UPRS Sodba II U 133/2018-28

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je družba A. d.o.o. (Center za podpore) kot prvostopni organ po uradni dolžnosti začel postopek obnove v zadevi podaljšanja uvrstitve na seznam upravičencev do znižanega prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije za končnega odjemalca električne energije B. d.d. iz ..., kateremu se je z odločbo št. E16031660001/PodaljPoz/1 z dne 21. 3. 2015 (pravilno 2016) podaljšala uvrstitev na seznam do 31. 3. 2017. Nadalje je bilo odločeno, da se postopek obnovi v delu preverjanja doseganja zahtevane elektrointenzivnosti, na podlagi katere je bilo MM 2-183237 podaljšana uvrstitev na seznam merilnih mest upravičenih do znižanja prispevka.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjski organ s strani končnega odjemalca dne 9. 10. 2017 prejel vlogo št. E17101060001 ter dne 11. 10. 2017 dopolnitev vloge, ki je bila po pozivu dopolnjena z nadaljnjimi pojasnili in dokazili (nazadnje dne 27. 11. 2017), in sicer s podatki o stroških za dobavljeno električno energijo (vsi računi izbranega dobavitelja električne energije) ter stroški za omrežnino in prispevke (vsi računi pristojnega elektrodistribucijskega podjetja), na podlagi katerih je Center za podpore ugotovil, da elektrointenzivnost končnega odjemalca za leta 2013, 2014 in 2015 ni takšna, kot jih je navedel končni odjemalec v vlogi za podaljšanje uvrstitve na seznam upravičencev do znižanega prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije (v nadaljevanju Seznam upravičencev do znižanega prispevka). Končni odjemalec je na podlagi posredovanih podatkov tako dosegel zahtevano stopnjo elektrointenzivnosti, to je več kot 5 % skladno s tretjim odstavkom 6. člena Uredbe o načinu določanja in obračunavanja prispevkov za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije (v nadaljevanju Uredba). Ob prijavi za podaljšanje namreč center vsebine podatkov ne preverja. Po izdaji odločbe pa je po prejemu dokazil ugotovil, da je končni odjemalec pri izračunu elektrointenzivnosti med stroške končnega odjemalca prištel tudi znesek plačanega davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV). S tem so bili v izračunu elektrointenzivnosti uporabljeni višji stroški dobavljene električne energije, kar v končnem izračunu pomeni višjo elektrointenzivnost. Prvostopenjski organ je zato v skladu s 5. točko 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) obnovil postopek po uradni dolžnosti. Obnovo postopka je utemeljil z dejstvom, da se podatki o višini elektrointenzivnosti podjetja, ki jih je zatrjeval končni odjemalec razlikujejo od dejanskih izračunov na podlagi verodostojnih listin - faktur potrebnih za izračun elektrointenzivnsoti, kar v skladu s tretjim odstavkom 267. člena ZUP predstavlja okoliščino, ki bi privedla do drugačne odločbe. Obnova pa je tudi pravočasna.

3Ministrstvo za infrastrukturo, je pritožbo tožeče stranke, ki jo je ta vložila zoper zgoraj navedeni sklep, zavrnilo kot neutemeljeno. Ugotovilo je, da obnova postopka dovoljena, saj je bila odločba opr. št. E16031660001/PodaljPoz/1 z dne 21. 3. 2016 tožniku vročena dne 29. 3. 2016 in je z dnem 13. 4. 2016 postala dokončna in izvršljiva. Prav tako je obnova postopka pravočasna, saj še ni potekel rok enega meseca od dne, ko je prvostopenjski organ ugotovil novo okoliščino v skladu s 4. točko prvega odstavka 263. člena ZUP. Obnova postopka je utemeljena, saj se podatki o višini elektrointenzivnosti, ki jih je zatrjeval končni odjemalec razlikujejo od dejanskih izračunov na podlagi faktur, potrebnih za izračun elektrointenzivnosti, kar v skladu s tretjim odstavkom 267. člena ZUP predstavlja okoliščino, ki bi lahko privedla do drugačne odločbe.

