VSL Sklep I Cp 52/2021

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje po predlogu predlagateljice Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe na naslovu G. 13 in 15, L., s sklepom III N 424/2015 z dne 22. 6. 2018 parcele 656/112, 656/114 in 656/116, vse k. o. ..., določilo kot pripadajoče zemljiške k stavbi ID znak 0000-2519 na naslovu G. 13 in 15 v L. ter odredilo vpis solastnine vsakokratnih lastnikov posameznih delov te stavbe na parcelah v zemljiški knjigi.

2Po pritožbi nasprotne udeleženke je pritožbeno sodišče s sklepom I Cp 2250/2018 z dne 27. 3. 2019 sklep sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se je nanašal parcelo 656/112, ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritrdilo je obrazložitvi sodišča prve stopnje, da navedene tri parcele predstavljajo pripadajoče zemljišče k stavbi, vendar je za sporno parcelo 656/112 odločitev razveljavilo, saj je nasprotna udeleženka skladno s 44. členom Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) zatrjevala lastninsko pravico na podlagi zakona in vknjižbenega dovoljenja, sodišče prve stopnje pa se o ugovoru ni izreklo in sklep o tem ni vseboval razlogov. Odločitev sodišča prve stopnje, da parceli 656/114 in 656/116 predstavljata pripadajoče zemljišče k stavbi, je pravnomočna. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ponovno odločilo, da parcela 656/112 v izmeri 52 m2, k. o. ..., predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi in je v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov te stavbe (I. točka izreka), ter odredilo vpis solastnine kot splošnega skupnega dela v zemljiški knjigi (II. točka izreka).

3Nasprotna udeleženka sklep v celoti izpodbija iz vseh zakonsko dopustnih razlogov ter ponavlja svoje ugovore kot v prvem pritožbenem postopku in sicer, da sporna parcela v občinskem prostorskem načrtu (OPN) in v Evidenci nepremičnega premoženja (ENP) Mestne občine ... sicer ni opredeljena kot javna površina, je pa iz navedenih evidenc razvidno, da je po namenski rabi opredeljena kot „CDz – območja centralnih dejavnosti za zdravstvo“ in s tem vsekakor v širšem javnem interesu. V prostorskih aktih nikoli ni bila predvidena kot pripadajoče zemljišče k stavbi. Če bo obveljala sedanja odločitev sodišča, ji za odvzeto zemljišče pripada vsaj odškodnina. Navaja, da vsaka pot, ki ločuje zelenice, ne more avtomatično predstavljati tudi meje in da se je funkcionalno zemljišče soseske enkrat že povečalo na račun zemljišč zdravstvenega kompleksa na parceli 656/29, iz katere je nastala parcela 656/112. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje šteje, da je bila vknjižba lastninske pravice v korist nasprotne udeleženke izvedena na podlagi vknjižbenega dovoljenja z dne 7. 10. 1993, vendar je takšno stališče nepravilno, saj se mora vknjižbeno dovoljenje sklicevati na pravno podlago, v tem primeru pa je neposredna pravna podlaga uporaba Zakona o zavodih in Zakona o zdravstveni dejavnosti. O tem pa izpodbijani sklep nima razlogov in je ponovno neobrazložen. Predlaga, da pritožbeno sodišče odloči, da sporna parcela ni pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljice, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4V odgovoru na pritožbo se predlagateljica sklicuje na svoje navedbe v prvem postopku in dodaja, da so bili ugovori nasprotne udeleženke v sklepu pritožbenega sodišča že vsebinsko in eksplicitno zavrnjeni. Glede ugovora nasprotne udeleženke, da je lastninsko pravico pridobila na podlagi vknjižbenega dovoljenja in zakona, pa navaja, da sploh ni predložila zemljiškoknjižnega dovolila, na katerega se sklicuje, sklep zemljiške knjige pa je nenavaden, saj je zemljiškoknjižno dovolilo podlaga za vpis pravnoposlovnih poslov z nepremičninami, do vpisa pa je v obravnavanem primeru očitno prišlo na podlagi zakona. Kljub temu navedeno za odločitev ni pomembno, saj je bistveno, da so imeli predlagatelji dejansko pravico uporabe na posameznih etažnih delih, s tem pa so postali tudi solastniki pripadajočega zemljišča. Vrhovno sodišče RS je že večkrat povedalo, da vpis v zemljiško knjigo v primeru transformacije iz družbene lastnine v lastninsko pravico nima konstitutivnih učinkov in je dopustno dokazovati, da vpisani imetnik lastninske pravice ni imel pravice uporabe, zaradi česar tudi ni mogel postati lastnik nepremičnin. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenke za urbanizem¹ in izvedenca geodetske stroke² določilo pripadajoče zemljišče k stavbi na naslovu G. 13 in 15, L., v obsegu, kot je razvidno iz skice terenske meritve,³ pri čemer je za nasprotno udeleženko sporna le parcela 656/112. Ob določitvi pripadajočega zemljišča je od prvotne parcele 656/29 v skupnem obsegu 4738 m2 izločilo parcelo 656/12 v obsegu 52 m2. Iz preostalega dela v velikosti 4686 m2 je nastala nova parcela 656/111, ki ni bila določena kot pripadajoče zemljišče.

