UPRS Sodba I U 1786/2018-13

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije št. 38331-1/2018/19 z dne 20. 7. 2018 se odpravi in se zadeva vrne organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Toženka je z izpodbijano odločbo ugodila zahtevi A.A. (v tem upravnem sporu prizadete stranke) za rešitev spora tako, da je odločila, da ji je tožnica dolžna povrniti stroške iz naslova „postopka preverjanja“ v skupni višini 32,00 EUR, ki so nastali pri carinjenju tam naštetih poštnih pošiljk. Iz obrazložitve izhaja, da je prizadeta stranka kot uporabnica poštnih storitev proti tožnici kot izvajalki poštnih storitev pri toženki vložila zahtevo za rešitev spora, ker je menila, da ji je tožnica za šest poštnih pošiljk v postopku carinjenja neupravičeno zaračunala stroške preverjanja po 5,00 oziroma 6,00 EUR, v skupni višini 32,00 EUR. Po navedbah prizadete stranke naj bi do teh stroškov prišlo, ker pošiljatelj na pošiljke ni vpisal vseh potrebnih podatkov, je pa tožnici vnaprej sporočila, katere pošiljke bodo prispele. Toženka obširno in podrobno povzema vse navedbe in potek postopka ter ugotavlja, da je med strankama (torej tožnico in prizadeto stranko) sporno, ali je tožnica upravičena zaračunati strošek carinskega posredovanja v primeru, ko v postopku carinskega posredovanja ugotovi, da carinska deklaracija oziroma izjava sicer res ni vsebovala natančnih navedb glede vsebine in vrednosti blaga, ki se pošilja, vendar pa uvozne dajatve kljub temu niso bile obračun+

2Toženka opozarja, da je za uporabo carinske zakonodaje Evropske unije v RS pristojna Finančna uprava RS (v nadaljevanju FURS), ki lahko to pristojnost prenese na izvajalce poštnih storitev, kar po vsebini pomeni javno pooblastilo za opravljanje upravnih nalog. Carinski organi lahko določijo, da se izvajalci poštnih storitev štejejo za deklaranta in po potrebi za dolžnika, carinski organ pa lahko izvajalca poštnih storitev pooblasti, da sam izdaja potrdila o plačilu dolgovanega zneska dajatev. Tožnica je od carinskega organa pridobila dovoljenje, ki jo pooblašča, da v primeru carinjenja pošiljk malih vrednosti nastopa v vlogi deklaranta v carinskem postopku in tako izvaja naloge in postopke v zvezi s carinjenjem pošiljk. Ravnanje z mednarodnimi poštnimi pošiljkami, ki ga tožnica izvaja v vlogi pooblaščenega gospodarskega subjekta in deklaranta za pošiljke, opredeljuje Navodilo za postopanje s pošiljkami in nastopanju Pošte B. v vlogi deklaranta v poštnem prometu, št. 2/2017. Poštni operater je odgovoren za prijavo pravilnih podatkov o blagu v poštni pošiljki, če verodostojni podatki ne izhajajo iz pošiljke, pa morajo biti izvedeni postopki preverjanja. Pošta B. je v zvezi s to storitvijo izdala tudi splošne pogoje izvajanja storitev carinskega posredovanja in cenik storitev carinskega posredovanja, poštni operaterji pa so upravičeni do zaračunavanja dejanskih stroškov, ki nastanejo pri predložitvi pošiljk carinskemu organu, tudi po Konvenciji svetovne poštne zveze. Obračunavanje stroškov za izvedene storitve carinskega posredovanja izhaja tudi iz prej navedenih splošnih pogojev.

