UPRS Sodba II U 344/2018-11

I. Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Slovenj Gradec, št. 330-52/2018-24 z dne 11. 9. 2018 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od preteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Slovenj Gradec (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločila, da zemljiška posest v lasti tožnika, ki obsega nepremičnine s parc. št. kot so navedene v izpodbijani odločbi, vpisane v k.o. A, parc. št. v k.o. B. in parc. št. v k.o. C. izpolnjuje pogoje, da se jo opredeli kot zaščitena kmetija (1. točka izreka). V zemljiški knjigi se pri parc. št. v vse k.o. A. opravi izbris zaznambe o zaščiti kmetije, vpisane na podlagi odločbe Upravne enote Slovenj Gradec št. 330-89/2005-122 z dne 7. 4. 2005 (2. točka izreka odločbe). Po pravnomočnosti te odločbe se pri parcelah navedenih v 1. točki izreka v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti vpiše nova zaznamba o zaščiti kmetije (3. točka izreka odločbe). Stroškov postopka ni bilo (4. točka izreka odločbe).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je dne 13. 4. 2014 pričel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG-A), ki med drugim določa spremembe 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG), kjer so določena merila, kdaj se zemljiška posest lahko opredeli kot zaščitena kmetija. Prav tako ZDKG-A v 5. členu določa, da morajo upravne enote v petih letih od njegove uveljavitve po uradni dolžnosti preveriti, ali kmetije, ki so bile določene kot zaščitene kmetije v skladu z ZDKG izpolnjujejo pogoje iz 1. člena ZDKG-A in o tem izdati v upravnem postopku odločbo. Z namenom preveritve teh pogojev je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti začel postopek ponovne preveritve statusa zaščitene kmetije zemljiške posesti v lasti tožnika in ugotovil, da izpolnjuje pogoje, da se jo opredeli kot zaščiteno kmetijo v skladu z 2. členom ZDKG in 1. členom ZDKG-A. Prvostopenjski organ je opravil ustno obravnavo z namenom, da se ugotovijo okoliščine o tem ali nepremičnine, ki so v izključni lasti tožnika skupaj predstavljajo takšno celoto, ki zahtevajo enotno obravnavanje v okviru zaščitne kmetije oz. ali je mogoče po zakonskih kriterijih zaščititi eno kmetijo, drugo pa ne. Iz ugotovitev prvostopenjske odločbe izhaja, da je tožnik v lastništvo kmetijo na B. dobil z izročilno pogodbo od mame A.A. dne 6. 12. 2011, medtem ko je kmetijo v A. dne 28. 3. 2010 podedoval po očetu B.B. Tako je prišlo do združitve dveh posesti v rokah ene fizične osebe in od leta 2011 ima posest enotno vodstvo oz. je tako organizacijsko kot poslovno v upravljanju ene osebe – lastnika. V Registru kmetijskih gospodarstev je zemljiška posest evidentirana pod enotno KMG MID 100356663 na skupnem naslovu Č.