7Pritožbeno sodišče ponovno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obseg pripadajočega zemljišča pravilno ugotavljalo po pogojih iz 1. do 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Obrazložitev sodišča, zakaj je parcela 656/112 pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljev, je jasna, prepričljiva, konsistentna in razumsko utemeljena ter ji pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti pritrjuje. Pritožbene navedbe, da gre za območje po namenski rabi opredeljeno za območje centralnih dejavnosti za zdravstvo in s tem za območje v širšem javnem interesu, ni utemeljeno, saj ENP ni pravna podlaga, ki bi jo sodišče lahko uporabilo po ZVEtL-1. Poleg tega nasprotna udeleženka zatrjuje, da je le del prvotne parcele 656/29 namenjen širšemu javnemu interesu. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenke ugotovilo, da sporna parcela v naravi predstavlja del zelenice ob vzhodni fasadi stavbe predlagateljev in že po naravi stvari pripada tej stavbi, zato so pravilne nadaljnje ugotovitve, da ta zelenica ni tisti del prvotne parcele, ki po namenski rabi iz OPN in ENP Mestne občine ... pomeni javno površino.

8Če so bile pritožbene navedbe nasprotne udeleženke v prvem postopku, da je morebitna pretekla raba spornega zemljišča s strani vsakokratnih lastnikov brez podlage v projektni dokumentaciji in prostorskih aktih, pavšalne, se tokrat nasprotna udeleženka sklicuje na dokumentacijo iz let 1966, 1974 in 1978 (stran 21 do 23 izvedenskega mnenja) in zatrjuje, da parcela 656/29 kot predhodnica parcele 656/112 nikoli ni bila mišljena kot zemljišče, ki bi pripadalo blokom predlagateljice, temveč kot zemljišče za potrebe zdravstvenega doma. Navedeni očitek je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu,⁴ ko je obrazložilo grafični prikaz z oznako Glavna situacija,⁵ in sicer, da se je načrtovalo dovozno pot (res drugače, kot je izvedena), zelene površine okrog stavb, prometne površine itd. Pritožbeno sodišče dodaja, da bi iz treh izsekov (LD 16027/73, Program 1978, Zazidalna zasnova 1978)⁶ morebiti lahko izhajalo, da je bila predvidena linija pripadajočega zemljišča nekoliko bolj ravna, kot je linija pripadajočega zemljišča, ugotovljenega z izpodbijanim sklepom, vendar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je bilo treba poleg prostorskih aktov upoštevati tudi preostale zakonske kriterije iz 43. člena ZVEtL-1, ki predpostavljajo tako preteklo redno rabo kot urbanistične standarde iz časa izgradnje predmetne stavbe, dejansko izvedbo na kraju samem ter arhivsko dokumentacijo vse do konca družbene lastnine. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, tudi z ogledom na kraju samem, da je bila sporna parcela namenjena za potrebe funkcionalnega zemljišča zgradbe od vsega začetka, da gre za del enotne zelenice ob stavbi, ki ni namenjena redni rabi druge stavbe. Za dodati je, da iz ugotovitev izvedenke in predloženih fotografij jasno izhaja, da je bilo funkcionalno zemljišče zdravstvenega doma zamejeno z živo mejo, ograjo in asfaltno potjo, sporne parcele pa v tem delu ni, zato ne more biti nobenih dvomov, da parcela 656/112 predstavlja pripadajoče zemljišče k večstanovanjski stavbi na naslovu G. 13 in 15, L.

