VSM Sodba I Cp 805/2019

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15. dneh od prejema te sodbe plačati toženi stranki 307,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da ne obstoji stvarna služnost prostega prehajanja preko parcele ID znak -102/2-0 do parcele 96 k.o. Z., sedaj ID znak -115/8-0 v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine ID znak -102/4-0 (točka I. izreka izpodbijane sodbe), nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek z enako vsebino kot v točki I. izreka izpodbijane sodbe, in še zahtevek za nerazdelno plačilo pravdnih stroškov (točka II. izreka izpodbijane sodbe) ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 524,23 EUR pravdnih stroškov (točka III. izreka).

2Zoper to sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP s predlogom na njeno spremembo oziroma podrejeno na razveljavitev in vrnitev v ponovno sojenje. Ni logična odločitev vseh sodišč v tem postopku, tako tudi ne odločitev sodišča v izpodbijani sodbi (točka II. izreka in obrazložitev na strani 8), da v konkretnem primeru zahtevka za ugotovitev neobstoja služnosti, ker se služnost ne izvaja, že pojmovno ni mogoče postaviti ob zahtevku za ukinitev služnosti iz razloga, ker je služnost zaradi spremenjenih okoliščin postala nepotrebna. Bistveno v postopku je bilo, da sta se tožnik in toženec na glavni obravnavi 12. 3. 2016 dogovorila, da bo tožnik tožencu prodal del svoje parcele -115/1 in -115/6, natančneje pas v širini 1,5 metra ob skrajnem levem robu parcele (torej tam, kjer nikoli ni bilo poti) in je za navedeno potrebna odmera geometra. Po tem, ko je bil na poravnalnem naroku 12. 3. 2016 sprejet sklep, da se obravnava zaradi geodetske odmere preloži, pa je tožnik ugotovil, da pot dejansko poteka po parceli z ID znakom -115/6, saj točna meja do pridobitve grafičnega poteka meje, v naravi ni bila znana. Do spremembe tožbe je prišlo zaradi ekonomičnosti postopka (v izogib vložitvi nove tožbe) ter je tožnik postavil še podredni zahtevek po ukinitvi služnosti, ker pot v naravi dejansko sploh ne poteka po parceli 102/2, pri čemer je med strankama nesporno, da je v zemljiški knjigi prav pri parceli 102/2 vknjižena stvarna služnost (nujna pot) nepravo stvarno breme in sicer služnost prostega prehajanja preko parcele 102/2 po obstoječi poti do parcele št. 96 k.o. Z. Tako je tožnik, v kolikor se ugotovi, da pot poteka po parceli 102/2 zahteval ugotovitev, da se služnost ukine, ker služnost zaradi spremenjenih okoliščin ni več potrebna. Ob tem je tožnik, v kolikor bi se ugotovilo, da pot ne poteka po parceli -102/2, zahteval ukinitev služnosti iz razloga, ker se služnost že 20 let po parceli -102/2 ni izvajala. Ker se torej po tožnikovi parceli 102/2 služnost od leta 1992, ko je postal lastnik ni izvrševala (vsaj do 17. 6. 2014, ko je bila fotografija posneta), skupno več kot 20 let, je tudi jasno, da je bila ves čas nepotrebna. V potrditev je predložil tožnik barvno fotografijo posneto 17. 6. 2014, ortofoto posnetek in barvno fotografijo, na kateri je jasno razvidna pot v naravi, ki poteka v pasu širine druge polovice hiše v lasti prvega toženca (stavba št. 428 na parceli ID znak: -115/8-0). Sodišče se do teh dokazov ni opredelilo, temveč se je oprlo le na izpovedbe zaslišanih prič na ogledu na kraju samem, čeprav bi bilo treba oceniti tudi druge izvedene dokaze (fotografije predložene s strani tožnika). Tožniku je bila odvzeta možnost seznaniti se s stališčem sodišča prve stopnje do izvedenih dokazov, s čimer je kršeno načelo kontradiktornosti. Sodišče pa se je opredelilo tudi le do enega dela izpovedb prič, do dejstva, ki so ga izpovedovale vse priče, to je da preden je tožnik na parceli 102/2 uredil škarpo, je pot potekala bolj desno, torej bližje hiši, kot poteka pot sedaj, posledično pa napačno in v nasprotju z njihovimi izpovedbami (ki jim sodišče sicer verjame) zaključilo, da se je služnost po isti sporni poti izvajala tudi več kot 15 let pred sklenitvijo sporne pogodbe (15 let pred letom 1992). Taka ugotovitev je v nasprotju z izpovedbami prič, ki jim sodišče verjame in na izpovedbe katerih se v drugih delih sodbe sklicuje. Priglaša stroške.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje kot neutemeljenim vsem pritožbenim trditvam ter predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem postopku je bilo že enkrat odločeno, vendar je bila zadeva delno razveljavljena in v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, sedaj izpodbijana sodba zajema to odločitev, ki je predmet obravnave v pritožbenem postopku.