3Tožnik je v postopku zatrjeval, da sta bili na obeh kmetijah različni družini, kjer sta se vsaka na svoj način preživljali in tudi lega ter konfiguracija obeh kmetij je drugačna. Predlagal je, da se opravi ogled nepremičnin na kraju samem, vendar je prvostopenjski organ ugotovil, da je dejansko stanje mogoče ugotoviti že na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, zato predlaganega ogleda ni izvedel, saj s predlaganim dokazom ne bi bilo mogoče dokazovati nobeno za določitev relevantno dejstvo (lastništvo in obseg površin kmetije), niti z ogledom zemljišč na kraju samem ne bi bilo mogoče dokazovati oz. ugotavljati ali zemljišča omogočajo koriščenje v okviru enega kmetijskega gospodarstva oz. ali nasprotno nujno zahtevajo delitev na dve ločeni kmetiji. Razdalje med lokacijami posameznih kompleksov kmetijskih in gozdnih zemljišč v lasti tožnika ter njihova dislociranost pa ni sporna. Prvostopenjski organ meni, da je potrebno pogoje glede lastništva in obsega kmetijskih in gozdnih zemljišč po 2. členu ZDKG preverjati za vse nepremičnine v lasti tožnika skupaj, ne glede na njihovo lego v različnih katastrskih občinah in ne glede na to, da so bile pred letom 2010 oz. 2011, ko je njihov lastnik postal tožnik, vodene in organizirane v okviru dveh ločenih kmetij. S prevzemom in združitvijo lastništva obravnavnih nepremičnin v rokah ene fizične osebe se stanje in gospodarjenje ni spremenilo tako, da je sedaj potrebno govoriti o enem kmetijskem gospodarstvu in zanj ugotoviti pogoje za zaščiteno kmetijo. Prvostopenjski organ je tudi obrazložil, da so s povečanjem zemljiške posesti dane okoliščine za boljši ekonomski položaj lastnika kmetije, to omogoča na trgu večjo konkurenčno sposobnost. Povečanje zemljiške posesti in preprečevanje njene nadaljnje drobitve je tudi eden glavnih ciljev kmetijske politike v državi in namen uvedbe statusa zaščitene kmetije. Iz zemljiškega katastra izhaja, da zemljišča v k.o. A. sama zase predstavljajo 14,52 ha primerljivih kmetijskih površin, zemljišča v k.o. B. in C. pa skupaj le 2,86 ha primerljivih kmetijskih površin. V primeru ločene obravnave zemljišča v k.o. B. in C. ne bi izpolnjevala pogojev kot zaščitena kmetija in zanje ne bi veljal omejitveni režim pri prometu ali dedovanju. S tem gledano celotna posest v lasti tožnika ne bi izpolnjevala osnovnega namena vzpostavitve tega statusa, in sicer ohranjanje – preprečevanje nadaljnje drobitve in izboljšave – povečanje posestne strukture kmetij, zagotavljanje prevzemniku kmetije večjo konkurenčnost na trgu in izboljševanje ekonomike kmetovanja.

4Pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo je tožena stranka kot drugostopenjski organ zavrnila. Potrdila je sprejete odločitve in obrazložitev prvostopenjske odločbe. Iz obrazložitve izhaja, da je izpodbijana odločba izdana v upravnem postopku preveritve pogojev za zaščiteno kmetijo pravilno ugotovila, da kmetija v lasti tožnika izpolnjuje določene pogoje za zaščiteno kmetijo iz 2. člena ZDKG, ker obsega 17,3788 ha primerljivih kmetijskih površin od zahtevanih najmanj 5 ha in je v lasti ene fizične osebe. Za določitev zaščitene kmetije zakon določa, da mora v postopku upravni organ ugotavljati naslednje tri kriterije: lastništvo oz. solastništvo, primerljivo kmetijsko površino in gospodarsko celoto. Po določbi prvega odstavka 3. člena ZDKG zaščitena kmetija obsega vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko oz. gospodarsko proizvodnjo ter z njimi povezane dejavnosti. Navedeni trije pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno, da se lahko kmetija šteje za zaščiteno kmetijo. Tožena stranka je potrdila odločitev prvostopenjskega organa glede ugotovitve dejanskega stanja, za katerega ni potrebno opraviti ogleda nepremičnin na kraju samem. Dejansko stanje je mogoče pravilno ugotoviti že na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, zato predlaganega ogleda ni potrebno opraviti. Razdalje 10 km med lokacijami posameznih kompleksov kmetijskih in gozdnih zemljišč v lasti tožnika oz. njihova dislociranost pa niso sporne. Različna raba zemljišč tudi ne dokazuje, da gre za dve ločeni kmetiji, ki sta gospodarsko nepovezani. Vse katastrske občine od leta 2011, ko je prišlo do njihove združitve v lasti tožnika, sedaj predstavljajo enotno kmetijsko gospodarstvo. Oddaljenost posameznih kompleksov kmetijskih in gozdnih zemljišč je krajevno običajna oz. ni tolikšna in takšna, da bi narekovala drugačno odločitev. Pritožnik svojih nasprotnih navedb kljub izrecnemu pozivu, da to stori, ni dokazal z nobenimi konkretnimi dokazi. Prvostopenjski organ je po oceni tožene stranke presodil vse okoliščine, ki so pomembne, da zemljišče sicer v treh katastrskih občinah skupaj predstavlja takšno celoto, ki zahteva enotno obravnavanje v okviru zaščitene kmetije, oz. da je mogoče po zakonskih kriterijih zaščititi eno kmetijo kot eno kmetijsko gozdarsko gospodarsko celoto. Zato je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno.

5Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu in uveljavlja tožbene razloge v skladu s 27. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), in sicer da je v postopku izdaje izpodbijanega akta materialni zakon nepravilno uporabljen, da upravni organ ni ravnal po pravilih postopa in, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi ter postopek ustavi. Podredno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno obravnavanje in odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov, in sicer se naj ti stroški naložijo z zakonitimi zamudnimi obrestmi v breme tožene stranke.

6V tožbi navaja, da je prvostopenjski organ pri presoji pogojev ali nepremičnine v izključni lastni tožnika izpolnjujejo pogoje za zaščiteno kmetijo določene v 2. členu ZDKG, vse nepremičnine iz k.o. A., k.o. B. in k.o. C. napačno obravnava kot gospodarsko celoto. Tožnik je jasno pred prvostopenjskim organom pojasnil, da kmetija v k.o. A. v primerjavi s kmetijo v k.o. B. in k.o. C. predstavlja samostojno zaključeno celoto, ki ima svoja stanovanjska in gospodarska poslopja in ki je zgodovinsko že ves čas popolnoma ločena od kmetije v k.o. B. in k.o. C. Tožnik je tudi pridobil kmetije na različni pravni podlagi in pravna prednika tožnika nikoli nista živela skupaj in sta vsak zase skrbela za svojo lastno družino. Tako je tožnikova mama A.A. z družino prebivala na kmetiji v k.o. B., med tem ko je oče B.B. prebival na kmetiji v k.o. A. Tožnik je prvostopenjskem organu že večkrat pojasnil, da sta na obeh organizacijsko in gospodarsko ločenih kmetijah živeli dve različni družini, vendar tega dejstva prvostopenjski organ ni presojal. Na kmetiji k.o. C. in k.o. B. so se zaradi strmega terena ukvarjali z živinorejo ter zemljo obdelovali ročno, na kmetiji v k.o. A. pa so se ukvarjali s poljedelstvom in stalno kmetijsko dejavnostjo, zaradi česar je bila kmetija povsem samooskrbna. Tožnik je prvostopenjskemu organu tudi pojasnil, da sta kmetiji med seboj oddaljeni 10 km, hkrati pa se med seboj razlikujeta po načinu gospodarjenja in obdelave ter legi in konfiguraciji obeh kmetij zato njuna sočasna uporaba in obdelovanje s strani enega lastnika objektivno ni mogoča. Tožnik meni, da je potrebno obe kmetiji ohraniti ločeni, pri čemer naj status zaščitene kmetije ohrani zgolj kmetija v k.o. A., kmetija v k.o. B. in C. pa naj ostane samostojna celica. Tožnik navaja, da je prvostopenjski organ svojo odločitev oprl na definicijo kmetijskega gospodarstva, ki ga podaja Zakon o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1). Tožnik pojasnjuje, da definicija kmetijskega gospodarstva, ki jo podaja ZKme-1 v konkretnem primeru ni uporabljiva. Pojem zaščitene kmetije je pojem sui generis in ga v celoti zapolnjuje ZDKG. Prvostopenjski organ je napačno uporabil materialno pravo, ko je pojem gospodarske celote presojal v okviru definicije kmetijskega gospodarstva, ki jo je podal ZKme-1. Zgolj enotno lastništvo ne zadošča za ugotovitev, da gre za eno kmetijsko gospodarstvo, kot tudi ne enotna KMG MID številka. Prvostopenjski organ bi moral presojati ali kmetija v k.o. A. in kmetija v k.o. B. res predstavljata enotno gospodarsko celoto, to je ali je kmetijska dejavnost na obeh kmetijah res tako med seboj povezana, da je mogoče govoriti o soodvisnosti in tesni povezanosti med kmetijama.