4Zoper izpodbijani sklep je tožeča stranka vložila tožbo. Navaja, da zakonski pogoji za obnovo postopka po uradni dolžnosti niso izpolnjeni. V obravnavanem primeru je tožeča stranka kot končni odjemalec, pri izračunu elektrointenzivnosti skladno z definicijo podano v 2. alinei 2. člena Uredbe upoštevala stroške končnega odjemalca električne energije za porabo električne energije, ki se je določil iz dejanskih podatkov za merilna mesta, pri čemer se odštejejo stroški prekomerne prevzete jalove energije. Tako je že na podlagi gramatikalne razlage predmetne določbe jasno, da je za podelitev elektrointenzivnosti relevanten strošek končnega odjemalca za porabo električne energije, kar pri plačilu računa za porabljeno električno energijo predstavlja končni znesek za plačilo porabljene električne energije in nedvomno zajema tudi znesek DDV. Takšno stališče je tudi v skladu z ustavnim načelom, da je pravne predpise treba interpretirati tako, da je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano. Iz zgoraj navedene pravne podlage namreč ne izhaja, da se pri obsegu stroškov s strani končnega odjemalca plačan DDV ne upošteva. Navedeno potrjujejo še pojasnila Ministrstva za infrastrukturo RS vezana na Uredbo 46/15, ki v zvezi z opredelitvijo stroškov pri izračunu elektrointenzivnosti v 7. točki navajajo, da gre pri tem za vse stroške končnega odjemalca, pri čemer pa se odštejejo zgolj stroški prekomerne prevzete jalove energije. Tožeča stranka tudi izpostavlja, da navedbe tožene stranke, da je tožeča stranka kot končni odjemalec zavezanec za DDV in zato plačani davek lahko uveljavlja kot vstopni davek v svojih obračunih DDV, v danem primeru ne more biti relevanten. Nova pojasnila Ministrstva za infrastrukturo, vezana na Uredbo v novi 9. točki izrecno navajajo, da morajo zavezanci za plačilo DDV upoštevati neto ceno brez DDV, pri čemer pa upravičenci, ki niso zavezanci za DDV, pri izračunu za elektrointenzivnost upoštevajo cene, ki vključujejo DDV. Tovrstna pojasnila so v nasprotju z določbami s strani Vlade RS izdane Uredbe, ki je pričela veljati s 1. 1. 2018 in takšnega razlikovanja ne pozna. Tudi iz 2. alineje drugega odstavka 2. člena Uredbe izhaja, da pomenijo stroški končnega odjemalca električne energije za porabo električne energije strošek porabljene električne energije, izračunan z uporabo predpostavljene cene električne energije.

5Nadalje tožeča stranka v tožbi še navaja, da navedbe tožene stranke, da je tožnik kot končni odjemalec zavezanec za DDV in zato plačani davek lahko uveljavlja kot vstopni davek v svojih obračunih DDV, v danem primeru ne morejo biti relevantne. Sodišču predlaga, da v subsidiarnem upravnem sporu, izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

6Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe iz tožbe in se zavzemala za njeno zavrnitev. Navaja, da je bistvo spora vprašanje uvrstitve tožnika na Seznam upravičencev do znižanega prispevka oz. dejansko odstranitev tožnika iz tega seznama, saj je na njem uvrščen neupravičeno, na podlagi svojih neresničnih navedb. Prvostopenjski organ je namreč ugotovil, da je tožnik posredoval napačne podatke o strošku dobavljene električne energije, na podlagi katerega ga je uvrstil na Seznam upravičencev do znižanega prispevka. Tožnik je bil na ta seznam uvrščen na podlagi 1. alinee tretjega odstavka 6. člena Uredbe, ker je na podlagi podatkov izkazoval, da njegova povprečna elektrointenzivnost v zadnjih treh letih presega 5 %. Stopnja elektrointenzivnosti se dejansko izračuna tako, da se strošek končnega odjemalca električne energije deli z bruto dodano vrednostjo končnega odjemalca električne energije. Tožnik je kot strošek končnega odjemalca upošteval previsok znesek (ker je v njem zajel tudi znesek DDV-ja), posledično pa je bil tudi odstotek elektrointenzivnosti višji. Zaradi navedenega je prvostopenjski organ izdal sklep o obnovi postopka v delu, ki se nanaša na preverjanje doseganja zahtevane elektrointenzivnosti. V primeru, da bi bil kot strošek končnega odjemalca pri izračunu elektrointenzivnosti upoštevan tudi DDV, bi to pomenilo neenako obravnavo gospodarskih družb, ki so zavezanci za DDV in tistih, ki niso.

