VSL Sodba I Cp 334/2020

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

"1. Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 10.447,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi:

- od zneska 6.197,25 EUR od 26. 3. 2012 do plačila in

- od zneska 4.250,05 EUR od 15. 5. 2012 do plačila.

2. Ugotovi se obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v znesku 4.452,86 EUR, v preostalem delu (glede zakonskih zamudnih obresti) pa v pobot uveljavljana terjatev ne obstaja.

3. Terjatvi iz 1. in 2. točke izreka se pobotata do višine 4.452,86 EUR in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

4. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 5.994,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi:

- od zneska 1.744,39 EUR od 26. 3. 2012 do plačila in

- od zneska 4.250,05 EUR od 15. 5. 2012 do plačila.

5. V preostalem delu (še glede zneska 4.305,14 EUR s preostalimi vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) se tožbeni zahtevek zavrne.

6. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 3.634,61 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 279,46 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v višini, kot je razvidna iz I. točke izreka izpodbijane sodbe. Ugotovilo je obstoj terjatve tožene stranke v višini, ki je razvidna iz II. točke izreka, ter da ne obstaja terjatev tožene stranke iz naslova zakonskih zamudnih obresti. Odločilo je, da je zaradi pobota navedenih terjatev tožena stranka dolžna plačati tožnici 2.718,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot je razvidno iz III. točke izreka. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka) in tožnici naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 2.868,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. V bistvenem navaja, da prvo sodišče ni upoštevalo, da je tožnica upravičena do povračila vseh stroškov odprave napak, poleg tega pa ji je toženka dolžna povrniti tudi škodo. V skladu s tretjim odstavkom 639. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je tožnica lahko odpravila napake toženkinega dela na njen račun. Zaradi odprave napak praviloma nastanejo višji stroški. Plačilo drugemu izvajalcu ima v razmerju med naročnikom in podjemnikom, ki odgovarja za napako, značilnost stroškov odprave napak. Izhajati je treba iz pravice naročnika, da napake podjemnikovega dela odpravi, pri čemer mu je podjemnik dolžan povrniti vse nastale stroške. Tožnica je pozvala toženko k odpravi napak nazadnje s pozivom z dne 14. 5. 2011, toženka pa na poziv ni reagirala. V pozivu je bila toženka seznanjena, koliko bo stala odprava napak, če tega ne bo izvedla sama. Toženka je dolžna povrniti tožnici znesek 14.655,25 EUR, kolikor je za odpravo napake tožnica plačala izvajalcu A. d. o. o. (v nadaljevanju A.). Upoštevati je treba le odbitek glee razlike v ceni inox in pocinkanih cevi. Glede na to je mnenje izvedenca mag. B. B., ki je ocenil potrebne stroške odprave napake zgolj v znesku 6.197,25 EUR, nesprejemljivo. Kakšni stroški bodo nastali z odpravo napake, je razvidno tudi iz predračuna C. C., s. p., katerega je tožnica predložila toženki, ta predračun pa je bil z vrednostmi v rangu A. Priča E. E. je pojasnil, da je bil račun A. izdan na podlagi dejansko izvedenih del in porabljenega materiala ter da je vse, kar je bilo izvedeno, bilo tudi zaračunano, vse to pa je bilo potrebno za odpravo napake. Tožnica je na zadnjem naroku predlagala angažiranje drugega izvedenca, pri čemer je predlog ustrezno obrazložila, sodišče pa temu neutemeljeno ni sledilo. Ker se toženka ni odzvala na poziv tožnice za odpravo napak, je soglašala, da napako odpravi drug izvajalec po tožničini izbiri in da bo krila vse stroške, ki jih bo tožnica imela z drugim izvajalcem. Način sanacije A. je bil primeren in ustrezen. Ne drži, da določena dela, ki jih je izvedlo A., niso bila potrebna. Izvedenec B. B. na določena vprašanja ni podal konkretnih odgovorov, zaradi česar bi bilo potrebno angažirati drugega izvedenca. Bistveno je, da A. ni izvajalo nekaj, kar ni bilo predmet sanacije, zato izvedenec ni mogel ocenjevati ustreznosti višine oziroma vrednosti posameznih del in materialov. V nadaljevanju graja vrednosti, ki jih je izvedenec upošteval pri posameznih postavkah izvedenih del. Tožnica je plačala A. izdani račun za opravljena dela, zato se izvedenec ne more spuščati v presojo višine obračunanih del. Izvedenec ni opredelil, kakšna je razlika v ceni inox cevi in pocinkanih cevi. Napačna je tudi ocena posameznih postavk v zvezi z izvedbo bojlerja. E. E. je izpovedal, da so bili ventili in pipe poškodovani ter jih je bilo potrebno zamenjati. Izvedenec ni pojasnil, kako je prišel do posameznih vrednosti izvedenih del. Tožnica je upravičena tudi do povračila vtoževane škode, kar pomeni, da bi ji sodišče moralo priznati tudi povračilo stroškov za izvedenca F. F. Glede prihodov v Slovenijo bi ji sodišče moralo priznati tudi stroške prihodov 3. 11. 2009 in 4. 5. 2011, saj je tudi v teh primerih tožnica prišla iz Švice v Slovenijo zaradi reševanja reklamacije oziroma odprave napak. Sodišče je kot strošek kilometrine upoštevalo le 0,10 EUR za prevožen kilometer, kar je v nasprotju s sodno prakso, ki priznava vrednost 0,37 EUR za prevožen kilometer. Iz naslova stroškov prihodov v Slovenijo je tožnica upravičena do zneska 3.996,00 EUR. Pridobitev strokovnega mnenja izvedenca F. F. je bila potrebna, da je tožnica lahko vedela, kako naj postopa naprej v zvezi s sanacijo napak. Toženkin pobotni ugovor ni bil ustrezno obrazložen in postavljen, zato ni bilo podlage, da bi ga sodišče obravnavalo. Do zneska 4.452,86 EUR bi bila toženka upravičena le v primeru, če bi sama odpravila napako. Ne glede na to je tožnica ta znesek upoštevala v tožbi, saj je na ta račun ustrezno znižala tožbeni zahtevek. Sodišče zato ne bi smelo upoštevati tega zneska. Odločitev o stroških je napačna, saj bi moralo sodišče presojati uspeh strank v sporu tako po temelju kot po višini. Tožnica je po temelju uspela v celoti, z njegovo presojo pa so nastali znatni stroški v zvezi z izvedbo dokazov. Tožničin uspeh v sporu je zato višji, kot je upoštevalo prvo sodišče. Iz sodbe tudi ni razvidno, kako je sodišče odmerilo stroške pravdnih strank po višini.

