VSK Sklep VII Kp 16446/2020

I. Pritožba okrožne državne tožilke se kot neutemeljena zavrne.

1Okrajno sodišče v Tolminu je z izpodbijanim sklepom na podlagi 1. točke 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici, ki je bil zoper obdolženega B. K. vložen v smeri kaznivih dejanj pridobivanja oseb, mlajših od 15 let, za spolne namene po prvem odstavku 173.a člena KZ-1 in prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po prvem odstavku 176. člena KZ-1.

2Zoper sklep se zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP pritožuje okrožna državna tožilka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je zavrglo obtožni predlog, ker je ugotovilo, da obe obdolžencu očitani dejanji nista kaznivi. Pri obeh kaznivih dejanjih zakonski znak predstavlja starost oškodovanca, ki mora biti mlajši od petnajstih let. V opisu obtožnega predloga pa se navaja, da je obdolženec mislil, da je oškodovanka mlajša od petnajstih let in v nadaljevanju, da se je oškodovanka le izdajala za štirinajstletnico, čeprav se je izkazalo, da je v resnici bila starejša od petnajstih let. Ker zakonski znak ni podan, glede kaznivega dejanja pod točko 2 pa starost oškodovanca v opisu dejanja tudi ni konkretizirana, obe dejanji nista kaznivi, zaradi česar je sodišče obtožni predlog zavrglo.

5Povzeta odločitev sodišča je tudi po presoji pritožbenih navedb, pravilna. Državna tožilka sodišču prve stopnje očita, da je zavzelo povsem formalistično argumentacijo in zanemarilo obdolženčev subjektivni odnos do dejanja, glede katerega je izpolnil vse zakonske znake. V obtožnem predlogu je bilo izrecno navedeno, da je obdolženec mislil, da je oškodovanka mlajša od petnajstih let in je njegovo ravnanje tudi bilo usmerjeno k zlorabi osebe take starosti. S tem subjektivnim odnosom pa se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, temveč se je postavilo na izključno objektiven koncept kaznivega dejanja.

6V obravnavani zadevi ne gre za vprašanje pravilne ocene kaznivega dejanja z vidika objektivno-subjektivne koncepcije kaznivega dejanja, pač pa za načelo zakonitosti, ki je vsebovano v določbah 2. in 16. člena KZ-1. Kaznivo dejanje je namreč človekovo protipravno ravnanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih dobrot določi kot kaznivo dejanje in hkrati določi njegove znake ter kazen za krivega storilca. Znaki kaznivega dejanja pa so objektivni in subjektivni in kolikor le ti v obtožnem aktu niso zatrjevani ali podani, dejanje ni kaznivo. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje je pri obeh kaznivih dejanjih starost oškodovanca (objektivni) zakonski znak kaznivega dejanja, ki pa ni zatrjevan niti podan. Iz spisovnega gradiva je namreč razvidno, da je do odkritja obravnavanega dejanja prišlo, ko je ekipa televizijske hiše pripravljala prispevek na temo zlorabe otrok preko interneta in je v spletni klepetalnici sicer že polnoletno osebo, predstavljala kot štirinajstletno dekle, s katero je nato obdolženec vzpostavil kontakt. Čeprav naj bi resno mislil, da nagovarja štirinajstletno dekle, pa ta objektivni pogoj, kot že rečeno, ni bil podan. Zato bi v ravnanju obdolženca lahko bili podani znaki neprimernega poskusa po 35. členu KZ-1, vendar pa je poskus po prvem odstavku 34. člena KZ-1 kazniv le, če gre za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen zapora treh let ali hujša kazen oziroma, če je v drugih primerih izrecno predpisano, da je kazniv tudi poskus. Vendar ta pogoj prav tako ni podan, saj je za obe kaznivi dejanji predpisana nižja zaporna kazen in sicer za prvo kazen zapora do enega leta, za drugo pa denarna kazen in zaporna kazen do dveh let prav tako pa pri obeh dejanjih kot kazniv tudi ni posebej določen poskus. Izkaže se torej, da obdolžencu očitani kaznivi dejanji iz zgoraj navedenih razlogov nista kaznivi, zaradi česar je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je obtožni predlog zavrnilo. Ker navedenih ugotovitev pritožbena izvajanja niso omajala, je sodišče druge stopnje pritožbo okrožne državne tožilke na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.