8V nadaljnjih pripravljalnih vlogah sta stranki dodatno utemeljevali svoja pravna stališča glede vključenosti/nevključenosti DDV v strošek končnega odjemalca pri izračunu elektrointenzivnosti za potrebe podaljšanja uvrstitve na Seznam upravičencev do znižanega prispevka.

9Tožba ni utemeljena.

10V obravnavani zadevi je organ prve stopnje z izpodbijanim sklepom začel obnovo postopka po uradni dolžnosti v zadevi podaljšanja uvrstitve tožnika kot končnega odjemalca na Seznam upravičencev do znižanega prispevka, ki se je končal z odločbo št. E16031660001/PodaljPoz/1 z dne 21. 3. 2016, s katero je bila podaljšana uvrstitev tožnika na ta seznam do 31. 3. 2017.

11V skladu z drugim odstavkom 268. člena ZUP izda organ pri obnovi postopka po uradni dolžnosti sklep o uvedbi obnove postopka, če poprej ugotovi, da so zanjo izpolnjeni zakonski pogoji. Izvesti mora formalni preizkus in med drugim ugotoviti, ali je okoliščina, ki pomeni razlog za obnovo postopka verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Če ugotovi, da je obnovitveni razlog verjetno izkazan, mora poleg drugih procesnih predpostavk preizkusiti še, ali je okoliščina, ki se uveljavlja kot razlog za obnovo postopka takšna, da bi lahko sama zase ali v zvezi z drugimi v postopku že ugotovljenimi okoliščinami, če bi obstajala in bi bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, pripeljala do drugačne odločitve (drugi odstavek 267. člena ZUP).

12V obravnavani zadevi, ko je predmet presoje sklep o obnovi postopka, sodišče presodi ali je bila obnova začeta pravočasno in ali obstaja razlog, ki ga za obnovo postopka predpisuje 260. člen ZUP.

13Sodišče ugotavlja, da je obnova postopka bila uvedena pravočasno v enem mesecu odkar je organ izvedel za obnovitveni razlog v skladu s 4. točko prvega odstavka 263. člena ZUP in 5. točko prvega odstavka 260. člena ZUP. Med strankama namreč ni bilo sporno, da je organ prve stopnje vsa dokazila dokončno prejel dne 27. 11. 2017, z obnovo postopka po uradni dolžnosti pa je pričel dne 19. 12. 2017, torej v mesecu dni, od kar je izvedel za obnovitveni razlog. Pa tudi sicer pravočasnost uvedene obnove s strani tožene stranke med strankama ni bila sporna.

14V skladu s 5. točko 260. člena ZUP je obnovitveni razlog podan, če je upravni organ izdal za stranko ugodno odločbo na podlagi njenih navedb in predloženih dokazov o dejstvih, pomembnih za rešitev zadeve, ki se pozneje izkažejo za neresnične. Na navedeno določbo se je namreč oprl organ prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ko je ugotovil, da je tožnik podal napačne podatke o strošku dobavljene električne energije, na podlagi katerega je bila tožniku podaljšana uvrstitev na Seznam upravičencev do znižanega prispevka, saj je končni odjemalec pri izračunu elektrointenzivnosti med stroške vštel tudi znesek plačanega DDV in so bili na podlagi tega v izračunu elektrointenzivnosti uporabljeni višji stroški dobavljene električne energije ter je tožnik tako dosegel zahtevano stopnjo za uveljavljanje znižanega prispevka. Prvostopenjski organ je ugotovil, da ob ustreznem upoštevanju stroškov, brez prištetega plačanega DDV, končni odjemalec zahtevane elektrointenzivnosti za uveljavljanje znižanega prispevka ne dosega.