3Toženka meni, da je tožnica na podlagi te pravne ureditve v obravnavani zadevi delovala kot nosilec javnega pooblastila, saj jo je carinski organ pooblastil za izdajo potrdila o plačilu dolgovanega zneska dajatev. Tako potrdilo pomeni izdajo upravnega akta, ker javno pooblastilo pomeni prenos pravice izvajanja javne oblasti na zasebnopravne subjekte, pa je treba pristojnost nosilcev javnih pooblastil razlagati omejevalno, da je namreč nosilec javnega pooblastila pooblaščen le za tista upravna dejanja, ki jih podeljeno javno pooblastilo obsega. Prej navedena določba 27. člena ZICZEU tožnico pooblašča za izdajo potrdila o plačilu dolgovanega zneska, ne pa za izvedbo drugih dejanj, kot npr. preverjanje vsebine pošiljke, obveščanje strank in skladiščenje blaga, kar pomeni, da vsa dejanja tožnice, ki presegajo vsebino javnega pooblastila, ne pomenijo upravnih dejanj, temveč so neoblastna dejanja zasebnopravne gospodarske družbe, zato je treba pri presoji upravičenosti njihovega zaračunavanja uporabiti pravila civilnega prava.

4Temeljno načelo tega prava je prirejenost udeleženih subjektov, načeloma tudi ni obvezne sklenitve pogodbe. Prizadeta stranka zaračunane storitve pri tožnici ni naročila, kar pomeni, da je šlo za enostransko dejanje, ki ni imelo podlage v soglasju volj pogodbenih strank. To je v nasprotju s temeljno značilnostjo poslovnih obligacijskih razmerij, poleg tega pa se je izvedba preverjanja naknadno izkazala za neupravičeno, saj po njej ni prišlo do obračuna carinskih oziroma davčnih dajatev. Tožnica zato ni izdala potrdila o dolgovanem znesku, kar je edino dejanje, za katero ima v postopku carinjenja neposredno zakonsko pooblastilo, zato ni mogoče šteti, da je tožnica imela dejansko upravičenje za zaračunavanje postopka preverjanja. Ker upravno dejanje, zaradi izvedbe katerega je bil postopek preverjanja opravljen, na koncu sploh ni bilo izvedeno, je odpadel tudi razlog za storitev preverjanja, z njim pa tudi podlaga za zaračunavanje take storitve.

5Glede na to se tožnica ne more sklicevati na Konvencijo svetovne poštne zveze iz leta 2016, pri čemer toženka najprej poudarja, da je v Republiki Sloveniji najnovejša ratificirana Konvencija svetovne poštne zveze iz leta 2004, ki take možnosti še ne predvideva. Tudi sicer določba konvencije ne bi mogla pomeniti zadostne pravne podlage za zaračunavanje dejanskih stroškov s pregledom poštnih pošiljk, saj je treba tudi tako določbo razlagati v smislu nacionalnih predpisov, s katerimi je podeljeno pooblastilo za izvajanje carinskih dejanj. To pomeni, da bi tožnica smela preverjanje pošiljke zaračunati le v primeru, če bi pooblastilo za take preglede in zaračunavanje stroškov za njih izhajalo iz nacionalne zakonodaje. Ker ni tako, gre za komercialno storitev, za katero veljajo načela obligacijskega prava.

6Toženka iz teh razlogov meni, da je prizadeta stranka utemeljeno navajala, da ji je bila storitev preverjanja vsiljena oziroma jo je tožnica zanjo opravila, ne da bi jo naročila. Ker ni šlo za storitev, ki bi imela podlago v veljavno sklenjenem poslu, je to storila neutemeljeno.