7Nadalje tožeča stranka pojasnjuje, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, ko prvostopenjski organ pavšalno in neobrazloženo zaključuje, da bo z združevanjem obeh kmetij zagotovljen boljši ekonomski položaj lastnika kmetije ter večja konkurenčnost. Združevanje kmetij bi namreč imelo ravno nasprotni učinek, saj ni mogoče obdelovati obeh kmetij hkrati, kar bo povzročilo slabšo konkurenčnost in posledično vodilo v propad hribovske kmetije v k.o. B. Na hribovski kmetiji je namreč potrebno vložiti veliko truda in dela, saj v nasprotnem primer prihaja do zaraščanja in propadanja kmetije. Da obeh kmetij ni mogoče obdelovati v okviru ene enotne gospodarske celote, dokazuje tudi dejstvo, da je potrebno že v obstoječem stanju kmetijo v k.o. A. obdelovati s pomočjo tretjih oseb, najetih izvajalcev. Prvostopenjski organ pa tega dejstva ni ugotavljal in je zgolj pavšalno zaključil, da bo združitev obeh kmetij omogočila večjo konkurenčnost na trgu. S tem je ostalo dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno. Prvostopenjski organ tudi ne obrazloži kako se s priznanjem statusa zaščitene kmetije tudi nepremičninam v k.o. C. in B. preprečuje nadaljnjo drobitev zaščitene kmetije. V primeru odprave prvostopenjske odločbe in ohranitve dosedanjega statusa zaščitene kmetije zgolj za kmetijo v k.o. A. pa do drobitve zaščitene kmetije ne bi prišlo. Obe kmetiji v k. o. A. in kmetija v k.o. B. in C. sta že od nekdaj ločeni in gospodarsko neodvisni, zato v nobenem primeru ni mogoče govoriti o tem, da bi kmetija v k.o. B in k.o. C. v primeru izločitve iz zaščitene kmetije znatno prizadela gospodarsko sposobnost že zaščitene kmetije v k.o. A. Nadalje ne držijo zaključki prvostopenjskega organa, in sicer v primeru, kadar lastnik zaščitene kmetije pridobi v last in posest nova kmetijska in gozdna zemljišča le-ta takoj postanejo del zaščitene kmetije, ne glede na to ali je o tem izdana upravna odločba ali ne. Navedeno ne drži, saj na novo pridobljena zemljišča na podlagi zakona pridobijo status zaščitene kmetije zgolj pod pogojem, da izpolnjujejo pogoje, ki jih ZDKG za zaščiteno kmetijo določa v 2. členu. Prvostopenjski organ je tudi na tem mestu napačno uporabil materialno pravo. Nadalje prvostopenjski organ tudi zavezuje načelo materialne resnice. Tožnik je večkrat predlagal ogled na kraju samem, na katerem bi se lahko organ prepričal o tem, da gre pri kmetiji v k.o. A. in pri kmetiji v k.o. B. in C. za povsem ločeni in samostojni gospodarski celoti, ki med seboj nista nikoli bili povezani, ki sta terensko in po načinu obdelave povsem različni in na kateri se izvaja povsem drugačna kmetijska dejavnost ter sta med seboj oddaljeni do te mere, da o enotni gospodarski celoti ni mogoče govoriti. Nadalje tudi niso obrazloženi zaključki prvostopenjskega organa, ki jih tudi ni mogoče preizkusiti v delu, da se s prevzemom in združitvijo vseh nepremičnin v rokah tožnika spremeni stanje in gospodarjenje.

8Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe iz tožbe in predlaga da sodišče tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno porabil določbe upravnega postopka, pravilno uporabil materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje. Ponavlja ugotovitve izpodbijane odločbe, in sicer da je bilo pravilno ugotovljeno, da kmetija last tožnika izpolnjuje določene pogoje za zaščiteno kmetijo iz 2. člena ZDKG, ker obsega 17.3788 ha primerljivih kmetijskih površin in zahtevanih najmanj 5 ha in je v lasti ene fizične osebe. Ločevanje enega dela kmetijskega gospodarstva od drugega dela, to je enega dela od drugega bi bilo v nasprotju z osnovnim namenom ZDKG, ker bi eden del izpolnjeval pogoje za zaščito, drugi del pa ne bi imel pogojev za zaščito in bi zanj v prihodnosti ne veljale nobene omejitve, ne pri dedovanju, ne pri pravnih poslih med živimi. Posledica delitve bi bila negospodarna drobitev zemljiške posesti oz. zaščitene kmetije, ki jih ZDKG preprečuje. Tudi različna raba zemljišč ne dokazuje, da gre za dve ločeni kmetiji, ki sta gospodarsko nepovezani.