3Tožena stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnica je bila upravičena odpraviti napako izvedenih del na toženkin račun (tretji odstavek 639. člena OZ). Način odprave napake mora biti primeren, kar pomeni, da je naročnik dolžan ravnati s potrebno skrbnostjo pri izbiri izvajalca sanacije. To tudi pomeni, da je treba izbrati tistega, ki bo vsa potrebna dela izvedel za ceno, ki bo ustrezala običajni vrednosti potrebnih del. Razumljivo je, da sanacija napake praviloma terja izvedbo večjega obsega del od tistih, ki so potrebna za izvedbo del brez napak. V tem okviru je tožnica upravičena do povračila potrebnih stroškov, da se doseže pravilna izpolnitev (izvedba del brez napak). Tožnica tako ni upravičena do povrnitve tistih stroškov, ki se nanašajo na boljšo izvedbo del v primerjavi z dogovorom pravdnih strank o izvedbi del oziroma stroškov, ki so pretirani po svojem obsegu in/ali vrednosti. Pritožbeno stališče, da je tožnica upravičena do povrnitve vseh stroškov, ki jih je plačala A. (upoštevajoč le razliko med inox cevmi in pocinkanimi cevmi) ter da sodišče ne bi smelo preverjati potrebnosti in cene teh del, je zato napačno. S tem, ko po pozivu ni odpravila napake, toženka še ni pristala, da bo krila vse stroške izvedbe del z drugim izvajalcem.