7Tožničine pravice do zaračunavanja storitev ne opredeljuje niti Carinski zakonik Unije, ki v ničemer neposredno ne opredeljuje tožničinega javnega pooblastila. Ta zakonik predvideva le možnost, da se gospodarskim subjektom lahko dovoli, da izvajajo določene carinske dejavnosti, kar je razumeti tako, da je državam članicam dopuščeno, da del pristojnosti svojih carinskih organov prenesejo na gospodarske subjekte, kot je tožnica. To ne pomeni, da bi bili ti subjekti že kar neposredno na podlagi zakonika pooblaščeni za izvajanje nalog v postopkih carinjenja, temveč je izvedba te določbe prepuščena državam članicam. Republika Slovenija je to storila s prej navedenim 27. členom ZICZEU, za obravnavano zadevo pa so relevantne samo tiste določbe, ki opredeljujejo tožničino javno pooblastilo za izvajanje določenih upravnih dejanj, ki bi jih sicer izvajali carinski organi. Dovoljenje FURS ne določa tožničine pravice, da lahko stroške carinskega postopka naloži v plačilo naslovniku poštne pošiljke, tega pa izrecno ne določa niti Navodilo za postopanje s poštnimi pošiljkami in nastopanju Pošte B. v vlogi deklaranta v poštnem prometu. To navodilo niti ne predstavlja predpisa, temveč gre za interni akt FURS, ki ne more imeti zunanjih učinkov.

8Toženka meni še, da ravnanja prizadete stranke, ki je sodelovala v postopku, ni mogoče šteti za njen konkludentni pristanek na storitev preverjanja in se pri tem sklicuje na navedbo prizadete stranke, da ji tožnica v nobenem trenutku ni dala možnosti, da bi se o morebitni podaji soglasja sploh odločala, tako da med strankama ni prišlo do konsenza volj. Možnost prizadete stranke, da bi se storitvi odpovedala, v ničemer ne spreminja dejstva, da predmetne storitve ni naročila in da ji je bila vsiljena, saj bi bila sicer pošiljka, za katero je plačala kupnino, vrnjena pošiljatelju na Kitajsko. Prizadeta stranka zato ni imela druge možnosti, kot da sodeluje v postopku, če je želela, da se ji pošiljka vroči. Tega ravnanja zato ni mogoče interpretirati kot sprejema ponudbe za sklenitev špediterske pogodbe.

9Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v obsežni tožbi med drugim navaja dokumente, ki opredeljujejo njen položaj v carinskih postopkih, posebej dovoljenje za nastopanje v vlogi deklaranta in Ustavo svetovne poštne zveze. Navaja tudi, da se izpodbijana odločba sicer nanaša zgolj na znesek 32,00 EUR, vendar njen pomen bistveno presega ta znesek, saj bi ji lahko bilo onemogočeno izvajati postopke v zvezi s pošiljkami v carinskem postopku, za katere na letni ravni izdaja račune v vrednosti približno 100.000,00 EUR. Povzema bistvene značilnosti carinskega postopka za blago, ki prispe v poštnem prometu iz tretjih držav (ki niso članice EU). Posebej poudarja določbe evropskih pravnih norm, po katerih lahko carinski organi na zahtevo gospodarskemu subjektu dovolijo, da izvaja določene carinske formalnosti, ki jih načeloma izvajajo carinski organi in da lahko carinski organi določijo, da se za pisemske pošiljke in blago v poštni pošiljki izvajalci poštnih storitev štejejo za deklaranta in po potrebi za dolžnika. Tožnica je dovoljenje za nastopanje kot deklarant in dolžnik pridobila z dovoljenjem za nastopanje v vlogi deklaranta, način, kako mora v tej vlogi ravnati, pa je opredeljen tako v dovoljenju, kot v navodilu FURS 2017. To navodilo je bilo sprejeto na podlagi 11. člena Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju ZFU).