9Nasprotna udeleženka ne more uspeti niti s pritožbeno navedbo, da je bilo funkcionalno zemljišče soseske že enkrat povečano na račun zemljišč zdravstvenega kompleksa, in sicer v letu 1973, saj navedeno dejstvo ne posega v ugotavljanje pogojev pripadajočega zemljišča po ZVEtL-1, sodišče prve stopnje pa je prepričljivo obrazložilo, da iz prostorskih aktov izhaja, da bi moralo pripadajoče zemljišče na severu stavbe zajemati nekoliko več zemljišča, pa gre asfaltna pot neposredno ob vogalu stavbe v korist zdravstvenega doma. Na ta račun je funkcionalno zemljišče nekoliko povečano v delu sporne parcele 656/112 v korist stavbe predlagateljev, kar pomeni, da je prišlo do približne izenačitve. Pritožbeno zavzemanje, da asfaltirana pešpot sama po sebi ne more pomeniti meje med funkcionalnim zemljiščem stavbe predlagateljev in zemljišči zdravstvenega doma, je neutemeljeno, ker iz fotografij izvedenke⁷ nedvoumno izhaja, da sporna parcela predstavlja zelenico, ki je funkcionalno povezana s stavbo predlagateljev. Asfaltna pot tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja razmejitev med zemljišči, ki pripadajo stavbi predlagateljev in zemljišči zdravstvenega doma. Tako ni res, da gre za pešpot med lastnimi zelenicami zdravstvenega doma, saj fotografije, predvsem pa ugotovitve izvedenke izkazujejo nasprotno.

10V razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje naložilo, da se izreče tudi o ugovoru nasprotne udeleženke, da je postala lastnica sporne parcele na podlagi vknjižbenega dovoljenja in po zakonu. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pridobilo listine iz zemljiške knjige za Dn. št. 2331/1994 (C13), na katere se nasprotna udeleženka v postopku sklicuje, ter je svojo odločitev oprlo na vknjižbeno dovoljenje z dne 7. 10. 1993, kar je po oceni pritožbenega sodišča zmotno. Iz navedenega vknjižbenega dovoljenja izhaja, da je dano za vknjižbo lastninske pravice na drugih parcelah, med katerimi ni parcele št. 656/82, iz katere je nastala parcela 656/29, iz nje pa sporna parcela 656/112. Drži navedba nasprotne udeleženke,⁸ da je bilo v zemljiškoknjižnem vložku 2822, k. o...., med drugim tudi za parcelo 656/82 v B listu navedeno: „Na podlagi 3., 62., 65. in 66. člena Zakona o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/91) ter 92. in 93č. člena Zakona o zdravstvenih dejavnostih (Ur. l. RS, št. 9/92), vknjižbenega dovoljenja z dne 13. 5. 1993 in registrskih listov se vknjiži lastninska pravica v korist Mesta ... v upravljanju zdravstvenega doma X.“. V odgovoru na pritožbo predlagateljica pravilno poudarja, da je takšen zapis nenavaden, saj ni jasno, ali se je lastninska pravica vknjižila na podlagi vknjižbenega dovoljenja ali zakona.

