VSRS Sklep X DoR 330/2020-3

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je minister, pristojen za pravosodje, pri svoji odločitvi v postopku izročitve vezan na odločitev kazenskih sodišč na podlagi 527. in 528. člena Zakona o kazenskem postopku?

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo tožbi ugodilo, odločbo Ministrstva za pravosodje, št. 56010-35/2019/61 z dne 18. 8. 2020 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka dovolila izročitev tožnika, državljana Zvezne republike Nemčije (ZRN), pristojnim organom Združenih držav Amerike (ZDA) zaradi kazenskega pregona zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj po točkah ena, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem in od osem do dvajset obtožnice Okrožnega sodišča Združenih držav, Severno okrožje države Illinois, Vzhodni oddelek, št. zadeve 08 CR 417, vložene dne 31. 8. 2010.

2Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožena stranka z izpodbijano odločbo izvaja pravo EU, zato je Upravno sodišče njeno zakonitost presojalo v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in Ustave Republike Slovenije, vendar ob upoštevanju prava EU. Ugotavlja, da je tožena stranka ob upoštevanju sodbe Sodišča EU v zadevi C-182/15 z dne 6. 9. 2016 nepravilno uporabila določbi členov 18 in 21 Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) v zvezi z legitimnimi možnostmi omejitve svobode gibanja za tožnika in načelom medsebojnega zaupanja med ZRN in Republiko Slovenijo. Tožena stranka je sicer obvestila ZRN o prošnji ZDA za izročitev tožnika in bi ji ga na njeno prošnjo v skladu z določbami Okvirnega sklepa sveta z dne 13. 6. 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami predala, a do tega ni prišlo, ker je državno tožilstvo iz Hamburga odgovorilo, da za predajo ne bo zaprosilo. Nova okoliščina, ki je lahko pomembna za odločitev v tej zadevi, pa je sodna odločba Upravnega sodišča iz Berlina VG 34L 197/20 z dne 2. 7. 2020, ki pristojnemu organu ZRN nalaga, da mora zahtevati izročitev tožnika. Tožena stranka bi morala preveriti, na kateri podlagi je bila izdana sodna odločba Upravnega sodišča v Berlinu in kakšni so njeni učinki, saj ni izključeno, da je relevantna za ta spor. Ker je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo glede načela vzajemnega zaupanja med ZRN in Republiko Slovenijo v zvezi z določbami 18. in 21. člena PDEU in 530. člena ZKP, je tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje. Nadalje v zvezi s presojo zakonitosti izpodbijane odločbe z vidika prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah zaradi nesorazmernosti kazni in bivanjskih razmer v zaporu izpostavlja, da čeprav sta se do tega vidika že opredelili okrožno in višje sodišče, to ne pomeni, da tožena stranka ni dolžna upoštevati ugovora prepovedi nečloveškega ravnanja oziroma da za odločitev o tem ni pristojna. Glede presoje tožbenega ugovora z vidika bivanjskih razmer v zaporu tako zaključuje, da ni pravilno stališče tožene stranke, da je vezana na odločitev kazenskih sodišč, po drugi strani pa se do tega ugovora vsebinsko opredeli. Tak način odločanja je vplival na zakonitost odločitve, ker je tožena stranka za potrebe ugotavljanja bivanjskih razmer v zaporu v ZDA uporabila le tiste informacije, ki jih je poslal pravosodni organ iz ZDA. Kar zadeva bivanjske razmere v zaporu se ne bi smela opreti samo na zagotovila državnega organa iz ZDA, ampak bi morala uporabiti tudi poročila o stanju v konkretnem zaporu, pri čemer je tožnik v zvezi s tem predložil tri članke, ki jih ni ocenjevala. Ker tožena stranka drugih informacij o bivanjskih razmerah v zaporu ni poskušala pridobiti, je napačno uporabila 530. člen ZKP v zvezi s procesnim vidikom obveznosti na podlagi 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Upravno sodišče je glede na navedeno tožbi ugodilo, ker je tožena stranka nepravilno uporabila določbi 18. in 21. člena PDEU ter 4. člena Listine EU.

3Tožena stranka je na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in predlagala, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo zaradi petih pomembnih pravnih vprašanj.

4Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.

5Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je v tem obsegu predlogu tožene stranke za dopustitev revizije ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP). Gre namreč za pomembno pravno vprašanje, ki se nanaša na to, ali je minister, pristojen za pravosodje, pri svoji odločitvi v postopku izročitve vezan na odločitev kazenskih sodišč na podlagi 527. in 528. člena ZKP. V okviru odgovora na dopuščeno vprašanje bo mogoče odgovoriti tudi na to, ali je minister za pravosodje v postopku izročitve pristojen za obveščanje pravosodnih organov druge države članice Evropske unije (katere državljan je oseba, ki je v izročitvenem postopku) o teku postopka izročitve ter za odločanje v zvezi z morebitno izdanim evropskim nalogom za prijetje in predajo takšne osebe te države članice Evropske unije. Vrhovno sodišče o tem dopuščenem vprašanju po začetku veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-N, Ur. l. RS, št. 22/19)¹ še ni odločalo in je obenem pomembno za enotnost in razvoj sodne prakse, saj se bo lahko pojavilo še v drugih sporih v zvezi s postopki izročitve.

6Glede ostalih vprašanj Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj zakonski pogoji za to niso izpolnjeni.

¹ Z novelo ZKP-N, ki je začela veljati 20. 4. 2019, je bila v prvem odstavku 522. člena (pogoji za izročitev) dodana nova 14. točka (ki se glasi: "da ne obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo.") in spremenjen tretji odstavek 530. člena (tako, da se glasi: "Minister, pristojen za pravosodje, ne dovoli izročitve tujca, če mu je priznana mednarodna zaščita ali če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje.").