10Za blago, katerega realna vrednost ne presega 22,00 EUR, se šteje, da je prijavljeno za sprostitev v prosti promet ob predložitvi deklaracije CN22 ali CN23, pod pogojem, da carinski organi sprejmejo zahtevane podatke. To pomeni, da mora za te podatke poskrbeti deklarant. V tem pogledu mora tožnica po navodilu FURS 2017 oceniti pravilnost in popolnost podatkov, ki izhajajo iz poštne dokumentacije in sprejemnih dokumentov ter izločiti pošiljke, pri katerih je treba preveriti, ali sta blago in sprejemna dokumentacija skladna s prijavljenimi podatki. Če so podatki pomanjkljivi oziroma obstaja dvom o njihovi verodostojnosti, mora tožnica izvesti potrebne ukrepe za pridobitev ustreznih podatkov oziroma dokumentacije od naslovnika pošiljke. Tožnica je tako pristojna za vse postopke v povezavi s pošiljkami, ki so v carinskem postopku, morebitno pridobivanje dodatnih dokumentov in podatkov, potrebnih za carinjenje, pa je povezano s povečanjem stroškov postopka. To z vsebino posebne publikacije oziroma spletne strani tožnici priznava tudi FURS. Pravica tožnice do zaračunavanja stroškov carinjenja izhaja tudi iz Ustave svetovne poštne zveze, ki je obvezna za vse države članice svetovne poštne zveze, med katere spada tudi Republika Slovenija.

11Tožnica posebej opozarja, da dovoljenja za nastopanje v vlogi deklaranta ni pridobila na podlagi 27. člena ZICZEU, temveč na podlagi takrat veljavnega 237. člena izvedbene Uredbe komisije št. 2454/93, kar izrecno izhaja tudi iz dovoljenja za nastopanje v vlogi deklaranta. Ta uredba je sicer že prenehala veljati, zdaj pa podobno določbo vsebuje 144. člen DU 2015 v zvezi s 129.d členom DU 2016. Tožnica meni, da je toženka pomešala dve vrsti njenih pooblastil, in sicer dovoljenje za nastopanje v vlogi deklaranta - dolžnika in izdajo potrdila o plačilu dolgovanega zneska dajatev. Tožnica namreč poleg izdaje navedenega potrdila izvaja tudi naloge deklaranta in dolžnika v zvezi z blagom v poštnih pošiljkah, toženka pa je tudi prezrla pravno podlago v zvezi s tem, ki izhaja iz obeh prej navedenih delegiranih uredb. Poleg tega že iz dikcije 185. člena Carinskega zakonika Unije izhaja, da lahko carinski organi in ne države članice gospodarskemu subjektu dovolijo izvajanje določenih carinskih formalnosti. To storijo s posebnim dovoljenjem, kakršno je bilo izdano tudi v tem primeru. Toženka je torej za izvajanje opravil v postopkih carinjenja pooblaščena s tem dovoljenjem, ne pa neposredno na podlagi zakonodaje, kot to zmotno meni toženka.

12Zaradi opisane napačne uporabe materialnega prava je prišlo tudi do nadaljnjih napačnih ugotovitev, med drugim o stvarni pristojnosti toženke za izdajo izpodbijane odločbe. Njena pristojnost je namreč omejena na reševanje sporov med uporabniki poštnih storitev in izvajalci poštnih storitev, kolikor se ti spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki ji določa ZPSto-2 ali na njegovi podlagi izdani predpisi in splošni akti. Storitev preverjanja je bila opravljena na podlagi določb carinske zakonodaje EU, obravnavano vprašanje pa se nanaša izključno na carinske predpise in ne na poštne storitve, zato toženka ni bila pristojna za izdajo izpodbijane odločbe. Poleg tega je z izpodbijano odločbo prišlo do situacije, v kateri je en državni organ gospodarskemu subjektu naložil odgovornost in obveznost, drugi državni organ pa je temu istemu gospodarskemu subjektu prepovedal, da bi si za izvajanje teh obveznosti obračunal stroške. Tožnica dodaja še, da za izvajanje nalog po dovoljenju za nastopanje v vlogi deklaranta ne dobiva nobenega nadomestila s strani Republike Slovenije.