9Tožba je utemeljena.

10V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje zakonitost odločitve prvostopnega organa, ki je zemljiško posest tožnika, ki obsega nepremičnine v k.o. A., v k.o. B. in v k.o. C. opredelil kot zaščiteno kmetijo.

11Pogoji, da se kmetija šteje za zaščiteno, so določeni v 2. členu ZDKG, in sicer je zaščitena kmetija po tem zakonu kmetijska oziroma kmetijsko gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para ali oseb, ki živita v registrirani istospolni partnerski skupnosti, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine. Po drugem odstavku 4. člena ZDKG se za določitev zaščitene kmetije glede lastništva uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, glede bonitete zemljišč in obsega zemljišč zaščitene kmetije pa podatki iz zemljiškega katastra.

12V predmetni zadevi je mogoče nesporno ugotoviti, da je tožnik kmetijo v k.o. A. podedoval po očetu B.B., dne 28. 3. 2010 in kmetijo na B. in zemljišče v k.o. C. pridobil z izročilno pogodbo od mame A.A., dne 6. 12. 2011. Zemljiško posest v lasti tožnika sestavlja 17,35 ha po dejanski rabi kmetijskih zemljišč in 28,77 ha gozda. Kmetijska zemljišča, po svoji dejanski rabi opredeljena v zemljiškem katastru, pa predstavljajo skupaj 13,78 ha primerljivih kmetijskih površin. Iz podatkov uradnih evidenc zemljiškega katastra izhaja, da zemljišča v k.o. A. prestavljajo 14,52 ha primerljivih kmetijskih površin, zemljišča v k.o. B. in v k.o. C. pa 2,86 ha primerljivih kmetijskih površin. Kmetija v k.o. A. je do sedaj izpolnjevala pogoje zaščitene kmetije, pri čemer tožnik ne nasprotuje, da ta status ohrani v prihodnje. Kmetija v k.o. B. sama zase glede na velikost, ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo (2. člen ZDKG) in tožnik meni naj tako ostane samostojna celica.

13Iz podatkov spisa tudi nesporno izhaja, da sta kmetiji pred letom 2011, ko sta v celoti prešli v last tožnika, predstavljali dve ločeni kmetijski gospodarstvi. Tožnik zatrjuje, da sta bili v lasti dveh ločenih družin in na katerih se je povsem ločeno izvajala tudi kmetijska dejavnost. Zemljiška posest na B zajema tudi nepremičnine v k.o.C. Tukaj tožnik tudi živi in obdeluje zemljišče s pomočjo družinskih članov. Gre za hribovsko območje, zemljišča so strma in zahtevajo skoraj izključno ročna dela oz. za strme terene prilagojeno mehanizacijo. Površine so travniki oz. pašniki, na njih se pasejo ovce. Zemljiška posest v k.o. ... je primerna za nizko proizvodnjo in se kot tako tudi uporablja in je samooskrbna, saj so vsi pridelki se prodajajo neposredno iz njive, kmetje zainteresirani za pridelke le-te pospravijo sami, travniške površine pokosi in pridelek pospravi sosed v zameno za druge storitve. Zemljiški posesti v A in B sta po cesti med sabo oddaljeni cca 10 km.