6Prvo sodišče je v ponovljenem sojenju ugotovilo, da so znašali potrebni stroški za odpravo napake na vodovodnem sistemu tožničine nepremičnine 6.197,25 EUR. Oprlo se je na izvedensko mnenje z dopolnitvami izvedenca mag. B. B., katerega je tudi zaslišalo. Izvedenec je svoje mnenje dopolnil tako, da je v njegovi pisni dopolnitvi z dne 6. 6. 2019 poleg svoje preglednice potrebnih del dodal še pojasnila o vseh postavkah računa A. z dne 13. 3. 2012, in sicer o (ne)potrebnosti teh del, njihovem obsegu in vrednosti ter o tem, v katerih postavkah preglednice izvedenca so zajeta obračunana dela A. (kolikor so bila potrebna), oziroma ali gre za nadgradnjo v primerjavi z osnovnim projektom, na podlagi katerega je pogodbena dela izvedla toženka. Izvedenec je obrazložil, katera dela po vrsti so bila potrebna, v kakšnem obsegu glede na merske enote posameznih del in kakšna je bila njihova realna cena glede na tedanje tržne razmere. Tožničino sklicevanje na predračun izvajalca C. C., s. p., je neupoštevno, ker je tožnica to listino predložila prepozno, po prvem naroku (enako velja za njene navedbe v zvezi s tem predračunom). Izpovedbo priče E. E. (delavca A.) je prvo sodišče presojalo v sklopu celovite dokazne ocene v skladu z 8. členom ZPP. Ker je šlo za razjasnitev strokovnih vprašanj, je razumljivo, da je imelo pri tem izvedensko mnenje z dopolnitvami večjo težo od izpovedbe omenjene priče. Srž spora ni bila v tem, da A. ne bi izvedlo del, ki so predmet njegovega računa z dne 13. 3. 2012, ampak je v tem, da so bila izvedena dela v računu razbita na preštevilne postavke, kar je vodilo do previsokih cen, poleg tega pa je A. izvedlo tudi posamezna dela, ki niso bila potrebna oziroma so predstavljala nadgradnjo (boljšo izvedbo) glede na osnovni projekt dogovorjenih del. Izvedenec B. B. je svoje ugotovitve dodatno pojasnil tudi med zaslišanjem na zadnjem naroku. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je njegovo mnenje ustrezno obrazloženo in prepričljivo. Izvedenec je odgovoril na vsa relevantna vprašanja. Za postavitev novega izvedenca zato ni bilo razlogov.

7Izvedenec je pojasnil, da je popis del A. pretiran glede obsega, cen in posameznih materialov. Za vsako postavko računa A. je navedel, ali je bila potrebna ali ne, pri čemer je opredelil, v katerih postavkah svoje preglednice je zajel potreben obseg del in njihovo realno vrednost. Pojasnil je tudi, v katerih postavkah posameznih del v preglednici so zajeta tudi tista dela, ki so v računu A. neutemeljeno obračunana kot samostojne oziroma posebne postavke, poleg tega pa tudi, da je namesto inox cevi (ki pomenijo boljšo izvedbo od prvotne) upošteval pocinkane cevi, da je A. izvedlo debelejšo izolacijo cevi od predvidene (kar je prav tako vodilo do previsoke cene), da vodovodne pipe in ventili niso bili poškodovani ter jih zato ni bilo treba menjati in da so bile določene posebne postavke (navedene v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 6. 6. 2019) nepotrebne, ker so bile zajete že v postavki za bojler kot celoto. Izvedenec je pri tem odgovarjal tudi na vprašanja tožnice na naroku; če tožnica te možnosti ob zaslišanju izvedenca ni v celoti izkoristila in z njegovimi odgovori ni bila zadovoljna, to ne predstavlja utemeljenega razloga za angažiranje drugega izvedenca.