6V prvem sojenju je sodišče prve stopnje¹ razsodilo, da se kot nepotrebna ukine in preneha služnostna pravica prostega prehajanja po obstoječi poti preko služeče nepremičnine ID znak -102/2-0 v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine ID znak -115/8-0. Ugotovilo je, da služnostna pot poteka po nepremičnini ID znak -102/2-0, nadalje, da gre na podlagi pravnega posla, s katerim je bila ustanovljena² za nepravo stvarno služnost (226. člen SPZ)³, torej ne v korist druge nepremičnine, temveč v korist določene osebe (v našem primeru toženca)⁴, slednja pa je, ker toženčevi starši ne živijo več, toženec pa tudi ne živi več v hiši na parceli št. -102/4-0, temveč na parceli št. -115/8-0, postala nepotrebna.

7O vloženi toženčevi pritožbi zoper prvostopenjsko odločitev je odločalo sodišče druge stopnje s sodbo⁵, s katero je pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek, o katerem je odločalo sodišče prve stopnje (za ukinitev ali prenehanje služnosti kot nepotrebne), zavrnilo, nadalje pa zavrnilo tudi alternativno postavljen tožbeni zahtevek na ugotovitev, da ne obstoji stvarna služnost prostega prehajanja preko parcele ID znak -102/2-0 do parcele 96 k.o. Z. (sedaj ID znak -115/8-0), v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine ID znak -102/4-0. Sprejelo je razloge sodišča prve stopnje glede poteka stvarne služnosti po nepremičnini z ID znakom -102/2-0, ugotovilo, da tožnik ni uspel izkazati, da bi pot potekala po sosednji nepremičnini z ID znakom -115/6-0, zato tudi ni utemeljen njegov zahtevek na neobstoj služnostne pravice zaradi neizvrševanja stvarne služnosti, ki ga je postavil alternativno, prvi zahtevek na ukinitev in prenehanje služnostne pravice, ko zahteva ugotovitev služnostne pravice v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine z ID znakom -115/8-0 pa ni utemeljen iz razloga, ker takšna stvarna služnost ni bila ustanovljena s pravnim poslom, zahtevek pa tudi nima podlage v materialnem pravu, saj ne more zahtevati ukinitve služnosti v korist parcele, glede katere pravni posel ni bil sklenjen in tudi ne zemljiškoknjižno realiziran. Poleg tega stvarne služnosti ni mogoče hkrati ukiniti in ugotoviti njenega neobstoja, torej tožnik ne more alternativno združevati zahtevka v primeru, ko sam ne ve z gotovostjo, do česa je po materialnem pravu sploh upravičen, temveč lahko v takšnem primeru zahtevek kumulira le eventualno. Upoštevajoč, da je alternativna kumulacija zahtevkov dopustna le takrat, ko obstoji alternativna obligacija po materialnem pravu in lahko dolžnik izbere eno od izpolnitev, je odločilo, da je tožba nesklepčna in je oba tožbena zahtevka zavrnilo. Dodaten razlog za zavrnitev zahtevka pa je videlo v tem, da iz pogodbe izhaja, da je bila služnostna pravica ustanovljena v korist nepremičnine z ID znakom -102/4-0, tožnik pa je s tožbo zahteval ukinitev služnosti v korist nepremičnine z ID znakom -102/8-0. Hkrati je ugotovilo, da ne gre za nepravo stvarno služnost, temveč da je bila s pogodbo ustanovljena prava stvarna služnost (prvi odstavek 213. člena SPZ)⁶ zaradi hitrejšega in lažjega dostopa lastnika parcele št. 102/4 do parcele št. 115/8 vse k.o. Z. ter je tudi iz tega razloga nepravilna ugoditev prvemu zahtevku. Alternativno postavljen zahtevek pa je po oceni sodišča druge stopnje neutemeljen zato, ker tožnik ni uspel dokazati, da so upravičenci dejansko hodili po sosednjem zemljišču in ne več po trasi služnostne poti, kot je vpisana v zemljiško knjigo.