13Tožnica meni še, da ima za zaračunavanje stroškov v zvezi s carinskim posredovanjem tudi sekundarno pravno podlago v obligacijskem pravu. Tožnica je namreč dolžna oceniti pravilnost in popolnost podatkov, ki izhajajo iz poštne dokumentacije, zato je bila v situaciji, kot je obravnavana, tudi dolžna pozvati prizadeto stranko k dostavi potrebnih podatkov. Preverjanje verodostojnosti je bilo obvezno že zaradi dvoma v verodostojnost podatkov in visokega tveganja glede vsebine pošiljke. Zato je absurdno govoriti o neupravičenosti preverjanja zato, ker niso bile obračunane dodatne carinske ali davčne dajatve. Do navedbe napačnih podatkov je prišlo na relaciji pošiljatelj - naslovnik, saj tožnica na pravilno označevanje podatkov ne more vplivati, ima pa s preverjanjem podatkov oziroma vsebine določene stroške, ki jih mora pokriti naslovnik, ne pa tožnica. Če prizadeta stranka meni, da je te stroške zakrivil pošiljatelj, jih lahko skuša izterjati od njega.

14Tožnica je prizadeto stranko v pozivih k predložitvi dokumentacije izrecno opozorila, da bodo storitve carinskega posredovanja obračunane v skladu s cenikom, prav tako pa, da bo v primeru, če carinskega postopka ne bo mogoče opraviti, pošiljka vrnjena pošiljatelju. Na podlagi teh obvestil in obširnih telefonskih pojasnil je prizadeta stranka tožnici prostovoljno posredovala dokumentacijo, tožnica pa meni, da je s tem konkludentno pristala na storitev preverjanja. Tožnica v tem pogledu meni še,, da je treba njena obvestila šteti kot ponudbo za opravljanje storitev v carinskem postopku oziroma za sklenitev špediterske pogodbe, tako da storitev ni bila "vsiljena" kot zmotno meni toženka.

15Tožnica sodišču iz navedenih razlogov predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zahtevo za rešitev spora gospe A. A. zavrže oziroma zavrne, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi "od izdaje sodbe sodišča pa do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo".

16Toženka v odgovoru na tožbo posebej poudarja, da ni sporno izvajanje pregleda in preverjanja vrednosti in dejanske vsebine poštne pošiljke, temveč izključno obstoj pravne podlage za zaračunavanje te storitve naslovniku. Pri izvajanju carinskih postopkov gre za oblastno ravnanje države, zato smejo taka dejanja nedržavni subjekti opravljati zgolj na podlagi javnega pooblastila, ki se lahko podeli le z zakonom ali na njegovi podlagi, pri čemer mora dosegati standard jasnosti in določnosti predpisov. To še posebej velja za predpise, ki neposredno urejajo pravni položaj širokega kroga občanov. Tudi po ustavnosodni praksi Ustavnega sodišča RS mora biti vsebina naloge, ki se podeljuje kot javno pooblastilo, v zakonu določena jasno in podrobno, brez izrecne podlage v veljavnem predpisu pa nosilci javnih pooblastil ne morejo in ne smejo izvrševati javnopravnih nalog.

17Tudi vsaka dajatev, ki je strankam naložena v okviru izvajanja nalog na podlagi javnega pooblastila, mora imeti podlago v zakonu. Vse, kar nosilcu javnega pooblastila ni dovoljeno na opisani način, sodi v zasebno sfero in pod norme zasebnega prava. Javno pooblastilo iz drugega odstavka 27. člena ZICZEU tožnici ne daje podlage za zaračunavanje obravnavane storitve, niti ji ne daje pravice sprejeti cenika ali kako drugače določiti višine povračil. Te pravice ji ne dajejo niti drugi predpisi, ne dovoljenje FURS iz leta 2014. To pomeni, da gre lahko le za tožničino tržno oziroma komercialno storitev.

