VSM Sklep II Kp 40142/2020

I. Pritožba pooblaščencev zasebnega tožilca R.L. se zavrne kot neutemeljena.

II. Zasebni tožilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru obdolženih I.P. in F.V. zoper zasebno tožbo zasebnega tožilca R.L. z dne 5. 8. 2020 in odločilo, da se na podlagi 4. točke prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zasebna tožba, zaradi kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja obrekovanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 159. člena KZ-1 in kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1, ne dopusti ter se kazenski postopek ustavi. Po drugem odstavku 96. člena ZKP je še odločilo, da mora zasebni tožilec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolžencev.

2Zoper sklep so se pritožili pooblaščenci zasebnega tožilca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in odloči, da se ugovora zoper zasebno tožbo zavrneta kot neutemeljena, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Na pritožbo sta odgovorila oba obdolženca, vsak od njiju z lastno obrazložitvijo, po kateri nasprotujeta pritožbi in vztrajata pri svojih ugovorih zoper zasebno tožbo ter smiselno enako predlagata, da višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uvodoma zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona pooblaščenci v nadaljevanju ne konkretizirajo in utemeljijo, iz vsebine pritožbenih navedb pa je razbrati, da uveljavljajo zgolj pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj nasprotujejo ugotovljenim dejstvom, oceni in zaključkom sodišča prve stopnje, s katerimi je slednje utemeljilo izpodbijano odločitev. Vendar jim ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je podlago za svojo odločitev imelo v pravilnem zaključku, da ni najti nobenega dokaza, ki bi potrjeval utemeljen sum, da sta avtorja inkriminiranega besedila ravno obdolženca. Pravilno je namreč pojasnilo, da oba obdolženca sicer priznavata, da sta člana civilne iniciative „S.o.p.“, podpisnika pobude za razpis referenduma ter da sta se javno izpostavila kot kritika zasebnega tožilca in nasprotnika preimenovanja T.c. v R., vendar zgolj na podlagi teh okoliščin ni mogoče utemeljeno sklepati, da sta tudi avtorja spornega dopisa z naslovom „Odziv na dopis župana, ki je bil dne 5. 6. 2020 dostavljen vsem gospodinjstvom v občini R.“ z dne 9. 6. 2020, saj ni dokazov, da sta pri sestavi le-tega dejansko sodelovala. Zadostnega dokaza za njuno sodelovanje pri sestavi dopisa pa ne predstavljata niti okoliščini, da sta oba obdolženca podpisnika P. xxx in da je obdolženec njen prvo podpisnik, kot je vse to tehtno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ki je hkrati navedlo utemeljene razloge, zakaj tudi dopis z naslovom „Analiza županovega dopisa gospodinjstvom občine R.“ ne more zadostno izkazovati avtorstva obdolžencev, in to navkljub okoliščini, da se nahaja na istem letaku, poslanem v vsa gospodinjstva v občini. Pooblaščenci, ki opisane okoliščine v pritožbi zgolj ponavljajo, pravilnosti izpodbijanega sklepa zato ne morejo omajati, saj tudi po presoji višjega sodišča nič od navedenega ne predstavlja dokazov za očitke iz zasebne tožbe.