15Pri obnovi postopka po uradni dolžnosti izda organ sklep o uvedbi obnove postopka, če ugotovi, da so izpolnjeni zakonski pogoji (drugi odstavek 268. člena ZUP). Med drugim mora ugotoviti, ali je okoliščina, ki pomeni razlog za obnovo postopka verjetno izkazana in ali je okoliščina takšna, da bi lahko sama zase ali v zvezi z drugimi v postopku že ugotovljenimi okoliščinami, če bi bila znana ter uporabljala v prejšnjem postopku, pripeljala do drugačne odločitve.¹

16Sodišče ugotavlja, da so razlogi prvostopnega in drugostopnega organa glede verjetno izkazanega pogoja za obnovo postopka po uradni dolžnosti pravilni. Ni namreč sporno, da je tožeča stranka v vlogi za podaljšanje uvrstitve na Seznam upravičencev do znižanja prispevka, ki jo je poslala prvostopnemu organu v višini stroška dobavljene električne energije upoštevala tudi plačan DDV, zato je glede na določbo 2. alineje 2. člena Uredbe tožeča stranka zelo verjetno podala napačne podatke o strošku dobavljene energije.

17Navedbe tožeče stranke, da je za opredelitev elektrointenzivnosti relevanten strošek končnega odjemalca za porabo električne energije, kar pri računu za porabljeno električno energijo predstavlja celotni znesek, skupaj z DDV, pa so v fazi začetka obnove postopka nerelevantne. Kot je obrazloženo, se v fazi predhodnega preizkusa formalnih pogojev za obnovo postopka glede na citirana določila ZUP presoja le verjetna izkazanost okoliščin, na katere upravni organ opira svoj sklep za obnovo postopka, ne pa utemeljenost konkretnih dejstev in okoliščin, ki bodo, če bodo ta v obnovljenem upravnem postopku tudi dokazana, vplivala na morebitno spremembo odločbe².

18Po obrazloženem je verjetno izkazan obnovitveni razlog iz 5. točke prvega odstavka 260. člena ZUP. Tožeča stranka pa bo lahko v obnovljenem postopku dokazala, da njene navedbe v prijavi niso neresnične in upravičujejo podaljšanje uvrstitve tožnika na Seznam upravičencev do znižanega prispevka in tako upravičenost do znižanega prispevka.

19Sodišče pri tem še pripominja, da je tožnik vložil tožbo tudi zoper družbo A. d.o.o., ki je kot prvostopni organ izdala izpodbijano odločbo, zoper katero je tožnik vložil pritožbo, o kateri je odločalo Ministrstvo za infrastrukturo kot drugostopni organ. V skladu s petim odstavkom 17. člena ZUS-1 je tožena stranka v upravnem sporu lahko le država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Šele z odločitvijo pritožbenega organa, je bil v obravnavani zadevi postopek odločanja končan in so nastopili pogoji za sprožitev upravnega spora. Sodišče je zato štelo kot pravilno toženo stranko Republiko Slovenijo, Ministrstvo za infrastrukturo, Ljubljana.

20Po obrazloženem sodišče zaključuje, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo.

21V obravnavani zadevi je sodišče odločilo na seji in ni razpisalo glavne obravnave, saj je relevantno dejansko stanje, in sicer da je tožeča stranka v vlogi za podaljšanje uvrstitve na Seznam upravičencev do znižanega prispevka, na podlagi katere je bila izdana odločba št. E16031660001/PodaljPoz/1 z dne 21. 3. 2015 uveljavljala stroške, v katere je vključila tudi znesek DDV, in da je tožena stranka vsa dokazila za obnovo postopka prejela dne 27. 11. 2017, med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

22Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

¹ Tako sodbe UPRS II U 132/2018 z dne 17. 9. 2020, II U 134/2018 z dne 3. 6. 2020 in III U 210/2014 z dne 16. 10. 2015.
² Sodba UPRS, opr. št. III U 210/2014 z dne 16.10.2015