18Glede na zakonsko dikcijo pristojnost toženke zajema vse odločitve in ravnanja izvajalca poštnih storitev v zvezi z izvajanjem storitve, kamor spada tudi obravnavana storitev, zato toženka meni, da je pristojna za izdajo izpodbijane odločbe. Plačilo, ki je predmet spora, ni predpisano kot del postopka carinjenja na podlagi carinskih predpisov, niti ne gre za javno terjatev, tako da se spor nanaša izključno na upravičenost zaračunavanja storitve pregleda oziroma preverjanja poštnih pošiljk. Toženka ni tožnici z izpodbijano odločbo odvzela nikakršne pravice, saj tožnica take pravice po nobenem veljavnem predpisu nima. Poleg tega toženka v bistvenem ponavlja stališča in razloga iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

19Tožba je utemeljena.

20Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi 62. člena ZPSto-2, torej v postopku, ki je namenjen izključno reševanju sporov, ki se nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določa ZPSto-2 oziroma na njegovi podlagi izdani predpisi in splošni akti (prvi odstavek 62. člena ZPSto-2). Glede na tožbene navedbe se je moralo zato sodišče najprej opredeliti do vprašanja, ali gre v obravnavani zadevi za tak spor.

21Predmet spora so stroški carinjenja, ki jih je tožnica zaračunala prizadeti stranki. Na prvi pogled torej ne gre za poštne storitve v smislu 18. točke prvega odstavka 2. člena ZPSto-2, ki vključujejo sprejem, usmerjanje, prevoz in dostavo poštnih pošiljk v notranjem ali čezmejnem poštnem prometu. Ker pa poštne pošiljke že po opredelitvi iz 16. točke prvega odstavka 2. člena ZPSto-2 lahko pomenijo tudi poštne pakete, ki vsebujejo blago s komercialno vrednostjo, čezmejni poštni promet pa po drugi točki prvega odstavka 2. člena ZPSto-2 pomeni tudi prenos poštnih pošiljk iz tretje države, je po presoji sodišča očitno, da v primerih, kot je obravnavani, poštnih storitev ni mogoče opraviti brez carinjenja oziroma je carinjene neločljivo povezano s temi storitvami. Povedano drugače: tožnica brez opravljenega carinjenja ne bi mogla opraviti vseh dejanj, ki pomenijo poštno storitev, iz navedb strank pa tudi ne izhaja, da bi tožničina dejanja, ki jih je zaračunala prizadeti stranki, kakorkoli presegala obseg, ki je bil nujno potreben za opravo poštne storitve.

22Carinjenje oziroma carinsko posredovanje tako po presoji sodišča samo po sebi sicer ne pomeni poštnih storitev iz 18. točke drugega odstavka ZPSto-2, vendar pa je v primeru, če je opravljeno zaradi zagotavljanja teh storitev oziroma v njihovem okviru, s temi storitvami povezano oziroma celo prepleteno do take mere, da ga ni mogoče obravnavati ločeno od teh storitev. Toženka je zato ravnala pravilno, ko je spor med tožnico in prizadeto stranko obravnavala po 62. členu ZPSto-2 in na podlagi te zakonske določbe v sporu tudi odločila z izpodbijano odločbo.

23Poštne storitve se sicer v obsegu univerzalne storitve zagotavljajo v javnem interesu (prvi odstavek 5. člena ZPSto-2), vendar pa to še ne pomeni, da ne bi šlo za komercialne storitve, torej za storitve, glede katerih sta stranki med seboj v civilnopravnem razmerju, razen kolikor v to razmerje zaradi zaščite javnega interesa oziroma dodatne zaščite uporabnikov poštnih storitev ne posega ZPSto-2. To nenazadnje izhaja tudi iz omejenega obsega, v katerem ZPSto-2 posega v oblikovanje cene poštnih storitev (37. člen ZPSto-2), načela stroškovne naravnanosti cen za storitve (2. alineja prvega odstavka 35. člena ZPSto-2) in celo zakonsko določenega plačila poštnih storitev (38. člen ZPSto-2).