11Čeprav je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na vknjižbeno dovoljenje z dne 7. 10. 1993, iz historičnih podatkov zemljiške knjige pa izhaja, da gre za vknjižbeno dovoljenje z dne 13. 5. 1993, je pravilno zaključilo, da ni mogoče govoriti o dobroverno pridobljeni lastninski pravici na parceli 656/112 glede na ugotovljeno stanje v naravi. Temu stališču pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, saj je na podlagi dokaznega postopka ugotovljeno, da so vsakokratni lastniki posameznih stanovanj v večstanovanjski zgradbi uporabljali tudi sporno parcelo, kar je ob izdaji vknjižbenega dovoljenja moralo biti jasno tudi nasprotni udeleženki oziroma javnemu zavodu, ki je takšno vknjižbeno dovoljenje izdal.⁹ Zato je sodišče v 11. točki obrazložitve pravilno dalo prednost stanju v naravi in več desetletni uporabi sporne parcele s strani vsakokratnih uporabnikov stanovanjskih enot. Pravilno je obrazložilo tudi, da v sistemu družbeno lastninskega sistema ni bilo pomembno, če je bila za pridobitev nepremičnine v družbeno last plačana odškodnina. Zato so tudi pritožbene navedbe v zvezi z odškodnino neutemeljene.

12Drži pritožbena navedba, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu prvenstveno osredotočilo na pridobitev lastninske pravice na podlagi vknjižbenega dovoljenja. Drži tudi navedba v odgovoru na pritožbo, da je zemljiškoknjižni sklep, na podlagi katerega je bila vknjižena lastninska pravica na nasprotno udeleženko, nejasen, saj se sklicuje tako na pravno poslovno pridobitev kot na pridobitev po zakonu. Vendar je odločitev sodišča kljub tem nejasnostim pravilna. Da nasprotna udeleženka pri pridobitvi zemljišča, ki sedaj predstavlja sporno parcelo, ni bila dobroverna, je obrazloženo zgoraj, zato se na pridobitev lastninske pravice na podlagi vknjižbenega dovoljenja skladno s 44. členom ZVEtL-1 ne more sklicevati. Pravice uporabe in s tem lastninske pravice pa ni pridobila niti po zakonih, na katere se sklicuje. Zakon o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/91) je v prehodnih in končnih določbah (62. člen in nasl.) določil lastninjenje premoženja, ki je bilo družbena lastnina v upravljanju delovnih organizacij, med drugim tudi zdravstvenih, ter je lastninsko pravico podelil ustanovitelju organizacije. Zakon o zdravstveni dejavnosti (Ur. l. št. 9/92) pa je v prehodnih in končnih določbah (92. člen in nasl.) določil, da premoženje javnih zavodov, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, kot lastnina preide na Republiko Slovenijo, ta pa lahko pravico ustanovitelja prenese na širšo lokalno skupnost. V drugem odstavku 92. člena tega zakona pa je bilo izrecno navedeno, da se izvede lastninjenje premoženja, ki je bilo v upravljanju javnih zavodov.

13V času družbene lastnine, ki je bila konceptualno drugače zasnovana kot sedanja javna in zasebna lastnina, so bili sinonimi za prenos in razpolaganje z lastninsko pravico pravica uporabe, upravljanja in razpolaganja. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so od izgradnje stavbe imeli na sporni parceli pravico uporabe vsakokratni lastniki posameznih stanovanjskih enot, je bila s tem logično izključena pravica upravljanja s to parcelo (kot premoženjem) s strani javnega zdravstvenega zavoda. Tako parcela ni bila olastninjena skladno z zgoraj navedenima zakonoma in lastninska pravica ni bila prenesena na nasprotno udeleženko, ampak so, kot je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, z dnem sprejetja Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini postali solastniki te parcele etažni lastniki, v nepravdnem postopku po ZVEtL-1 pa se je dejansko stanje uporabe te parcele le lastniško in zemljiškoknjižno uredilo.

14Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in 3. členom ZVEtL-1).

¹ Izvedensko mnenje, list. št. 65.
² Elaborat sodne parcelacije, list. št. 142.
³ List. št. 144.
⁴ 10. točka obrazložitve.
⁵ 13. stran izvedenskega mnenja.
⁶ 22. in 23. stran izvedenskega mnenja.
⁷ List. št. 69.
⁸ Ki ji pritrjuje tudi predlagateljica in jo je pritožbeno sodišče preverilo v historičnih podatkih zemljiške knjige.
⁹ Prim. vknjižbeno dovoljenje z dne 7. 10. 1993 – C13.