VSM Sklep II Kp 54651/2018

I. Pritožbi zagovornika obdolženega M.M. in družbe K. F. d.o.o. se zavrneta kot neutemeljeni.

II. Obdolženi in družba K. F. d.o.o. sta dolžna plačati sodno takso in sicer vsak v višini 30,00 EUR.

1Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje predlogu državne tožilke Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije SDT-Kt/22285/2018 z dne 17. 11. 2020, za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi ugodilo in ga podaljšalo za šest mesecev in sicer do 4. 6. 2021 (člen 502.b/IV Zakona o kazenskem postopku)

2Zoper tak sklep sta se pritožila:

- zagovornik obdolženega M.M. zaradi kršitev pravice do obrambe in poštenega sojenja ter smiselno zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeni sklep spremeni tako, da postopek za začasno zavarovanje zahtevka ustavi oziroma ga razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje;

in

- družba K.F. d.o.o. zaradi kršitve kazenskega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi v delu, ki se nanaša na denarni znesek v višini 45.000,00 EUR, ki je v lasti družbe.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, ki je ravnalo pravilno, ko je ugodilo predlogu državne tožilke in podaljšalo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi še za šest mesecev do 4. 6. 2021. Takšno svojo odločitev je v napadenem sklepu tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Pravilno je odločilo, da se obdolženemu M.M. prepove odtujitev ali obremenitev v izreku napadenega sklepa navedenih nepremičnin oziroma njihovih deležev vpisanih v eZk Vrhovnega sodišča, z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi ter prepove razpolaganje z gotovino v višini 3.400,00 EUR, družbi K.F. d.o.o. pa prepove razpolaganje z denarjem v višini 45.000,00 EUR, ki je deponiran na računu Okrožnega sodišča v Mariboru za sodne depozite. Zaključkov sodišča prve stopnje tako ne more omajati pritožba, ki se sklicuje na to, da premoženje, ki je predmet sklepa o zavarovanju, ni bilo pridobljeno na podlagi posojilne pogodbe, saj za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi zadošča utemeljen sum, da je bilo kaznivo dejanje s strani obdolženca storjeno, ne pa njegova dokazanost.

5V obravnavani zadevi X 54651/2018 je bilo dne 3. 6. 2020 nazadnje podaljšano zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru II Kp 54651/2018 z dne 12. 8. 2020. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se okoliščine od zadnjega podaljšanja ukrepa niso v ničemer spremenile pritožnikom v korist. Po zaključeni sodni preiskavi je bila zoper obdolženca M.M. in druge vložena obtožnica zaradi kaznivih dejanj iz členov 211/III-I v zvezi s členim 20/II in 34 Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), 241/II in 245/I, II in III v zvezi s členom 20/II KZ-1. Zoper obtožnico so bili vloženi ugovori, o katerih pa še ni bilo odločeno. Glede na navedeno sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da utemeljen sum, da naj bi obdolženi M.M. storil očitana kazniva dejanja, potrjuje vložena nepravnomočna obtožnica, ki je obširno in konkretno obrazložena, vsebuje pa tudi ustrezne razloge in dokaze na podlagi katerih je utemeljen sum, kljub temu, da obtožnica še ni pravnomočna, v zadostni meri izkazan, sodišče prve stopnje v napadenem sklepu (točka 15 do 18) povzema in navaja dokaze, ki utemeljen sum potrjujejo. Pritožbeno sodišče pa se v izogib ponavljanju na te razloge tudi sklicuje. Pri čemer pritožbeno sodišče navaja, da zavarovanje zahtevka obsega le višino obdolžencu očitane pridobljene koristi in je ne presega, kot to smiselno navaja zagovornik, ko se sklicuje na kaznivo dejanje, ki je ostalo pri poskusu.

