VSM Sodba I Cp 948/2019

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami, vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 17.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2018 do plačila ter mu povrniti pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I. izreka) ter odločilo, da tožeča stranka nosi vse pravdne stroške¹ (točka II. izreka).

2Zoper to sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka (1. in 2. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik v škodnem dogodku, v prometni nezgodi dne 14. 11. 2017, ki jo je sam povzročil, ni utrpel prav nobene z zavarovalno pogodbo priznane škode, upoštevaje stališče tožene stranke (v nadaljevanju toženka). Ker ga je podala po prejemu izvedenskega mnenja T.B., dr. med. (v nadaljevanju: izvedenec) in zato po prepričanju tožnika prepozno, saj je pred tem do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo zatrjevala, da prereka zahtevek tožnika zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti v celoti, zahtevek za pretrpljene sedanje in bodoče telesne bolečine ter neugodnosti v času zdravljenja pa je ocenila kot bistveno previsok (in torej ne v celoti neutemeljen). S tem je sodišče prve stopnje kršilo določbo 286. člena ZPP, kar je bistveno vplivalo na zakonitost sodbe ter je posledično sodba obremenjena z relativno bistveno kršitvijo iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik v škodnem dogodku ni utrpel prav nobene škode, tudi protispisna, oziroma sodišče v sodbi glede poškodb, ki jih je (oziroma naj jih ne bi) tožnik utrpel, prihaja samo s sabo v nasprotje, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V 12. točki obrazložitve sodišče navaja in ugotavlja, da so bile pri tožniku v škodnem dogodku diagnosticirane udarnina rame in nadlakti, zvin in nateg vratne hrbtenice, prsne hrbtenice ter zvin oziroma nateg ledveno križnega sklepa - vezi, pretres možganov, zlom podjezičnice, kar predstavlja lahko telesno poškodbo. Že dejstvo, da je tožnik poškodbe utrpel, utemeljuje prisojo odškodnine, kar ne more biti nobenega dvoma in je tudi laiku znano, da vse obravnavane poškodbe povzročajo bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Nadalje je sodišče neutemeljeno zaključilo, da je iz zavarovalnega kritja izključena vsa škoda v obliki težav in bolečin, ki so se pri tožniku pojavile po prometni nesreči na sicer nedvomno že bolezensko okvarjeni hrbtenici. Porušenega ravnovesja v telesu in posledičnega pojava bolečin in težav na hrbtenici namreč ni mogoče enačiti z nategom oziroma izvinom vratne hrbtenice, kar zmotno zaključi sodišče prve stopnje. Iz izvedenskega mnenja izhaja namreč, da je tožnik sicer res utrpel zvin in nateg prsne ter vratne hrbtenice, vendar okoliščina, da je do te poškodbe prišlo, nima neposredne povezave s tem, da je na tožnikovo hrbtenico tudi sicer delovala sila, ki je porušila ravnovesje v njegovem telesu, saj bi do porušenja prišlo tudi, če do zvina in natega ne bi prišlo, le-to pa je pri tožniku povzročilo bolečine, ki bi ob zdravi hrbtenici trajale osem do deset tednov, kar bi sodišče moralo nujno upoštevati. Nenazadnje je izvedenec ugotovil, da je tožnik utrpel zlom podjezičnice in pretres možganov, glede prvega je ugotovil, da običajno poteka zdravljenje od dveh do osem tednov, kar pomeni, da bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnikovo zdravljenje trajalo najmanj dva tedna in je v tej zvezi trpel bolečine in nevšečnosti, glede pretresa možganov pa je izvedenec ugotovil, da se podobne težave umirijo v roku 14 dni, kar bi sodišče prav tako moralo upoštevati, oboje pa ob dejstvu, da sta obe poškodbi objektivno izkazani v medicinski dokumentaciji, zlom podjezičnice pa je bil ugotovljen tudi s CT preiskavo. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da bi zdravljenje obeh poškodb trajalo osem tednov oziroma dva meseca, kar pomeni, da je odločitev sodišča, da tožnik ni izkazal utrpelih poškodb in trajanja zdravljenja, vključno s spremljajočimi nevšečnostmi in bolečinami, v nasprotju z izvedenskim mnenjem in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma je v tem delu ostalo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Poleg tega tožnik izpostavlja, da je bil v bolnišnico prepeljan z reševalnim vozilom, vzeta mu je bila kri za preiskave, naredili so RTG, CT in MR preiskavo glede na postavljene diagnoze, kar bi sodišče pri odmerjanju nepremoženjske škode moralo upoštevati. Priglaša stroške.

3Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožnikove pritožbene trditve in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo zahtevek tožnika na plačilo nepremoženjske škode (in posledično še premoženjske škode)², nastale tožniku v prometni nezgodi dne 14. 11. 2017 (za katero je odgovoren izključno tožnik sam), ker niso izpolnjeni pogoji za zavarovalno kritje po zavarovalni polici, katere sestavni del so splošni pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb³. Splošni pogoji (v nadaljevanju AO - plus) izključujejo oziroma ne krijejo škodo, nastalo tožniku v škodnem dogodku⁴, medtem ko obseg škode zaradi zloma podjezičnice in pretresa možganov nima podlage v tožbenih trditvah, čeprav je bilo dokazno breme le-tega na strani tožnika, ki pa tega dokaznega bremena ni zmogel.

6Sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona), tudi ne tistih, na katere se sklicuje tožnik, kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je pri svojem odločanju ugotovilo vsa za ta postopek pravno odločilna dejstva, posledično pa sprejelo pravilne materialnopravne zaključke. Razloge svoji odločitvi je argumentirano in skrbno obrazložilo, sodišče druge stopnje jim v celoti pritrjuje, odgovarja pa v nadaljevanju zgolj na pritožbene trditve.

7Pritožba zatrjuje, da je toženka šele po prejemu izvedenskega mnenja v tem postopku, kljub temu, da je strokovnjak za področje zavarovalništva in je od nje pričakovati, da bo svoje trditve, glede na število strokovnjakov, s katerimi sodeluje, znala strokovno utemeljiti, in ko si je tudi v konkretnem primeru pridobila pred pravdo izvedensko mnenje svojega zdravnika cenzorja, podala trditve, da tožnik v škodnem dogodku ni utrpel prav nobene z zavarovalno pogodbo priznane škode, česar do takrat ni navajala, zato je s tovrstnimi trditvami bila prepozna, na tovrstno prekluzijo pa bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti, ker pa tega ni storilo in je upoštevalo spremenjeno stališče tožene stranke, ki je bilo podano prepozno, je kršilo določbo 286. člena ZPP, s čimer je podana relativna bistvena kršitev določb postopka. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ta pritožbena graja ni utemeljena. Tožena stranka se je namreč že v odgovoru na tožbo izjasnila o vseh diagnosticiranih tožnikovih poškodbah v škodnem dogodku ter se do njih izrecno opredelila⁵, kasneje pa se je na podlagi v postopku izdelanega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za ortopedsko kirurgijo, ki ga je v celoti sprejela, ponovno opredelila do vseh poškodb ter posledično zaključila, da tožnik do plačila zavarovalnine ni upravičen.⁶ Tožena stranka je torej nasprotovala tožbenemu zahtevku v celoti in o kakršnikoli prekluziji njenih trditev v smislu določbe 286.a člena ZPP ni moč govoriti.

8Sodišče je vezano na trditveno podlago strank, torej tudi tožeče stranke za utemeljitev njenega tožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na zadnjem naroku za glavno obravnavo v okviru materialnega procesnega vodstva tožnika oziroma njegovega pooblaščenca izrecno pozvalo oziroma mu predočilo, da je na njem dokazno breme o tem, ali je pri tožniku sploh prišlo do pretresa možganov oziroma zloma podjezičnice in obsegu škode, ki jo je tožnik v tej posledici utrpel. Tožnik kljub temu ni podal konkretnih trditev v zvezi z obsegom škode, ki naj bi jo utrpel zgolj iz teh dveh naslovov, niti dokaznega bremena, ki bi takšne trditve potrjeval (v konkretnem primeru s svojim lastnim zaslišanjem in z ustno oziroma pisno dopolnitvijo izvedenskega mnenja). Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, tako glede pretresa možganov, kot tudi glede zloma podjezičnice (točka 17 in 18 v povezavi s točko 19 in 21 obrazložitve izpodbijane sodbe), da tožnik ni zmogel dokaznega bremena, na podlagi katerega bi lahko zaključili, da je sploh prišlo do nastanka obeh poškodb oziroma, kakšne so bile njune posledice v smislu obstoja tožnikove konkretne škode, ki mu naj bi v tej posledici nastala.

9Le pavšalne trditve, da se je tožnik v posledici obeh poškodb zdravil dva meseca ter so posledica pretresa možganov lahko tudi glavoboli, kot nevšečnost pa prevoz z reševalnim vozilom, hospitalizacija in številna slikanja⁷, niso zadostile temu dokaznemu bremenu. Zaradi tega pa tudi ni moč upoštevati obsega škode v smislu izvedenčevih ugotovitev, ko ta na podlagi svojih izkušenj pove, da pri zlomu podjezičnice ne gre za pogosto poškodbo, da pa je zdravljenje zmeraj konzervativno, težave se umirijo znotraj dveh do osem tednov, težave po pretresu možganov pa se v 90 % umirijo v roku štirinajst dni, saj za ugotovitev slednjega izvedenec ne izhaja iz okoliščin konkretnega primera, torej okoliščin, ki bi naj v posledici obeh poškodb nastale pri tožniku.