8Izvedenec je na naroku pojasnil tudi razliko v ceni cevi (1 m inox cevi je stal 14,10 EUR, 1 m pocinkanih cevi pa nekaj več kot 4 EUR), zato je drugačna pritožbena trditev protispisna. Glede bojlerja je izvedenec pojasnil, da je nov bojler večji, boljši in samostoječ, zato ne potrebuje podstavka, zadoščal pa bi 160 l bojler, namesto novega 200 l bojlerja (glede na prostore tožničine nepremičnine), ki je bil zato nepotreben (prvotni bojler je imel prostornino 110 l). Že na prvi pogled je logična tudi trditev izvedenca, da postavke v računu A. 021-028 ne morejo predstavljati posebnih postavk, ampak so vključene v izvedbo bojlerja kot celoto (z vsem potrebnim priključnim materialom za vzpostavitev funkcije). Za stare pipe in ventile je izvedenec pojasnil, da jih je videl ter da niso bili poškodovani, saj medenina ne korodira in se lahko izpere tudi medeninaste predmete, čiščene s solno kislino. Prvo sodišče je tudi glede ostalih postavk izvedenih del obrazložilo, zakaj je sledilo izvedencu pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka glede stroškov odprave napake, v razlogih izpodbijane sodbe (34. - 54. točka obrazložitve) pa je zajet tudi odgovor na preostalo pritožbeno kritiko tega dela izpodbijane odločitve. Ugotovitev prvega sodišča, da znaša vrednost potrebnih del za odpravo napake 6.197,25 EUR, je zato pravilna, pritožba v tem delu pa neutemeljena.

9Tožnica utemeljeno graja odločitev prvega sodišča, da ni upravičena do povračila škode (peti odstavek 639. člena OZ) iz naslova potnih stroškov za prihod iz Švice v Slovenijo 3. 11. 2009 in 4. 5. 2011. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je bil glavni oziroma odločilni razlog za tožničin prihod v Slovenijo tudi v teh terminih urejanje zadev v zvezi z odpravo napake na delih, ki jih je izvedla toženka. Tožnica je morala predhodno uskladiti svoje poslovne obveznosti v Švici ter potrebne aktivnosti v Sloveniji zaradi odprave napake (stiki z izvajalcem in ZZV ...) tudi v zvezi s prihodoma v omenjenih terminih, česar prvo sodišče ni materialnopravno pravilno ocenilo. Stroški s prihodi v Slovenijo tožnici ne bi nastali, če bi toženka izvedla dogovorjena dela brez napake. Tožnica je zato upravičena do povračila škode iz naslova stroškov prevoza tudi za ta prihoda.

10Tožnica je tako upravičena do povračila potnih stroškov za šest prihodov v Slovenijo, kar pomeni skupno 10.800 prevoženih kilometrov (6 x 900 km v eno smer x 2). Pritožba ima prav, da tožnici pripada kilometrina v višini 0,37 EUR/km, za vse prihode skupaj tako 3.996 EUR. Utemeljenost zahtevka za kilometrino v višini 0,37 EUR/km izhaja iz pravila o popolni odškodnini (169. člen OZ) in stališča novejše sodne prakse (sodba II Ips 253/2018).

11Prvo sodišče pravilno ni priznalo stroškov za strokovno mnenje izvedenca F. F. Ta strošek je bil nepotreben, saj je bilo že pred ogledom izvedenca ugotovljeno, da so vgrajene cevi poškodovane zaradi njihovega nepravilnega čiščenja s strani toženkinega podizvajalca ter da jih bo treba zamenjati (toženka je tožnici že pred ogledom predlagala zamenjavo vodovodne inštalacije). Ta izdatek tudi ne predstavlja stroška, ki bi nastal v zvezi z zavarovanjem dokazov.