14V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o ugotovitvi, da v izreku citirane nepremičnine, v vseh treh katasterskih občinah, k.o. A., k.o. B. in k.o. C., od leta 2011, ko je prišlo do njihove združitve v lasti tožnika, predstavljajo enotno kmetijsko gospodarstvo in s tem izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo. Tožena stranka navaja, da za določitev zaščitene kmetije ZDKG določa, da morajo biti izpolnjeni trije kriteriji: lastništvo oz. solastništvo, primerljivo kmetijsko površino in gospodarsko celoto. Glede gospodarske celote se sklicuje na določbo prvega odstavka 3. člena ZDKG, ki določa, da zaščitena kmetija obsega vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo ter z njima povezane dejavnosti. To so lahko stvari in pravice, ki jih ZDKG našteva v drugem odstavku 3. člena, in sicer da v zaščiteno kmetijo spadajo poleg kmetijskih zemljišč tudi gozdovi, gospodarska in stanovanjska poslopja skupaj z zemljišči, ki so potrebna ali namenjena za redno uporabo stavbe (funkcionalna zemljišča), kmetijske priprave, orodja in živina, s kmetijo povezane služnosti in njim podobne pravice, pravice na zemljiščih agrarne skupnosti, pravice in dolžnosti v zvezi s članstvom lastnika v kmetijski zadrugi, stvari za izvajanje dejavnosti, ki jih lastnik izvaja na kmetijskem gospodarstvu, če ne predstavljajo glavne dejavnosti in jih ni mogoče ločiti od kmetijske oziroma kmetijsko gozdarske celote ali pa bi bila njihova ločitev ekonomsko nesprejemljiva, ter terjatve in dolgovi, nastali v zvezi s prej navedenimi nepremičninami, premičninami, članstvom in dejavnostmi.

15Upravno sodišče je v svoji praksi določbo 2. člena ZDKG razlagalo tako, da je presojalo ali so nepremičnine (poleg kriterija obsega in lastništva) tudi prostorsko – ekonomsko povezane in v zvezi s tem podanost gospodarske enote. Zemljišča morajo predstavljati zaokroženo gospodarsko enoto, morajo biti povezana, v primerni oddaljenosti, ki omogoča obdelovanje, da se jih lahko šteje za gospodarsko enoto. Gre za presojo objektivne primernosti zemljišč za kmetijsko – gozdarsko dejavnost. Določba 3. člena ZDKG, iz katere izhaja, kaj poleg kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki tvorijo gospodarsko enoto še spada v zaščiteno kmetijo, ne pomeni dodatnega kriterija, ki bi zapolnjeval pojem gospodarske enote¹.

16Kaj vse obsega taka enota (zaščitena kmetija), pa je odvisno od stanja v vsakem konkretnem primeru. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na lastništvo in obseg primerljive kmetijske površine in na podlagi teh dveh dejstev sklepala, da obravnavani kmetiji sestavljata gospodarsko celoto. Glede slednjega se je sklicevala na namen ZDKG, ki je tudi v preprečevanju drobitve zaščitenih kmetij. Glede na dejstvo, da gre za dve ločeni kmetiji, ki se v tem postopku po stališču tožene stranke združujeta v enotno gospodarsko celoto, torej ne moramo govoriti o drobitvi zaščitene kmetije, kar bi lahko prišlo v obratnem primeru, če bi obe sporni kmetiji bili že do sedaj združeni v zaščiteno kmetijo oz. gospodarsko enoto.

17Tožena stranka je štela, da sta oba dela zaščitene kmetije v primerni oddaljenosti (10 km), vendar tega ni obrazložila kaj pomeni primerna oddaljenost, po katerih standardih je štela primerno oddaljenost. Prav tako ni obrazložila svojih navedb, da se danes skupaj kmetiji obdelujeta in predstavljata zaključeno celoto. Pri tem se je sklicevala na sodno prakso, da je kmetijska gospodarska celota zagotovljena tudi takrat, kadar gre za smiselno zaokrožene komplekse kmetijskih zemljišč in njihova oddaljenost ni takšna, da ne bi bila obvladljiva in še vedno omogoča skupno kmetijsko gospodarjenje². Sodišče načeloma pritrjuje takšnemu stališču, vendar mora biti na konkretni primer obrazloženo, npr. zakaj oddaljenost kmetij ni takšna, da ne bi bila obvladljiva.

