UPRS Sklep I U 1783/2016-25

I. Postopek, prekinjen s sklepom Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1783/2016-22 z dne 15. 11. 2018, se nadaljuje.

II. Tožba se zavrže.

III. Tožeča stranka in tožena stranka trpita vsaka svoje stroške postopka.

IV. Zahteva stranke z interesom A. za povrnitev stroškov postopka, se zavrne.

1Tožniki so vložil tožbo zoper uvodoma navedeno odločbo, s katero je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) odpravilo odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center, št. 351-2341/2014-123 z dne 13. 4. 2016 in investitorjem A., B. in C. (v nadaljevanju stranke z interesom) izdalo uporabno dovoljenje za finalizacijo lokalov (trgovina B. in skupni prostori, lokal C., trgovina Č.) v mezzaninu objekta ..., ki stoji na zemljišču parc. št. 217/3 k.o. ....

2Tožniki v tožbi navajajo, da so etažni lastniki posameznih delov in solastniki skupnih delov navedene stavbe ter da jim v upravnem postopku ni bila omogočena udeležba. Uveljavljajo kršitve pravil postopka, nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitve materialnega prava. Predlagajo, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da zahtevo investitorjev za izdajo uporabnega dovoljenja zavrne oziroma podredno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v ponoven postopek. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka.

3V zvezi z izkazovanjem aktivne legitimacije za tožbo tožniki navajajo, da jim je drugostopenjski organ s sklepom z dne 2. 11. 2016 zavrnil zahtevo za priznanje statusa stranskega udeleženca v pritožbenem postopku. Zoper ta sklep so pri tem sodišču vložili tožbo, upravni spor pa se vodi pod opr. št. 1628/2016. Upoštevaje sodno prakso, sklep Vrhovnega sodišča I Up 84/2016 z dne 13. 4. 2016, predlagajo, naj sodišče upošteva, da je dopustnost tožbe v predmetni zadevi odvisna od rešitve zadeve I U 1628/2018.

4Sodišče je tožbo poslalo v odgovor toženki in strankam z interesom. Toženka na tožbo ni odgovorila, stranka z interesom A. pa je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe in predlagala, naj sodišče tožbo zavrže, ker tožniki niso bili stranke oziroma stranski udeleženci v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, oziroma kot neutemeljeno zavrne. Zahtevala je tudi povrnitev stroškov postopka.

5Tožniki so v pripravljalnih vlogah vztrajali pri svojih navedbah oziroma stališčih.

K točki I. izreka:

6Sodišče je s sklepom I U 1783/2016-22 z dne 15. 11. 2018 prekinilo predmetni postopek do pravnomočne odločitve o zahtevi tožnikov za priznanje stranske udeležbe v postopku za izdajo predmetnega uporabnega dovoljenja. S sodbo I U 1628/2016 z dne 23. 10. 2018 je Upravno sodišče sicer tožbi tožnikov ugodilo ter sklep o zavrnitvi zahteve tožnikov odpravilo, vendar pa je bila nato s strani investitorja vložena zoper to sodbo revizija. Vrhovno sodišče RS pa je s sodbo X Ips 14/2019 z dne 8. 7. 2020, ki jo je to sodišče prejelo 14. 8. 2020, že odločilo v revizijskem postopku zoper sodbo I U 1628/2016 ter sodbo spremenilo tako, da je tožbo tožnikov zoper sklep drugostopenjskega organa, ki tožnikom odreka pravico do udeležbe v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, zavrnilo. Zato je sodišče sklenilo, upoštevajoč, da tožniki trditve o aktivni legitimaciji vežejo na izid upravnega spora pod opr. št. I U 1628/2016 (in da bo tudi v ponovnem postopku o zahtevi tožnikov za priznanje stranske udeležbe moglo biti odločeno le ob upoštevanju pravnih stališč Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 14/2019 z dne 8. 7. 2020), da se prekinjeni sodni postopek v obravnavanem sporu nadaljuje.

K točki II. izreka:

7Tožba ni dovoljena.

8Sodišče mora v skladu s 36. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) preveriti, ali so za meritorno obravnavo tožbe podane procesne predpostavke, opredeljene v 1. do 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, na katere mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. V 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka.

9Za predmetni upravni spor je pravno relevantno vprašanje, ali so tožniki kot etažni lastniki v postopku za izdajo izpodbijanega uporabnega dovoljenja po določbah 96. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) izkazovali legitimacijo za udeležbo kot stranski udeleženci. Drugi odstavek 96. člena ZGO-1 (sicer) izrecno določa, da je v postopku izdaje uporabnega dovoljenja stranka samo investitor.

