškodovane družbe T. d.o.o. V.D. Zanj obdolženec ni imel vprašanj. Nato je sodišče v soglasju s strankama v dokazne namene vpogledalo in prebralo listinsko dokumentacijo in ugotovilo, da na vpogledano in prebrano ni pripomb in ni novih dokaznih predlogov. V besedi strank pa je obdolženi povedal le, da bo dokazal, da ni točna navedba oškodovane družbe P. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da sodišče prve stopnje obdolžencu ni kršilo pravico do obrambe, saj je imel možnost podati zagovor, postavljati vprašanja oškodovancu, prav tako pa navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, česar pa ni storil. Tega pa ni storil niti ob vložitvi pritožbe.

6Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženca pa še dodaja:

7Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, s katero se ne strinja. Prepričati skuša, da očitanih kaznivih dejanj ni storil; da ni navedel, da je zaposlen v podjetju D. d.o.o., saj tega podjetja sploh ne pozna. Družbi P. je nekaj obrokov poravnal, saj je redno prejemal sredstva Centra za socialno delo. Tudi ne drži obdolženčev zagovor, da je bil dosegljiv, saj je ves čas stanoval na naslovu R. ulica in nato na Ž. ulici.

8Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam obeh oškodovancev ter vsebini listinskih dokazov. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Obdolženčev zagovor je z obširnimi, natančnimi in povsem sprejemljivimi razlogi zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se z njimi v celoti strinja in v izogib ponavljanju tudi nanje sklicuje in jim v strnjeni obliki dodaja le še:

9Predstavnik družbe T. d.o.o., V.D. in predstavnik družbe P. d.o.o., G.P., sta podrobno obrazložila, kako je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji. Tako je V.D. povedal, da je obdolženec v njihovi poslovalnici 13. 12. 2018 sklenil naročniško pogodbo in aneks vezave za paket telekomunikacijskih storitev in še pogodbo o zagotovitvi posebne ugodnosti, na podlagi te pa je prejel še mobilni telefon. Obdolženec se je zavezal, da bo redno mesečno plačeval obroke za stroške storitev in obroke kupnine za telefon. Obdolženec ni plačal niti enega obroka. Na njihove pozivu k plačilu po pošti in na SMS sporočila se ni odzival. Predstavnik družbe P. d.o.o. pa je izpovedal, da je obdolženi ob sklenitvi pogodbe za nakup sesalnega sistema s priključki zatrjeval, da je zaposlen pri družbi D. d.o.o. C., česar pa ni bilo potrebno dokazovati. Plačal je le prvi obrok, nato pa tudi po pozivih preko e-pošte in pisnih opominov ničesar več. Zatrjeval je, da bo plačal, saj je v tujini, zaradi česar je prišlo do zamika. Predstavnik družbe je še pojasnil, da so zoper obdolženca vložili izvršbo. Potrdil je obdolženčev zagovor, da je v tej zvezi in v zvezi z dolgom plačal 200,00 EUR izvršiteljici, kar pa se je poračunalo za stroške izvršilnega postopka. Obdolženec doslej ni plačal še ničesar na račun dolga. Obdolženčevemu zagovoru, da ne pozna družbe D. d.o.o. ter da je plačal nekaj obrokov, torej ni moč pritrditi. Družbo zaposlitve si je obdolženec izmislil, obrokov pa ni plačeval kljub zatrjevanju, da jih bo plačal. Prav tako ni moč verjeti obdolženčevemu zagovoru, da je bil vedno poštno dosegljiv. Iz podatkov spisa izhaja, da bi naj obdolženi stanoval v Mariboru na naslovih R. ulica in Ž., vendar pa iz izpovedb prič izhaja, da je bil na teh naslovih nedosegljiv.

10Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja obdolženega ne morejo omajati na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato obdolženčeva pritožba zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

11Na pritožbo obdolženca je pritožbeno sodišče preizkusilo še odločbo o izrečeni kazenski sankciji. Ni moč pritrditi pritožbi, da je obdolžencu izrečena kazen pet mesecev zapora glede na očitana kazniva dejanja nesorazmerna. Sodišče prve stopnje obdolžencu ni moglo upoštevati olajševalnih okoliščin, saj jih ni zasledilo. Med obteževalnimi pa je pravilno upoštevalo obdolženčevo obsežno predkaznovanost tudi za istovrstna kazniva dejanja. Iz kazenske evidence za obdolženca (list. št. od 35 - 45) izhaja, da je bil obdolženec vse od leta 1999 velikokrat pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj goljufije ali poslovne goljufije ter kaznivih dejanj ponarejanja listin in kaznivega dejanja zatajitve. Izrečene so mu bile pogojne zaporne kazni in zaporne kazni, ki pa na obdolženca niso imele preventivnega učinka. Zato je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v izpodbijani sodbi obdolžencu izrečena kazen pet mesecev zapora povsem sorazmerna in pravična.

12Obdolženec v pritožbi še navaja, da mu je na začetku obravnave bilo omenjeno prestajanje vikend zapora, saj bi mu bilo s tem omogočeno nadaljnje delo. Sodišču prve stopnje pa očita, da mu ni bilo omogočeno namesto prestajanja kazni opravljanje družbeno koristnega dela. Tudi taka zatrjevanja obdolženca iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhajajo. Vendar lahko obdolženec sodišču prve stopnje še vedno predlaga alternativni način prestajanja kazni zapora. Predlaga lahko izvrševanje kazni zapora tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še vedno dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu (četrti odstavek 86. člena KZ-1) ali da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe delo v splošno korist (osmi odstavek 86. člena KZ-1).

13Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

14Izrek o plačilu sodne takse je posledica okoliščine, da obdolženec s pritožbo ni uspel. Sodno takso je pritožbeno sodišče odmerilo z upoštevanjem obdolženčevih premoženjskih razmer in na podlagi Zakona o sodnih taksah ter po tar. št. 7111 (znesek takse 150,00 EUR) in 7112 (zavrnitev pritožbe - količnik 1,5) Taksne tarife (prvi odstavek 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).