6Pooblaščenci v pritožbi nadalje neutemeljeno navajajo, da je obdolženi F.V. vodja in odgovorna oseba S.o.p. xxx, saj je sodišče prve stopnje že v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da obdolženec kot tak nikoli ni nastopal. Podlago za drugačen zaključek pa ne dajejo pritožbene navedbe, da je obdolženec pošiljatelj in podpisnik dopisa z naslovom „Pobuda za razpis referenduma proti preimenovanju T.c. v R. s 127 podpisi“ z dne 5. 6. 2020 ter prvo podpisnik te pobude. Še manj je to mogoče sklepati na podlagi v pritožbi izpostavljenih sodnih postopkov, saj iz sklepa Ustavnega sodišča RS U-I-228/20-8 z dne 1. 7. 2020 in sodbe Upravnega sodišča RS II U 191/2020 z dne 30. 7. 2020 jasno izhaja, da je v sporu v zvezi z razpisom referenduma obdolženec nastopal kot fizična oseba, to je občan oziroma eden od pobudnikov referenduma, ne pa kot predstavnik kakršnekoli oblike združenja ali skupnosti. Nenazadnje pa takšen formalnopravni položaj obdolženca izrecno priznavajo tudi pooblaščenci, medtem ko so nadaljnje pritožbene trditve, da je obdolženec dejansko nastopal v imenu vseh članov civilne iniciative S.o.p. xxx, zgolj dokazno nepodprto sklepanje zasebnega tožilca oziroma njegovih pooblaščencev. Četudi bi bilo res, da je obdolženec najpomembnejši in vodilni član S.o.p. xxx ter gonilna sila vseh aktivnosti proti preimenovanju T.c. v R., kot to v pritožbi zatrjujejo pooblaščenci, pa slednje ne more omajati pravilnosti izpodbijanega sklepa, saj še vedno ne predstavlja zadostnega dokaza, ki bi utemeljeval sum, da je ravno obdolženec zato tudi avtor spornega dopisa oziroma besedila, ki je predmet zasebne tožbe. Ni namreč odveč poudariti, da je P. xxx podpisalo prav toliko občanov. V odsotnosti relevantnih dokazov, pa pooblaščenci ne morejo prepričati v nasprotno niti s preostalimi pritožbenimi navedbami oziroma trditvami, da je bil obdolženec seznanjen s pripravo spornega dopisa, da je pri pripravi vsebine sodeloval in jo potrdil oziroma odobril, saj tudi slednje utemeljujejo zgolj na podlagi lastnega sklepanja.

7Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe pooblaščencev, ki sodišču prve stopnje očitajo, da je prezrlo navedbo obdolžene I.p. v ugovoru z dne 10. 9. 2020, da so sporni dopis sestavili vsi člani civilne iniciative podpisnikov P. xxx in poskrbeli za dostavo v vsa gospodinjstva. Iz izpodbijanega sklepa namreč izhaja jasna in pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pod spornim dopisom podpisana civilna iniciativa „S.o.p. xxx“, iz katere pa ni mogoče razpoznati oziroma poimenovati konkretne osebe, ki je sporni dopis oziroma besedilo sestavila, na to pa meri tudi izpostavljena ugovorna navedba obdolženke, ki jo pooblaščenci iztrgajo iz konteksta in neutemeljeno tolmačijo na način, da je obdolženka priznala avtorstvo in hkrati obremenila tudi obdolženega F.V.. Ocena o tem, ali je zadosti dokazov za utemeljen sum, mora temeljiti na dokaznem gradivu, ki ga je imel zasebni tožilec ob vložitvi zasebne tožbe. Pomanjkanja takih dokazov ob vložitvi zasebne tožbe pooblaščenci zato ne morejo sanirati s sklicevanjem na izpostavljeno ugovorno navedbo obdolženke, še manj pa s sklicevanjem na post festum zapise na njenem Facebook profilu, ki so bili objavljeni po vložitvi zasebne tožbe. S povsem pavšalnimi pritožbenimi navedbami pa pooblaščenci skušajo prepričati, da je iz teh zapisov mogoče razbrati podoben stil pisanja ter podobne razžalitve in žaljive obdolžitve kot so navedene v spornem dopisu, saj kot povezovalni element navedejo zgolj „označbo o ustaštvu“, medtem ko v preostalem podajajo lastno dokazno oceno o žaljivosti navedenih Facebook zapisov, ki pa sploh niso predmet obravnavane zasebne tožbe.

8Glede na pravilne zaključke sodišča prve stopnje o odsotnosti vsakršnih dokazov, ki bi utemeljevali sum, da sta obdolženca avtorja spornega dopisa, pa dvoma v pravilnost izpodbijanega sklepa pooblaščenci ne morejo vzbuditi niti s pritožbenimi navedbami o preuranjenosti odločitve sodišča prve stopnje in zavzemanjem za vrnitev zasebne tožbe v fazo preiskave. V obravnavani zadevi namreč ni potrebna niti boljša razjasnitev stanja stvari, ki bi terjala postopanje po drugem odstavku 276. člena ZKP, niti ne gre za nobeno od procesnih situacij, kot jih predvideva določba 278. člena ZKP, zato se tudi v tej smeri pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene.

9Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna in zakonita, pritožbena navajanja pooblaščencev pa je ne morejo v ničemer omajati. Zato je višje sodišče njihovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10Zasebni tožilec s pritožbo ni uspel, zato je na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, in sicer v znesku 100,00 EUR, ki je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in tar. št. 7409 Taksne tarife.