8Tožnik je vložil revizijo, ki jo je VS RS dopustilo⁷ glede vprašanja procesno pravne pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje v luči pravice do učinkovitega pravnega sredstva. VS RS je s sklepom⁸ reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo glede odločitve o zahtevku na ugotovitev, da ne obstoji stvarna služnost prostega prehajanja preko parcele ID znak -102/2-0 do parcele št. 96 k.o. Z. (sedaj ID znak -115/8-0), v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine ID znak -102/4-0 ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da odloči še o tem podrejenem zahtevku, iz razloga, ker je sodišče druge stopnje v tem delu odločilo prek meja pritožbenega preizkusa, ko je zavrnilo tudi zahtevek za ugotovitev, da služnost ne obstaja (več) ter torej odločilo o zahtevku, na katerega se sodba sodišča prve stopnje sploh ne nanaša. S tem je poseglo v pravico tožnika do pravnega sredstva.

9Odločitev sodišča druge stopnje je bila razveljavljena zgolj v delu alternativnega zahtevka, glede primarnega zahtevka, o katerem je bilo odločeno na prvi stopnji, to je glede ukinitve stvarne služnosti, pa je zahtevek že pravnomočno zavrnjen (revizija je bila vložena le zgolj zoper odločitev sodišča druge stopnje, ko je prvič odločalo o alternativnem zahtevku, o katerem sodišče prve stopnje sploh ni odločalo), za zavrnitev katerega je bil bistveni razlog sodišča druge stopnje napačna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da gre za nepravo stvarno služnost, v zvezi s čemer pa revizija ni bila niti predlagana niti dopuščena.

10V ponovljenem postopku se je tako sodišče prve stopnje moralo ukvarjati zgolj še o podrejenem zahtevku⁹, ki pa ga je tožnik v ponovnem sojenju na prvi stopnji spremenil (spremembo je sodišče prve stopnje dopustilo)¹⁰, tako je sodišče prve stopnje odločalo o dveh tožbenih zahtevkih, prvič naj se služnost ukine, ker ni več potrebna oziroma drugič, da služnost na sporni parceli ne obstaja, ker se tam ni nikoli izvrševala (glej točko 6 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje). Pravzaprav gre za identična tožbena zahtevka, ki pa temeljita na dveh pravnih podlagah.¹¹ Oba zahtevka temeljita na tožnikovi trditvi, da služnost nikoli ni potekala po parceli 102/2, temveč po parceli 115/6.

11Sodišče prve stopnje ni storilo procesnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP, tudi ne tistih, na katere se v pritožbi sklicuje tožnik in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje, ki zajema vsa za ta postopek pravno odločilna dejstva, pri čemer je pravilno uporabilo materialno pravo ter sprejelo zaključke, ki temeljijo na dokazno podprtih in argumentiranih razlogih, ki jih kot take v celoti povzema tudi sodišče druge stopnje, odgovarja pa zgolj na pritožbena izvajanja:

12Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

- služnostna pot poteka po nepremičnini ID znak -102/2-0, ki je v lasti tožnika (služeča nepremičnina) in ne po sosednji nepremičnini ID znak -115/6-0,

- služnostna pot je bila ustanovljena v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine ID znak -102/4-0 (gospodujoča nepremičnina),

- služnostna pot pomeni povezavo med nepremičninama ID znak -115/8-0 (prvotno v lasti staršev toženca, sedaj v lasti toženca, ki v hiši na tej nepremičnini prebiva skupaj z ženo - toženko) in nepremičnino ID znak -102/4-0 (sedaj v hiši na tej nepremičnini biva toženčeva hči),

