VSRS Sodba I Ips 5303/2018

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne, kot očitno neutemeljena.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 5303/2018 z dne 25. 3. 2019 obsojenega A. B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 25. 9. 2019 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca sta obe sodišči oprostili plačila sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve iz vseh razlogov, ki so navedeni v 420 in 427. členu Zakona o kazenskem postopku ( v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi zahteve navaja, da sta nižji sodišči materialnopravno napačno presodili historični dogodek, da je prometno nesrečo povzročil obsojenec, kljub oškodovančevim številnim kršitvam cestnoprometnih predpisov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Vrhovni državni tožilec Boris Ostruh je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP predlagal, da se zahteva na podlagi drugega odstavka 421. člena ZKP zavrne kot očitno neutemeljena. Odgovoril je na trditev zahteve, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, da je materialnopravno sporno, kdo je povzročil prometno nesrečo in kaj je bil vzročno posledični vzrok zanjo. Navedel je, da za presojo izpolnjenosti zakonskih znakov kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti ne zadošča le ugotovitev, da je storilec kršil cestnoprometne predpise, temveč je treba zanesljivo odgovoriti tudi na vprašanje, ali je nastalo povedano posledico objektivno mogoče pripisati storilcu. Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da je v obravnavanem historičnem dogodku prišlo do konkurence dveh nepravilnih ravnanj udeležencev v cestnem prometu. V takšnih primerih je treba ugotoviti, kdo je povzročil nevarno prometno situacijo oziroma sprožil kazenskopravno relevatni vzročni tok, ki je rezultiral v prepovedani posledici, to je prometni nesreči. Nižji sodišči sta ugotovili in obrazložili, da je to bil obsojenec s tem, ko je zavijal levo. Oškodovančeve kršitve cestnoprometnih predpisov niso takšne narave, ki bi pretrgale vzročno zvezo.

4Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik. O odgovoru se je izjavil zagovornik in navedel, da so kršitve cestnoprometnih predpisov s strani oškodovanca materialnopravno in ne dejansko vprašanje. V obeh sodbah ni bilo materialnopravno izluščeno in upoštevano, katere cestnoprometne predpise je oškodovanec kršil. Vztraja pri navedbah zahteve, da je vzrok za prometno nesrečo v količini in resnosti prekrškov, ki jih je storil oškodovanec.

B.

5Obsojeni A. B. je bil spoznan za krivega, da je ob tem, ko je v nesemaforiziranem križišču zavijal levo, zaprl pot oškodovancu, ki je z motornim kolesom vozil naravnost zaradi česar je prišlo do trčenja, v katerem je oškodovanec zadobil hudo telesno poškodbo. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je oškodovanec kršil številne cestnoprometne predpise. Pod vplivom alkohola (1,34 g etanola na kilogram krvi oziroma 1,65 gramov etanola na kilogram izdihanega zraka), je brez čelade vozil neregistrirano motorno kolo, vozil je s hitrostjo približno 87 km/h, kjer je bila dovoljena hitrost 50 km/h. Sodišči sta presodili, da oškodovančeva protipredpisna vožnja ni izključila oziroma prekinila vzročne zveze med ravnanjem obsojenca in nastalo prepovedano posledico. Sledili sta izvedenskemu mnenju, da je vzrok za nesrečo opustitev dolžnostnega ravnanja obsojenca, ki se pri manevru zavijanja v levo ni dovolj prepričal, ali mu oddaljenost in hitrost nasproti vozečega motorista dovoljujeta varno zavijanje v levo, pri čemer je imel možnost da bi motorista pravočasno zaznal in prometno nesrečo preprečil.

6Zahteva trdi, da sta nižji sodišči zmotno presodili, da je podana vzročna zveza med obsojenčevo kršitvijo drugega odstavka 58. člena Zakona o pravilih cestnega prometa in prepovedano posledico, to je prometno nesrečo. Našteva, katere cestnoprometne predpise je oškodovanec kršil, trdi, da je s tem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 324 členu KZ-1, da je prometna nesreča posledica njegove protipredpisne vožnje oziroma, da je oškodovančeva protipredpisna vožnja prekinila vzročno zvezo med obsojenčevo kršitvijo cestnoprometnih predpisov. Trdi, da oškodovanec ni bil v stanju, da bi sploh lahko varno vozil motorno kolo, niti ni mogel pravilno zaznavati udeležencev v cestnem prometu, zaradi česar vsega ne bi smel biti udeležen v cestnem prometu, da obsojenec ni mogel pričakovati in računati, da bi se lahko v njegovo vozilo zaletel voznik motornega kolesa. Podaja svojo oceno, da je obsojenec vozil z zahtevano skrbnostjo. Zahteva sicer pravilno navaja, da je vprašanje vzročne zveze materialnopravno vprašanje. Zahteva s povzetimi trditvami izpodbija pravne zaključke pravnomočne sodbe, da je podana vzročna zveza med obsojenčevo kršitvijo cestnoprometnih predpisov in prometno nesrečo, na podlagi drugačne presoje dokazov kot sta jih presodili nižji sodišči. Pravnomočno sodbo tako izpodbija z uveljavljanjem nedovoljenega razloga, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7Zahteva za varstvo zakonitosti uvodoma sicer navaja, da je vložena iz vseh zakonsko dopustnih razlogov, vendar po vsebini izpodbija samo pravno presojo nižjih sodišč o obstoju vzročne zveze med obsojenčevim ravnanjem in kaznivim dejanjem, pri čemer kršitev uveljavlja na nedovoljen način z nasprotovanjem v postopku ugotovljenemu dejanskemu stanju. Zato Vrhovno sodišče sprejema stališče vrhovnega državnega tožilca, da je zahteva za varstvo zakonitosti očitno neutemeljena.

C.

8Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti tako ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jo je zahteva uveljavljala ter ob tem presodilo, da je zahteva očitno neutemeljena, jo je na podlagi drugega odstavka 421. člena ZKP zavrnilo.

9Vrhovno sodišče je upoštevaje njegove premoženjske razmere, kot izhaja iz podatkov kazenskega spisa obsojenca na podlagi določbe 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, oprostilo plačila sodne takse.