6Dejstvo, da so zoper obtožnico bili vloženi ugovori, o katerih še ni odločeno, zato ne morejo omajati utemeljenosti suma, kot to skuša v pritožbi prikazati zagovornik obdolženega, saj ugovorni postopek ne more biti predmet obravnave te pritožbe. Sicer pa je glede na prejšnje sklepe o podaljšanju zavarovanja obstoj vsebinskih pogojev že ugotovljen, zaradi česar jih ob podaljšanju ukrepa ni potrebno ponovno ugotavljati, saj sodišče vsakokrat po preteku časa le preizkuša, ali so ti še podani. Na pravilno odločitev sodišča prve stopnje ne more vplivati sprememba kvalifikacija kaznivega dejanja, ki jo je tožilstvo povzelo v obtožnico saj je to lahko predmet ugovornega postopka in samega nadaljnjega kazenskega postopka. Zato tudi ne more biti govora o kršitvi pravice do obrambe obdolženega in pravice do poštenega sojenja, kot to zmotno meni zagovornik. Uspešen pa tudi ne more biti, ko v pritožbi v nadaljevanju v bistvu polemizira z dejanskim stanjem obdolžencu očitanih kaznivih dejanj in skuša prepričati, da ni pogojev za izdajo napadenega sklepa. Pritožbeno sodišče opozarja na določila členov 74/I KZ-1, ki določa, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega in 75 KZ-1, ki določa, da se storilcu ali prejemniku koristi, v obravnavanem primeru obdolženemu M.M. in K.F. d.o.o. lahko odvzamejo denar, dragocenosti in vsaka druga premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, če pa mu jih ni mogoče odvzeti, se mu odvzame premoženje, ki ustreza premoženjski koristi.

7Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti podaljšanja začasnega zavarovanja odločalo ob upoštevanju vseh vsebinskih pogojev, ki morajo biti podani in izhajajo iz členov 502.b do 502.d ZKP, pri čemer je tudi pravilno ocenilo sorazmernost ukrepa z vidika nujnosti in primernosti ter se pri tem pravilno sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004. Zato je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno podaljšalo zavarovanje zahtevka, saj je pravilno ugotovilo, da je podaljšanje utemeljeno in tudi nujno, kar je v točki 20 in 21 napadenega sklepa tudi ustrezno obrazložilo. S temi razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Zato zagovornik, ki v pritožbi trdi, da napadeni sklep temelji na nepravilnem razumevanju materialnega prava in na napačnem pravnem stališču, ne more biti uspešen. Pritrditi pa tudi ni pritožbi zagovornika, ki meni, da podaljšanje ukrepa ni sorazmerno vrednosti ugotovljene premoženjske koristi, saj je zahtevek vrednosti zavarovanja premoženja enak višini protipravno pridobljene premoženjske koristi. Zato ni dvoma, da izrečen ukrep izpolnjuje tudi pogoj sorazmernosti. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tudi sodišču prve stopnje, da se z nobenim drugačnim, milejšim ukrepom, kot je predmetni stvarnopravni omejevalni ukrep, zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ne da zavarovati, zato podaljšanje ukrepa izpolnjuje tudi pogoj nujnosti. Prav tako pa je izkazana utemeljena in realna nevarnost, da bi obdolženec z zavarovanim premoženjem razpolagal, kot to navaja in obrazlaga sodišče prve stopnje v točki 20 napadenega sklepa, saj dosedanja ravnanja obdolženega potrjujejo, da je pravni standard verjetnosti v zvezi z obstojem nevarnosti v konkretnem primeru podan, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

8Pritožbeno sodišče pa tudi ne more soglašati s pritožbo družbe, ki se spušča v dejansko stanje obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, saj je potrebno ponovno navesti, da obtožnica še ni pravnomočna, kar pa ne pomeni, da zaenkrat ne potrjuje utemeljenega suma. Polemike pritožbe družbe, da se ukrep začasnega zavarovanja ne nanaša na premoženje in kaznivo dejanje, ki naj bi ga storil obdolženi M., saj gre za premoženje družbe K.F. d.o.o., ki je bilo pridobljeno iz povsem drugih virov, ki niso povezani z obdolženim M., niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev v obravnavani zadevi sprejelo s preveritvijo vseh pogojev, ki morajo biti pri podaljšanju začasnega zavarovanja podani ter pri tem tudi navedlo ustrezne razloge na podlagi katerih je ocenilo utemeljen sum, da znesek 45.000,00 EUR, ki ga je družba K.F. d.o.o. nakazala na TRR Okrožnega sodišča v Mariboru, ne predstavlja grožnje za opravljanje dela te družbe. Gre namreč za sredstva, ki so bila nakazana s strani obdolženca oziroma po njegovem naročilu.

9Glede na obrazloženo, in ker pritožbeno sodišče v preostalem v pritožbah ni zasledilo nič takšnega, do česar bi se moralo posebej opredeliti, je o pritožbah odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (člen 402/III ZKP).

10Ker pritožnika v pritožbenem postopku nista uspela, sta dolžna plačati sodno takso za zavrnitev pritožb, ki je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksni tarifi.