- iz vsebine prodajne pogodbe z dne 28. 5. 1992 (v nadaljevanju Pogodba), ki vsebuje zavezovalni in razpolagalni pravni posel - zemljiškoknjižno dovolilo izhaja, da je bila ustanovljena stvarna služnost (kot to trdi toženec),

- služnost je bila ustanovljena zato, da je lahko toženec hodil po obstoječi poti, ki poteka po tožnikovi parceli 102/2, od svoje hiše (parcela 102/4) do hiše, v kateri so tedaj živeli starši pogodbenih strank (parcela 115/8),

- do sklenitve pogodbe o ustanovitvi služnosti se je po tej poti hodilo že 15 let,

- namen pogodbenih strank je bil formalizirati služnostno pot, da bi vsakokratni lastnik nepremičnine - parcela 102/4 lažje ter hitreje in varneje lahko hodil do nepremičnine - parcela 115/8 (tedaj toženec do svojih staršev zaradi njihove oskrbe, sedaj toženec do svoje hčere in obratno),

- toženca sta sedaj solastnika (vsak do polovice) gospodujoče nepremičnine (parcela 102/2),

- toženec je sedaj lastnik (v celoti) parcele 115/8.

13Iz navedenih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je bila ustanovljena služnost v korist gospodujoče nepremičnine - parcela 102/4, pri čemer ni bistveno, da toženec ne živi več v hiši na tej nepremičnini, temveč tam živi njegova hči, je pa še vedno lastnik te nepremičnine in biva v hiši, kjer so pred smrtjo bivali njegovi starši, na parceli 115/8, kar pomeni, da se okoliščine, zaradi katerih je bila služnost ustanovljena (zaradi hitrejšega in lažjega dostopa lastnika parcele 102/4 do parcele 115/8), niso bistveno spremenile in tako ni izpolnjena predpostavka iz prvega odstavka 222. člena SPZ, ki bi bila podlaga za ukinitev služnosti. Tožbeni zahtevek za ukinitev služnosti je zato pravilno zavrnilo.

14Nadalje je na podlagi navedenih dejstev pravilno zavrnilo še zahtevek za ugotovitev neobstoja služnosti, vse na podlagi ugotovitve, da pot ne poteka po parceli št. 115/6, kot je trdil tožnik, temveč poteka po parceli št. 102/2 (kjer je stvarna služnost - nujna pot tudi vknjižena), zato ni podlage za ugotovitev, da služnost ne obstoji, ker, kot trdi tožnik, se na parceli 102/2 nikoli ni izvajala.

15Ni utemeljena pritožbena graja, da se sodišče ni opredelilo oziroma se je opredelilo le do enega dela izpovedb prič ter je v nasprotju z njihovimi izpovedbami (ki jim sodišče sicer je verjelo) zaključilo, da se je služnost po isti sporni poti izvajala tudi več kot 15 let pred sklenitvijo pogodbe, torej pred letom 1992. Pritožba zgolj pavšalno zatrjuje navedena dejstva. Pri tem ne pove katere priče naj bi izpovedovale drugače in kaj naj bi sploh izpovedovale drugače (pritožba pravi, da je pot potekala bolj desno, torej bližje hiši preden je tožnik na parceli 102/2 uredil škarpo), in v nasprotju s katerimi izpovedbami naj bi sodišče zaključilo, da pot v naravi poteka po parceli št. 102/2. Pritožbeni preizkus teh pritožbenih trditev zato ni bil mogoč. Sicer pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob priliki ogleda na kraju samem ugotovilo kje poteka služnostna pot,¹² hkrati pa tudi iz izpovedb prič ni razvidno, da bi izpovedovale, da bi pot potekala po drugi, sosednji parceli (115/6, kot trdi tožnik), drugače sta izpovedovala le tožnik in njegova žena, ki jima sodišče prve stopnje ne verjame in do česar se je opredelilo v točki 10.a obrazložitve izpodbijane sodbe. Na ogledu na kraju samem pa je sodišče ugotovilo tudi, da so na meji med parcelama 115/8 in 102/2 v ograjo vgrajena vrata, prav tako na meji med parcelama 102/4 in 102/2 ter pot po parceli 102/2 poteka skoraj naravnost navzdol med vrati, zato je tudi iz tega razloga sledilo izpovedbam prič in ne izpovedbi tožnika in njegove žene. Pritožbena graja, da naj bi pot potekala po sosednji parceli 115/6¹³ iz navedenih razlogov ni utemeljena, posledično pa tudi ni utemeljena pritožbena graja o več kot 20-letnem neizvrševanju služnosti na parceli 102/2 (2. alineja 223. člena SPZ v zvezi s prvim odstavkom 217. člena istega zakona).