12Toženka je podala pobotni ugovor (opredeljen v obsegu glede glavnice) v pripravljalni vlogi z dne 18. 9. 2013, nanaša pa se na znesek 4.452,86 EUR, ki ga je tožnica še dolgovala toženki iz naslova plačila za pogodbena dela. Utemeljenost pobotnega ugovora ne more biti sporna, saj se je tožnica v zapisniku z dne 22. 7. 2009 zavezala, da bo toženki plačala ta znesek po odpravi pomanjkljivosti (napake) izvedenih del. Tožnica dolguje toženki ta znesek ne glede na to, da toženka napake ni odpravila, ampak je to storila tožnica na toženkin račun z drugim izvajalcem (tretji odstavek 639. člena OZ). Navsezadnje je tožnica priznala utemeljenost te toženkine terjatve (s tem pa tudi pobotnega ugovora) že v tožbi, ko je od svoje celotne terjatve 19.205,30 EUR odštela svojo obveznost do toženke v znesku 4.452,86 EUR in vtoževala še razliko 14.752,44 EUR. Pri tem je zgrešeno stališče tožnice, da je bil znesek 4.452,86 EUR dvakrat upoštevan. Glede na postavljen pobotni ugovor je sodišče najprej moralo ugotoviti, ali in do katerega zneska obstaja tožničina terjatev (brez odbitka toženkine terjatve), enako nato glede v pobot uveljavljane toženkine terjatve, nato pa je sodišče izreklo pobot.

13Ugotovljena tožničina terjatev skupno znaša 10.447,30 EUR (6.197,25 EUR + 3.996 EUR + 254,05 EUR - strošek analize vode), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Ugotovljena toženkina terjatev znaša 4.452,86 EUR, v preostalem delu (glede zakonskih zamudnih obresti) pa toženkina v pobot uveljavljana terjatev ne obstaja. Do tega zneska se terjatvi strank pobotata in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne. Toženka je zato dolžna plačati tožnici 5.994,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je razvidno iz izreka te sodbe, v preostalem delu (I/5. točka izreka) pa je tožbeni zahtevek neutemeljen.

14V navedenem obsegu je bilo treba pritožbi ugoditi in spremeniti odločitev o glavni stvari. To je narekovalo tudi spremembo stroškovnega dela odločitve prvega sodišča. Tožnica je delno uspela v sporu, pri čemer je bila njena terjatev sporna po temelju in po višini. Prvo sodišče je izvajalo obsežen dokazni postopek v zvezi s temeljem (med drugim tudi z izvedencem dr. H. H. in v zvezi z višino (med drugim tudi z izvedencem mag. B. B.). Upoštevajoč vse okoliščine primera (drugi odstavek 154. člena ZPP) je prav, da se uspeh strank v sporu presoja ločeno po temelju in ločeno po višini. Tožnica je po temelju uspela praktično v celoti (100 %), po višini pa približno 40 %. Njen končni uspeh zato znaša okoli 70 %, toženkin uspeh pa 30 %.

15Tožničina graja višine stroškovne odmere prvega sodišča ni konkretizirana. Prvo sodišče je pojasnilo, v kakšni višini je odmerilo pravdne stroške strank ter se pri tem sklicevalo na njihovo odmero, kot je razvidna iz posamičnih priznanih postavk v stroškovnikih strank v prilogah A 42, A 47, A 48 in B 79 ter na list. št. 194 in 406. Tožnica je imela možnost vpogledati v te listine in bi se lahko seznanila, katere stroške in v kakšni višini je prvo sodišče priznalo strankama. Tako bi lahko preverila, ali je odmera stroškov pravilna. Tožničina pritožba v tem delu zato ni utemeljena.

1670 % tožničinih stroškov znaša 5.192,57 EUR, 30 % toženkinih stroškov pa znaša 1.557,96 EUR. Po pobotu je toženka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 3.634,61 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

17Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi ter spremenilo izpodbijano sodbo, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (358. člen in 353. člen ZPP).

18Tožnica je s pritožbo uspela v obsegu okoli 27 % (vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku je znašala 12.034 EUR, tožnica pa je uspela še za znesek 3.276 EUR). Sorazmerno uspehu je tožnica upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v znesku 279,46 EUR (celotni pritožbeni stroški znašajo 1.035,03 EUR). Priznani stroški so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in Zakonom o sodnih taksah, po višini pa so razvidni iz priznanih postavk stroškovnika v pritožbi. V primeru zamude je toženka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.