24Iz navedb strank v postopku niti ne izhaja, da bi stranke štele, da je tožnica sporne račune izstavila v kakršnikoli javnopravni vlogi, saj je stališče, da za kaj takega ni imela ustreznega pooblastila, eden od nosilnih razlogov izpodbijane odločbe, tudi tožnica sama pa se v tožbi sklicuje na „posredovanje pri carinjenju“ in na dovoljenje za nastopanje v vlogi deklaranta, kar oboje smiselno pomeni storitve (in ne morda oblastvenih dejanj), ki jih je opravila za prizadeto stranko. Obseg tožničinih javnopravnih pooblastil je zato za odločitev v tej zadevi brezpredmeten, še posebej ker ni sporno, da je navedene storitve dejansko opravila, niti to, da je v razmerju do Finančne uprave Republike Slovenije za to imela ustrezna dovoljenja in pooblastila.

25Za odločitev v zadevi je zato bistvenega pomena odgovor na vprašanje, ali je tožnica prizadeti stranki opravljene storitve zaračunala v skladu z njunim medsebojnim civilnopravnim razmerjem oziroma v skladu s predpisi, ki to razmerje urejajo, torej z Obligacijskim zakonikom (v nadaljevanju OZ) in ZPSto-2. Da naj tožnica take podlage ne bi imela, ker prizadeta stranka pri njej ni naročila nobenih storitev, je tudi nosilni razlog izpodbijane odločbe.

26Po 120. členu OZ pogodbeni stranki zavezujejo tudi splošni pogoji, ki morajo biti objavljeni na običajen način (prvi in drugi odstavek 120. člena OZ). Temu ustreza tudi ureditev iz 37. člena ZPSto-2, po kateri morajo izvajalci poštnih storitev iz drugega in tretjega odstavka 24. člena tega zakona (torej tudi univerzalne poštne storitve) objaviti splošne pogoje izvajanja poštnih storitev in cene teh storitev. Vsebino pogodbenega razmerja med izvajalcem in uporabnikom poštnih storitev torej po veljavni zakonski ureditvi opredeljujejo (tudi) ustrezno objavljeni splošni pogoji izvajalca.

27Tožnica je že znatno pred izdajo izpodbijane odločbe, v letu 2014, sprejela Splošne pogoje izvajanja storitev carinskega posredovanja (v nadaljevanju Splošni pogoji), ki se nanašajo na postopek s poštnimi pošiljkami, ki jih uporabniki poštnih storitev uvažajo oziroma izvažajo prek izvajalca v mednarodnem poštnem prometu in so podvržene carinskim formalnosti (1. člen Splošnih pogojev). Ti splošni pogoji se uporabljajo za vse uporabnike univerzalne poštne storitve in drugih poštnih storitev, ki jih izvaja izvajalec, in zapadejo pod carinske obveznosti skladno s carinskimi predpisi (prvi odstavek 3. člena Splošnih pogojev). Kot naloge izvajalca (torej tožnice) kot deklaranta v carinskem postopku so opredeljene tudi storitve, ki so predmet izpodbijane odločbe (prvi odstavek 7. člena Splošnih pogojev), za pošiljke, ki prispejo v Republiko Slovenijo iz tretjih držav, pa je izvajalec zavezan izvesti storitve carinskega posredovanja skladno s carinsko zakonodajo in Splošnimi pogoji tudi po 13. členu Splošnih pogojev. Po prvem odstavku 20. člena Splošnih pogojev izvajalec naslovniku obračuna izvedene storitve carinskega posredovanja skladno z vsakokrat veljavnim cenikom storitev carinskega posredovanja izvajalca.

28Iz Splošnih pogojev torej med drugim izhaja, da dajejo izvajalcu poštnih storitev podlago za izvajanje in obračun storitev carinskega posredovanja po veljavnem ceniku za pošiljke, ki jih naslovnik uvaža prek tega izvajalca. Sodišče k temu pripominja še, da so splošni pogoji po četrtem odstavku 37. člena ZPSto-2, vsaj kolikor se nanašajo na izvajanje univerzalne poštne storitve, predmet soglasja toženke.