16V posledici vsega navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

17Tožnik je s svojo pritožbo v celoti propadel, zato je dolžan sam nositi vse nastale mu stroške pritožbenega postopka (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP).¹⁴ Tožnik pa je dolžan plačati toženi stranki stroške odgovora na pritožbo in sicer 375 točk, 2 % iz naslova materialnih stroškov ter 22 % DDV od skupne cene storitve, skupno 466,65 točk oziroma 279,99 EUR¹⁵ (375 točk + 7,5 točk + 84,15 točk). Poleg tega gre toženi stranki še 10 % za zastopanje več strank v višini 27,99 EUR. Skupno je torej tožnik dolžan plačati toženi stranki 307,99 EUR stroškov pritožbenega postopka.¹⁶ Ti stroški so bili potrebni v postopku (155. člen ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Sodba III P 1064/2014 z dne 24. 11. 2015.
² Prodajna pogodba sklenjena med A. A. in B. B. ter C. C. dne 28. 5. 1992, ki v točki 9. določa: C. C. glede na obveze, sprejete v prejšnji točki te pogodbe, dovoljuje pri njemu lastni nepremičnini, to je parceli s parc. št. 102/2, pripisani k vl. št. 564 k.o. Z., vknjižbo služnosti prostega prehajanja preko te parcele po obstoječi poti do parcele št. 96 in vknjižbo služnostne pravice izvajanja vseh potrebnih vzdrževalnih in drugih del na obstoječi podzemni vodovodni napeljavi, potekajoči preko zemljišča s parc. št. 102/2, oboje v korist vsakokratnega lastnika zemljišča s parc. št. 102/4, pripisanega k vl. št. 446 k.o. Z.
³ Služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, se lahko ustanovi tudi v korist določene osebe. V teh primerih se glede nastanka in prenehanja uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti.
⁴ Služnost je bila ustanovljena zaradi udobnosti, da bi toženec lažje prihajal v hišo staršev, sedaj pa ni več potrebna, prvič, ker starši ne živijo več in drugič, ker za potrebe, zaradi katerih je bila služnost ustanovljena, poti ni več potrebno uporabljati (v hiši, kjer so živeli toženčevi starši, sedaj živi njegova hči).
⁵ VSL sodba III Cp 1025/2016 z dne 18. 5. 2016.
⁶ Stvarna služnost je pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost).
⁷ Sklep II DoR 217/2016.
⁸ II Ips 55/2017 z dne 25. 10. 2018.
⁹ Kljub temu, da je bil zahtevek postavljen alternativno, je šteti, kot da je postavljen podrejeno, saj je sodišče prve stopnje v prvem sojenju postavljena zahtevka obravnavalo kot primarnega in podrejenega, stranki pa temu nista nasprotovali niti med postopkom niti v pritožbi (glej sklep VSRS z dne 25. 10. 2018 - točka 3 in 12 obrazložitve).
¹⁰ Glej točko 1 obrazložitve te sodbe.
¹¹ Sodišče druge stopnje ugotavlja, da bi v tej posledici zadostovala postavitev zgolj enega zahtevka, vendar pa sprememba s postavitvijo dveh identičnih zahtevkov, kot jo je dopustilo sodišče prve stopnje, ni v ničemer vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.
¹² Slednje je nazorno razvidno iz skice, ki jo je sodišče prve stopnje izdelalo na ogledu (list. št. 54 spisa).
¹³ Ob priliki ogleda sta se pravdni stranki strinjali s potekom meje med parcelama 115/6 in 102/2 (glej skico na list. št. 56).
¹⁴ Vrednost spornega predmeta znaša 2.500,00 EUR.
¹⁵ Vrednost odvetniške točke na dan odločanja o stroških znaša 0,6 EUR.
¹⁶ Stroški so bili odmerjeni na podlagi Odvetniške tarife, Uradni list RS št. 2/2015 s spremembami z veljavnostjo od 10. 1. 2015.