10Sodišču druge stopnje ni jasno, kaj želi povedati pritožba, ki sicer priznava, da je tožnik utrpel zvin in nateg prsne ter vratne hrbtenice s trditvijo, da te poškodbe nimajo neposredne povezave s tem, da je na tožnikovo hrbtenico tudi sicer delovala sila, ki je porušila ravnovesje v tožnikovem telesu ter povzročila bolečine, ki bi trajale osem do deset tednov. Ker ni sporno, da sta prav zvin in nateg prsne ter vratne hrbtenice poškodbi, ki sta izključeni iz zavarovalnega kritja, pomeni, da tožniku iz tega naslova (kljub temu, da je tožniku nastala škoda, ki je pravno priznana) ni moč izplačati zavarovalnine oziroma do slednje na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe ni upravičen.

11Res je, da bi tožniku šla zavarovalnina iz naslova obeh poškodb (zlom podjezičnice in pretres možganov), saj zavarovalno jamstvo zanju ni bilo pogodbeno izključeno (splošni pogoji so sestavni del med pravdnima strankama sklenjene zavarovalne pogodbe), vendar pa je tožnik zgolj z nekonkretiziranimi trditvami o škodi, ki jo je v tej posledici utrpel oziroma mu je nastala, pri čemer tudi ni predlagal dopolnitve izvedenskega mnenja, v kateri bi izvedenec razmejil škodo kot posledico nastanka zgolj teh z zavarovanjem kritih škod, ni zadostil trditvenemu niti dokaznemu bremenu, ki bi potrjeval nastanek in posledico teh škod. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrniti tožbenega zahtevka v celoti je zato pravilna.

12V posledici navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

13Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, saj je s pritožbo v celoti propadel (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP). Prav tako krije stroške odgovora na pritožbo toženka sama, saj priglašenih materialnih stroškov v višini 10,00 EUR ni ustrezno specificirala. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

¹ O višini bo odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom (točka 23 obrazložitve).
² Premoženjska škoda je nastala zaradi pridobitve zdravstvene dokumentacije in policijskega zapisnika kot posledica uveljavljanja nepremoženjske škode iz naslova škodnega dogodka.
³ Zavarovalna polica št. VO44402123196 ter Splošni pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO - plus) št. PG - aop/15-12.
⁴ Četrti odstavek 2. člena AO - plus: Škoda zaradi udarnin in odrgnin ni krita. Škoda zaradi natega ali zvina vratne, prsne in ledvene hrbtenice je krita samo, če je medicinsko ugotovljena poškodba hrbteničnega skeleta ali premik med korpusi vretenc, večji od treh milimetrov.
⁵ V zvezi s postavljenimi diagnozami: pretres možganov, zlom hioidne kosti v vratu in poškodbe hrbta je zapisala, da nastala škoda po pogojih ni krita, da pretres možganov, razen prehodnega glavobola, ki je prav tako del sindroma nihajne poškodbe v vratu, ni povzročila objektivno opaznih zunanjih znakov in nevroloških težav in se tudi v kasnejših zapisih kontrolnih pregledov težave povezane s tem ne omenjajo, pa tudi tožnik težav v zvezi s tem ne navaja, prav tako glede zloma hioidne kosti v vratu ni podlage v zapisih v medicinski dokumentaciji in se težave, povezane s takšno poškodbo, razen same diagnoze, nikjer več ne omenjajo, podobna trditev velja tudi za udarnino leve rame, težav po obeh navedenih poškodbah tožnik v tožbi ne navaja, nadalje pa, da glede težav poškodbe hrbta gre za akutno poškodbo ene izmed prej degenerativno okvarjenih ploščic (škoda zaradi te po pogojih ni krita), ki je obremenila predhodno prizadete in oslabljene medvretenčne ploščice na spodnjem delu prsne hrbtenice in povzročila potencirano izstopanje ploščice med devetim prsnim vretencem ter posledično akutno bolečino in do takšnih posledic pri zdravi hrbtenici ne bi prišlo, zato je pretežni del težav pripisati predhodnim degenerativnim okvaram, predvsem prsne in delno ledvene hrbtenice.
⁶ Glede diagnoze pretresa možganov in zloma podjezičnice toženka ponovno navaja, da ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazano, da je do teh poškodb dejansko prišlo oziroma, da je tožnik zaradi teh poškodb utrpel pravno priznano škodo, v zvezi z obema poškodbama pa je ponovila (kot že v odgovoru na tožbo), da tovrstnih težav tožnik do sedaj ni navajal.
⁷ Tožnik je v pripravljalni vlogi dne 7. 6. 2019, v kateri se je izjasnil o izvedenskem mnenju.