10Med strankami ni sporno, da tožniki v konkretnem upravnem postopku izdaje uporabnega dovoljenja niso imeli priznanega položaja stranskih udeležencev. Tožniki v tožbi sami navajajo, da jim v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bila omogočena udeležba oziroma da niso imeli pravice do sodelovanja v njem. Enako tudi stranka z interesom trdi, da tožniki niso bili (stranke niti) stranski udeleženci v postopku izdaje odločbe. Tudi iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je bila slednja izdana in (osebno) vročena (v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) samo investitorjem, tj. strankam z interesom v tem upravnem sporu, ne pa (tudi) tožnikom. Iz sklepa drugostopenjskega organa z dne 2. 11. 2016 pa tudi izhaja, da je bila tožnikom zahteva za priznanje stranske udeležbe v postopku izdaje izpodbijanega uporabnega dovoljenja zavrnjena.

11Glede na to in ob upoštevanju tožbenih navedb pa se zastavlja nadaljnje vprašanje, ali bi morali imeti tožniki položaj stranskih udeležencev v postopku izdaje izpodbijane odločbe v zadevi izdaje uporabnega dovoljenja in posledično zagotovljeno tudi sodno varstvo v tem upravnem sporu.

12O tem vprašanju se je že izreklo Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 14/2019 z dne 8. 7. 2020. V njej je zavzelo stališče, da prej citirani drugi odstavek 96. člena ZGO-1 povsem jasno opredeljuje krog vseh strank postopka izdaje uporabnega dovoljenja, in sicer tako strank v ožjem pomenu besede (42. člen ZUP), kot strank v širšem pomenu, kar vključuje tudi stranske udeležence (43. člen ZUP). Tako drugi odstavek 96. člena ZGO-1 izrecno odloča, da je v postopku izdaje uporabnega dovoljenja kot edina stranka samo investitor. Iz 103. člena ZGO-1 pa izhaja še, da se odločba, izdana v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, vroči (samo) investitorju (ne pa tudi morebitnim drugim osebam), ter da je zgolj investitor tisti, ki z odpovedjo pravnim sredstvom doseže pravnomočnost uporabnega dovoljenja. Tako že določbe ZGO-1 formalno omejujejo stransko udeležbo v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, zato tudi uporaba 43. člena ZUP glede stranske udeležbe ni mogoča. Poleg tega uporabno dovoljenje, ki po svoji naravi pomeni javnopravno odobritev uporabe objekta ali njegovega dela ter oblikuje razmerje med investitorjem in državo, ne posega v (so)lastninsko pravico lastnikov dela objekta oziroma solastnikov skupnih delov ali drugih oseb, zato odločanje o tem ne posega v njihov pravni položaj. Lastniki delov objekta in solastniki skupnih delov namreč lahko varujejo svojo lastninsko pravico pred sodišči splošne pristojnosti. Pri tem določbe ZGO-1 tudi ne urejajo v bistvenem različno postopka izdaje uporabnega dovoljenja za celoten objekt od izdaje uporabnega dovoljenja le za del objekta.¹

13Ker torej v postopku izdaje izpodbijanega uporabnega dovoljenja tožniki niso bili stranke postopka, niti jim ni bil priznan status stranskih udeležencev, navedeno pa je po presoji sodišča in upoštevaje prej citirano sodbo Vrhovnega sodišča RS, kot obrazloženo, pravilno, ne izpolnjujejo pogoja za priznanje statusa tožnikov v tem upravnem sporu, določenega v prvem odstavku 17. člena ZUS-1,² zato nimajo procesne legitimacije za sprožitev predmetnega upravnega spora zoper izpodbijano odločbo. Glede na to je sodišče moralo tožbo na podlagi prej citirane 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavreči.

14Ker je sodišče tožbo zavrglo že iz procesnega razloga, se do tožbenih navedb ni opredeljevalo. Iz istega razloga, ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, tudi ni razpisalo glavne obravnave in izvajalo dokazov.

15Sodišče je odločilo po predsednici senata na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1.

K točki III. izreka:

16Odločitev o stroških tožnikov in toženke temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo (med drugim) zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

K točki IV. izreka:

17Sodišče je zavrnilo tudi stroškovni zahtevek stranke z interesom A. Ker ZUS-1 ne ureja povrnitve stroškov postopka stranki z interesom, se uporablja 154. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, povrniti nasprotni stranki in njenemu intervenientu stroške, pri čemer se v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP povrnejo le potrebni stroški. Glede na to je treba ugotoviti, ali so navedbe stranke z interesom take, da so bile pomembne za razjasnitev zadeve oziroma da so vplivale na odločitev sodišča. Po presoji sodišča stranka z interesom takih navedb ni podala, saj je sodišče glede na razloge za sprejeto odločitev odločilo že na podlagi izpodbijane odločbe in stališč upravnosodne prakse, tako da navedbe stranke z interesom niso vplivale na odločitev sodišča. Zato stranki z interesom stroškov postopka ni mogoče priznati.³

¹ Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 14/2019 z dne 8. 7. 2020.
² Po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta.
³ Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.