18Sodišče pritrjuje tožniku, da tožena stranka njegovih ugovorov ni dovolj presodila, saj je ves čas postopka ugovarjal, da obravnavani kmetiji in zemljišča vseh treh katastrskih občin ne sestavljajo skupaj ene gospodarske enote, da sta bili že v preteklosti dve samostojni kmetiji, vsaka s svojimi gospodarskimi poslopji in različno rabo. Tožena stranka v izpodbijani odločbi zapiše, da različna raba zemljišč ne dokazuje, da gre za dve ločeni kmetiji, ki sta gospodarsko povezani. Takšno stališče je pavšalno in ni obrazloženo, prav tako tudi navedbe tožene stranke, da navedeno zemljišče sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko dejavnost samo zato, ker je v tožnikovi lasti in ustreza primerljivi kmetijski površini, ne da bi ugotavljala objektivno zmožnost za kmetijsko dejavnost na njej, zato ni pravilna. Sodišče pritrjuje tožniku, da bi prvostopenjski organ moral presojati ali kmetija v k.o. A. in kmetija v k.o. B. in C. res predstavljata enotno gospodarsko celoto, to je ali je kmetijska dejavnost na obeh kmetijah res tako med seboj povezana, da je mogoče govoriti o soodvisnosti in tesni povezanosti med kmetijama.

19Zgolj navedene ugotovitve pa po presoji sodišča še ne zadoščajo za izkazanost pogoja, da nepremičnina sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko oziroma gospodarsko proizvodnjo ter z njima povezane dejavnosti. Cilj, zaradi katerega je bil sprejet ZDKG, je po zakonodajnem gradivu (Poročevalec DZ, št. 50 z dne 24. 11. 1995) v uresničevanju gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine na kmetijskih zemljiščih. Uresničevanje ekonomske funkcije se s tem zakonom zagotavlja tako, da je preprečena drobitev srednje velike kmetije, kar pomeni, da se ohrani kmetijsko-gozdarska gospodarska celota, ki zagotavlja smotrno gospodarjenje in konkurenčno sposobnost njenega lastnika na trgu s kmetijskimi proizvodi. V tem delu je tudi utemeljen ugovor tožnika, da prvostopenjski organ, pavšalno in neobrazloženo zaključuje, da bo z združevanjem obeh kmetij zagotovljen boljši ekonomski položaj lastnika kmetije ter večja konkurenčnost. Po mnenju tožnika bo združevanje imelo nasprotni učinek, glede na različno in ločeno proizvodnjo usmeritev obeh kmetij.

20Utemeljen je tudi ugovor tožnika glede uporabe določil ZKme-1, saj ni mogoče definicije zaščitene kmetije po ZDKG presojati v luči ZKme-1. Pojmi iz ZKme-1 imajo drug pravni, čeprav jezikovno podoben pomen³. Utemeljen je tudi ugovor, da se ni opravil ogled na kraju samem, na katerem se lahko organ na kraju samem prepriča, ali gre za ločeni in samostojni gospodarski celoti, ki sta terensko in po načinu obdelave različni in na kakšna dejavnost se izvaja na obeh kmetijah. Upravni organ je z opustitvijo ogleda, kjer bi zatrjevana dejstva neobstoja gospodarske celote tudi preveril, ni popolno ugotovil relevantnega dejanskega stanja.

21Ker gre po presoji sodišča za ugovore, ki bi lahko vplivali na ugotavljanje pogojev iz 2. člena ZDKZ je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, kar bi lahko vplivalo na napačno uporabo materialnega prava. Šele ko bo popolno in pravilno ugotovljeno ali predmetne nepremičnine predstavljajo takšno celoto, ki zahteva enotno obravnavo v okviru zaščitene kmetije, bo mogoče glede na navedene nepremičnine ugotoviti izpolnjevanje pogojev iz 2. člena ZDKG. Presoja pravilnosti uporabe materialnega prava pa bo mogoča šele potem, ko bo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno na podlagi ugotovitvenega postopka z ogledom na kraju samem, ki ga je tožnik že ves čas upravnega postopka predlagal.

22Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ugotovljene nepravilnosti odpraviti.

23Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

24Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR z DDV, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženki.

25Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

¹ Upravno sodišče RS, sodba opr. št. I U 189/2016 z dne 13.12.2016.
² Upravno sodišče RS, sodba opr. št. U 176/2008 z dne 1. 2. 2011.
³ Upravno sodišče RS, sodba opr. št. I U 189/2016 z dne 13.12.2016.