29Med strankami ni sporno – saj nobena od njih ne navaja ničesar drugega –, da je prizadeta stranka v obravnavani zadevi uvažala več poštnih pošiljk v čezmejnem poštnem prometu iz tretje države prav prek poštnih storitev, ki jih zagotavlja tožnica. To po prej navedenih določbah tožničinih Splošnih pogojev pomeni, da ji je tožnica lahko zaračunala storitve carinskega posredovanja, ki jih je opravila v zvezi s tem. Na to po presoji sodišča ne vpliva okoliščina, da prizadeta stranka storitev carinskega posredovanja ni naročila neposredno pri tožnici, na kar se sklicuje toženka. Med strankami namreč ni sporno, da je šlo pri carinskem posredovanju za carinjenje poštnih pošiljk, torej pošiljk, ki so predmet uporabe storitev, ki jih zagotavlja tožnica.

30Način dobave naročenega blaga iz tretje države v Republiko Slovenijo načeloma ni predmet dogovora med naročnikom in tožnico, niti ni predmet prisilne pravne ureditve, temveč je predmet dogovora med naročnikom in dobaviteljem. V tem pogledu je torej treba upoštevati pogodbeno svobodo strank, na katero se sklicuje tudi toženka, in ki v obravnavanem kontekstu pomeni, da ima naročnik v dogovoru z dobaviteljem možnost povsem proste izbire, pri kom – oziroma pod kakšnimi pogoji – bo naročil storitev prenosa pošiljke iz tretje države v Republiko Slovenijo. Če se je pri tem odločil za uporabo poštnih storitev, ki jih v Republiki Sloveniji izvaja tožnica v skladu s prej omenjenimi Splošnimi pogoji, po presoji sodišča ni mogoče trditi, da naročnik blaga ne bi bil v pogodbenem razmerju s tožnico oziroma da ne bi bil vezan z njenimi splošnimi pogoji. Kot je bilo že obrazloženo, pa ti splošni pogoji tožnici dajejo podlago za izvedbo in zaračunavanje carinskega posredovanja.

31Izključno v kontekstu civilnopravnega razmerja med tožnico in stransko udeleženko je mogoče razlagati tudi možnost, ki jo je tožnica ponudila stranski udeleženki, da namreč v primeru neplačila stroškov za carinsko posredovanje vrne pošiljke pošiljatelju. Dostava poštne pošiljke namreč ne pomeni nekakšne javnopravne pravice, kot to očitno meni toženka, temveč gre za zagotavljanje storitve v skladu z zakonom in splošnimi pogoji, kot je bilo že obrazloženo. Ne iz določb prej navedenih zakonov, ne iz Splošnih pogojev pa ob tem ne izhaja, da bi bila tožnica to storitev dolžna opraviti mimo Splošnih pogojev oziroma ne da bi stranska udeleženka to storitev plačala.

32Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da temelji izpodbijana odločba na napačni uporabi materialnega prava, zato je v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena ZUS-1 sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Zadeva se vrne v stanje, v katerem je bil odpravljeni upravni akt izdan, po četrtem odstavku istega člena pa je v ponovnem postopku pristojni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava.

33Dejansko stanje, na katerem je temeljila izpodbijana oziroma opravljena odločba, je obsegalo le okoliščine, da je stranska udeleženka prejela več poštnih pošiljk iz tretje države, za katere ji je tožnica zaračunala stroške carinskega posredovanja. Nobena od teh okoliščin med strankami ni bila sporna, izključno na teh okoliščinah pa temelji tudi odločitev sodišča, kar smiselno pomeni, da je spor med strankami nanašal zgolj na uporabo materialnega prava. Izključno na ugotovitvi o napačni uporabi materialnega prava temelji tudi odločitev sodišča, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

34Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška pisarna, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.C Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST1).